Jedro

Prevara, čeprav je nemoralna, ni nujno, pač pa je le izjemoma razlog za ničnost pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, zakaj: ničnost pogodbe ima daljnosežne posledice - šteje se, da pravni posel že od začetka ni bil učinkovit in načeloma ne more konvalidirati (90. člen OZ). Naš pravni red jo zato predpisuje kot skrajno sankcijo, praviloma pa se pravni posel skuša vzdržati v veljavi. Tudi v primerih, ko je sicer predpisana ničnost, je treba opraviti presojo, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo oziroma ali zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I. Revizijama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. A. A. je s prodajno pogodbo z dne 12. 12. 2012 Republiki Sloveniji prodal svoj solastninski delež (1/12-ino) na parceli št. 53 k. o. ... in zanj prejel 58.392,00 EUR kupnine.

2. Kupka Republika Slovenija je s tožbo, vloženo zoper prodajalca A. A., zahtevala primarno ugotovitev ničnosti, podredno pa razveljavitev prodajne pogodbe in vračilo kupnine.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku. Ugotovilo je, da je pogodba nična, in sicer zato, ker dejanska okoliščina, da je toženec vedel, da je njegova pravna prednica, stara mati B. B., katere dedič je bil, nepremičnino že leta 1978 prodala (zato ni spadala v zapuščino, čeprav je bila navedena v sklepu o dedovanju po imenovani), pomeni ničnostni razlog iz prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po navedeni določbi je pogodba nična, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralo. Ker OZ v prvem odstavku 87. člena določa, da mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na njeni podlagi, je odločilo tudi, da mora toženec tožnici vrniti kupnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila ugotovljena ničnost pogodbe, spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je tožencu mati, ki se je odpovedala dedovanju po svoji materi B. B., povedala, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino, ker jo je zapustnica prodala; - da je bila v zapuščinskem spisu po pok. B. BA. prodajna pogodba, ki jo je sodišču predložil Zavod za izgradnjo Ljubljane v letu 1983: - da v dveh letih od izdaje sklepa o dedovanju do sklenitve izpodbijane pogodbe toženec ni plačeval nobenih stroškov, izvirajočih iz lastništva, »ne tvorijo primerne dejanske podlage za ugotovitev, da je toženec v času sklenitve prodajne pogodbe vedel, da mu nepremičnina ne pripada.« Dokazno breme je bilo na tožnici, toženca pa ščiti domneva, da je deloval v dobri veri. Za odločitev o primarnem zahtevku je po mnenju pritožbenega sodišča ključna ugotovitev, ali je toženec vedel, da ni lastnik, pa je to zamolčal in s tem prevaral tožečo stranko. Zahtevan je goljufivi namen, to je, da je vedel, in ne (samo) stopnja malomarnosti, to je, da bi moral ali mogel vedeti, da ob prodaji ni bil lastnik. Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi lahko bilo prepričano, da je toženec ob prodaji v letu 2012 vedel, da ni bil solastnik nepremičnine, in ker utemeljitev odločitve (zgolj) na splošnih izkustvenih pravilih ne zadostuje, bi moralo sklepati po dokaznem bremenu strank.

5. Odločitev, da mora toženec tožnici vrniti kupnino, je sodišče druge stopnje razveljavilo; dajatvenega zahtevka ni zavrnilo, ker še ni odločeno o podrednem oblikovalnem zahtevku za razveljavitev sporne pogodbe zaradi zatrjevane bistvene zmote, ugoditev takemu zahtevku pa bi lahko utemeljevala dolžnost vrnitve kupnine; poleg tega dajatveni zahtevek še ni presojan po odškodninskopravni podlagi.

**Dopustitev revizije**

6. Vrhovno sodišče je na predloga tožnice in stranske intervenientke na njeni strani s sklepom II DoR 558/2019 in II DoR 569/2019 z dne 15. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti procesne in materialnopravne presoje sodišča druge stopnje, da prodajna pogodba, sklenjena 12. 12. 2012, ni nična.

**Povzetek revizije tožeče stranke**

7. Republika Slovenija uveljavlja, da je odločitev sodišča druge stopnje procesno in materialnopravno napačna. Procesno je napačna zaradi relativne (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in absolutne bistvene (drugi odstavek 339. člena ZPP) postopkovne kršitve. Materialnopravno je zmotna zaradi zmotne presoje ničnosti zaradi kršitve moralnih načel in zaradi zmotne presoje ničnosti zaradi neobstoja kavze.

8. Relativno kršitev procesnih pravil je potrditvah tožnice sodišče druge stopnje zagrešilo, ker je kršilo določbe 7. tretjega odstavka 180., 212. in 215. člena ZPP, te kršitve pa so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z njo je bil ničnostni zahtevek zavrnjen zaradi ocene, da toženec sporne pogodbe ni sklenil z goljufivim namenom, vendar tožnica takega namena ni zatjevala in posledično ne dokazovala. Pritožbeno sodišče je s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Ker je ničnostni zahtevek presojalo zgolj glede na razlog goljufivosti toženčevega namena, ne pa tudi z vidika razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica, to je zaradi kršitve moralnih načel, ker je toženec prodal nepremičnino, ki je bila že prodana in je bil pri tem nedobroveren in zaradi neobastoja kavze, in ker ni presojalo morabitnih drugih podlag, ki bi vodile v zaključek o ničnosti pogodbe, je kršilo vse zgoraj navedene določbe ZPP in 22. člen Ustave.

9. Z opustitvijo presoje utemeljenosti ničnostnega zahtevka po vseh uveljavljanih pravnih podlagah je pritožbeno sodišče storilo absolutno bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je kršilo tudi 22. in 25. člen Ustave in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

10. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pri presoji ničnosti zaradi kršitve moralnih načel tožnica poudarja, da je toženec ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, to pa je eno od načel, za katerih kršitev je v prvem odstavku 86. člena OZ predpisana sankcija ničnosti. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pa je toženec ravnal zato, ker je sklenil prodajno pogodbo za nepremičnino (oziroma delež na njej), katere lastnica je kupka že bila, ker je pravna prednica toženca prodala pravico uporabe na njej pravni prednici stranske intervenientke, ta pa jo je z menjalno pogodbo prenesla na pravno prednico tožnice, ki je nato postala lastnica na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), za kar je toženec vedel, tožnica pa (zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja) ne. Tožnica svari pred nevarnostjo stališča, zavzetega v izpodbijani sodbi, ki je, da so pri presoji nasprotovanja morali pri dvojni prodaji izključeni vsi ničnostni razlogi razen goljufivega namena; tako krčenje ničnostnih razlogov je nedopustno. Opozarja, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2682/2013 in II Cp 356/2016, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba, da se ta ne sklicuje na nobeno sodbo Vrhovnega sodišča, ki skrbi za enotnost sodne prakse in da je Vrhovno sodišče že v letu 1988 sprejelo načelno stališče, da je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pa je zato izgubil tako pravico do posesti kot pravico do uporabe nepremičnine in pravico do razpolaganja z njo, v nasprotju z moralo (socialistične samoupravne) družbe in je zato prepovedana v smislu drugega odstavka 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Goljufivi namen torej za ničnost ni potreben. To izhaja tudi iz sodbe istega pritožbenega sodišča II Cp 2541/2009, ki pravi, da gre po ustaljeni sodni praksi za kršitev moralnih norm, če je odsvojitelj že s prvim razpolaganjem izčrpal razpolagalna upravičenja, drugi pridobitelj pa je za prvo razpolaganje vedel ali bi lahko vedel. V obravnavanem primeru so dediči po pokojni B. B. vedeli, da je bila nepremičnina prodana, tožnica pa tega iz upravičenih razlogov (tako je ugotovilo sodišče prve stopnje) ni vedela, zato s pritiski nanjo dosegli ponoven odkup; ravnali so torej v nasprotju z dobro vero in poštenjem in v nasprotju z načelom enakosti dajatev.

11. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pri presoji ničnosti pogodbe zaradi neobstoja kavze tožnica navaja, da je tožbe vložila zoper vse dediče po pokojni B. B. in da je sodišče prve stopnje v vseh pravdah ugodilo primarnemu zahtevku za ugotovitev ničnosti in sicer med drugim zato, ker kavza pogodbe, ki je v tipičnih vzajemnih spolnitvah - pridobitvi lastninske pravice (causa acquirendi) in kupnine (causa credendi) - ni bila podana. Subjektivno zavedanje ali zmota o neobstoju kavze ni pomembno. Kavza je v vzajemnosti, vzajemnost pa je v tem, da je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge pogodbene stranke. Toženci so se zavezali na tožnico prenesti lastninsko pravico, ki je niso imeli več in je že prešla nanjo, proti plačilu kupnine. Toženci svoje pogodbene obveznosti ne bi mogli izpolniti. Obveznost plačila kupnine je zato brez kavze. Pogodba je torej po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.

**Povzetek revizije stranske intervenientke**

12. Vsebina revizije je, razen prilagoditve naslova vloge, dobeseden prepis predloga za dopustitev revizije.

**Odgovor na reviziji**

13. Toženec na reviziji tožnice in stranske intervenientke ni odgovoril. **Presoja utemeljenosti revizij**

14. Reviziji sta utemeljeni.

15. S sporno pogodbo je toženec tožnici prodal solastninski delež na nepremičnini, ki je bila v času sklenitve pogodbe že last tožnice. Sodišče druge stopnje je, nasprotno kot prvostopenjsko, ugotovilo, da toženec ni vedel, da ni (so)lastnik. Zavzelo je stališče, da bi bila pogodba nična le, če bi toženec vedel, da ni (so)lastnik, pa bi to tožnici zamolčal in jo na ta način prevaral oziroma jo z goljufivim namenom napeljal k ponovnemu nakupu (lastne nepremičnine). Zato je razsodilo, da pogodba ni nična. Ni pa bilo stališče pritožbenega sodišča, da so »pri presoji nasprotovanja morali pri dvojni prodaji izključeni vsi ničnostni razlogi razen goljufivega namena,« kot trdi tožnica.

16. Zapis o odvisnosti ničnostne sankcije od goljufivosti toženčevega ravnanja je razumeti kot poudarek, da bi morala biti zmota pri tožeči stranki povzročena namerno, da bi torej morala biti prevarana (49. člen OZ). Navedeno izhaja iz obrazložitve, da je »v obravnavani zadevi za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ključna ugotovitev, ali je toženec vedel, da ni lastnik, pa je to zamolčal in s tem prevaral tožečo stranko.« Pritožbeno sodišče je torej izhajalo iz trditvene podlage tožnice, ki jo ta ponavlja še v reviziji: da je toženec prodal nepremičnino, ki je bila že prodana (in je bila ugotovitev sodišča prve stopnje o tem s pritožbo neizpodbijana), in da je bil pri tem nedobroveren (pri čemer je ugotovilo, da je tak tožničin očitek neutemeljen). Pravna kvalifikacija po tožnici zatrjevanih dejanskih okoliščin (ali je šlo za prevaro oziroma goljufijo v pomenu »stopnjevane« prevare) ni del trditvenega bemena in se razpravno načelo (7. člen ZPP) nanjo ne razteza. Očitek, da ga je pritožbeno sodišče kršilo, ko je ugotavljalo, ali je toženec tožnico prevaral, je zato neutemeljen.

17. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja pravno naziranje pritožbenega sodišča, da bi bil primarni (ničnostni) tožbeni zahtevek utemeljen, če bi se ugotovilo, da je toženec tožnico prevaral, a to ni bilo ugotovljeno. Zato za odločitev ni bilo pomembno, ali je pravilno stališče, da je pogodba zaradi prevare nična.

18. Sicer pa Vrhovno sodišče glede vprašanja, ali je lahko pogodba zaradi prevare nična, pojasnjuje, da OZ v 49. členu kot sankcijo za prevaro določa izpodbojnost pravnega posla. Vendar je ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare ali celo grožnje drugega sopogodbenika napelje k sklenitvi pogodbe, gotovo nemoralno, čeprav se sicer morda bolj prilega zakonskim stanom iz 49. člena OZ. Vrhovno sodišče je že preseglo stališče, da bi bilo treba institute grožnje, prevare in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom ali moralnim načelom obravnavati povsem ločeno.1 Na načelni ravni tako tudi v primeru prevare ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi v določenih primerih ravnanje sopogodbenika (ali tretje osebe) lahko privedlo celo do ničnosti sklenjene pogodbe in ne (samo) do njene izpodbojnosti zaradi napake volje. V okoliščinah kakšnega posamičnega primera se lahko izkaže, da je bila prevara oziroma njen namen ali način njene izvršitve tako zelo zavržen, da presega pomen konkretne zadeve in jo je treba sankcionirati tudi zaradi varstva javnega interesa.2 Tako je bilo na primer odločeno, da je v izjemni situaciji nična prodajna pogodba, na podlagi katere je šibkejša prodajalka, preslepljena s strani organizirane skupine, ostala brez doma.3 Iz navedenih stališč Vrhovnega sodišča tako izhaja, da prevara, čeprav je nemoralna, ni nujno, pač pa je le izjemoma razlog za ničnost pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo,4 zakaj: ničnost pogodbe ima daljnosežne posledice - šteje se, da pravni posel že od začetka ni bil učinkovit in načeloma ne more konvalidirati (90. člen OZ). Naš pravni red jo zato predpisuje kot skrajno sankcijo, praviloma pa se pravni posel skuša vzdržati v veljavi. Tudi v primerih, ko je sicer predpisana ničnost, je treba opraviti presojo, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo oziroma ali zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Poleg tega OZ vsebuje možnosti delne ničnosti, konverzije, nadaljnjega obstoja pogodbe brez posameznega ničnega določila ipd. Preko ničnostne sankcije se varuje interese, ki presegajo interese pogodbenih strank, največkrat širše družbene interese, posamične interese strank pa le izjemoma. Zato je ničnost utemeljena predvsem v primerih pogodb, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ). Gre za izpeljavo splošnega načela prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ: udeleženci taka razmerja lahko urejajo prosto, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. OZ določa tudi posebne primere, ko je pogodba nična, pri čemer je skupni imenovalec številnim od teh primerov prav to, da gre za izpeljavo načela prepovedi pogodb z neustavnimi, nezakonitimi ali nemoralnimi elementi ali cilji.

19. Utemeljen pa je očitek, da z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o utemeljenosti ničnostnega zahtevka po vseh uveljavljanih podlagah. Tožnica je namreč zatrjevala, da je pogodba nična (tudi) zaradi neobstoja pogodbene podlage. Pravna kvalifikacija sicer ni nujna sestavina tožbe in sodišče nanjo, če jo stranka navede, zaradi pravila iura novit curia ni vezano. Toda tožnica je pravno kvalifikacijo, ki jo je podala, utemeljila z navedbo konkretnih dejanskih okoliščin, ki jo po njenem prepričanju utemeljujejo. In to je bistveno. Dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, mora sodišče po določbi tretjega odstavka 180. člena ZPP presoditi z vidika vseh pravnih podlag.5 Ker v obravnavanem primeru tega ni storilo, je navedeno določbo kršilo.

**Odločitev o reviziji**

20. Zaradi procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s tretjim odstavkom 180. člena ZPP je Vrhovno sodišče revizijam ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

21. O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, ki določa, da če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 Glej sodbo II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019, 15. točka obrazložitve. 2 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 3 Glej sodbo II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019, 14. točka obrazložitve. 4 V nadaljevanju povzema te razloge iz 11. točke obrazložitve sodbe II Ips 245/2018. 5 Glej A. Galič, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. Knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 134 in 135.