Jedro

Če je zadruga pridobila v uporabo premoženje neodplačno, na podlagi akta oblastvenega organa (na kar je v obravnavnem primeru mogoče sklepati iz dopolnilne odločbe OLO K. št. 01/3-729/5-56 z dne 12. 2. 1959, iz katere izhaja, da je Kmetijska zadruga M. najprej prosila OLO K. za dodelitev zemljišča, ki ga zavzema sušilnica, ki jo je zgradila z dovoljenjem občine, kasneje pa je komisija ob delitvi parcele ugotovila, da je za normalno rabo sušilnice potrebno še zemljišče, s parc. št. 10/3 s površino 606 m2, zato ji je dodelilo tudi to zemljišče), pa je bilo to zemljišče zadrugi kasneje podržavljeno oziroma preneseno na druge uporabnike, pa v ZZad po presoji sodišča ni podlage za njegovo vrnitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Kamnik št. 321-155/1993/445 z dne 31. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Prizadeta stranka A. trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) za podržavljeno nepremično, v času podržavljenja parc. št. 10/3, pašnik v izmeri 606 m2 in sušilnica v izmeri 36 m2, vpisano v vložno št. 276 k. o. ..., ki v času vračanja predstavlja parc. št. 10/3, pozidano zemljišče v izmeri 433 m2, del parcele 10/4, pozidano zemljišče v izmeri 245 m2, del parc. št. 634/11, pozidano zemljišče v izmeri 506 m in kmetijsko zemljišče v izmeri 117 m2, vse k.o. ..., priznala odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. v višini 42.215,28 DEM, ki jo je zavezanka dolžna izročiti prizadeti stranki v roku 3 mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe. Ugotovila je še, da stroški postopka niso zaznamovani ter da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo.

2. V obrazložitvi navaja, da je prizadeta stranka na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) vložila zahtevo za vračilo zadružnega premoženja, med drugim tudi parcele, v času podržavljenja označene s št. 10/3 k.o. .... Ugotovila je, da je bila parc. št. 10/3 na podlagi odločbe SO K. št. 460-1/66 z dne 14. 1. 1969 vzeta iz posesti Kmetijski zadrugi K.. Ta je na podlagi likvidacijskega postopka prenehala obstajati ter nima nobenega pravnega naslednika, zato je prizadeta stranka upravičena za vložitev predmetne zahteve. Pojasnjuje, da je bilo navedeno zemljišča na podlagi dopolnilne odločbe OLO K. z dne 12. 2. 1959 dodeljeno Kmetijski zadrugi M. iz splošnega ljudskega premoženja v upravi Občine K.. Na podlagi odločbe ObLO K. z dne 24. 12. 1960 in sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani z dne 1. 8. 1961 pa je prešlo v tem vložku vpisano premoženje v trajno uporabo Kmetijske zadruge K..

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je podlaga za vrnitev predmetnega premoženja prvi odstavek 65. člena ZZad, ki določa, da se zadružno premoženje vrača ne le v primeru podržavljenja zasebne lastnine, temveč tudi v primeru prenosa premoženja zadrug na drugega uporabnika. Glede na to je neutemeljena tožničina pritožbena navedba, da ni šlo za podržavljenje premoženja, ker Kmetijska zadruga K. na predmetnih nepremičninah ni imela lastninske pravice.

4. Ne strinja pa se tudi s tožničinim ugovorom, da likvidacija zadruge ne pomeni krivičnega podržavljenja in zato ni podlage za vračanje predmetnega premoženja. Pojasnjuje, da je iz odločbe z dne 14. 1. 1969 razvidno, da je bil razlog za likvidacijo Kmetijske zadruge K. sprememba organiziranja kmetov in posledično kmetijskih zadrug po Temeljnem zakonu o kmetijski zadrugah, ki je kmetijske zadruge tako rekoč izenačil s podjetji, za delovanje zadrug pa se celo uporablja Zakon o podjetjih. Spremenil je položaj kmeta, ki je postal avtomatično član delovne skupnosti, kmetijsko zadrugo pa so tedaj upravljali pretežno njeni delavci. Zadruge so se lahko pridružile ali združile z drugimi podjetji, kar je pomenilo, da je premoženje, ki so ga ustvarili kmetje, prehajalo na podjetja, včasih celo izven kmetijstva. Zato pisna izjava Kmetijske zadruge K. v likvidaciji, navedena v odločbi Skupščine Občine K. z dne 9. 3. 1966, ne pomeni, da je šlo za reden postopek likvidacije in za izjavo o prostovoljni odpovedi nepremičnin, ampak je bila ta likvidacija zadruge in posledično predmetna izjava posledica reorganizacije zadružništva v Sloveniji, ki je bila izvedena na podlagi zakona iz leta 1965 (Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah, Ur. l. SFRJ št. 13/65). Glede tožničinega sklicevanja na odločbi Ustavnega sodišča pa navaja, da iz njiju ne izhaja, da bi vsaka likvidacija zadruge že izključevala vračilo zadružnega premoženja. Poudarja, da je dejansko stanje v predmetni zadevi drugačno, kot je bilo v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, saj je bila Kmetijska zadruga K. likvidirana kot posledica uveljavitve Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah iz leta 1965, medtem ko je bila v odločbi Ustavnega sodišča RS obravnavana zadruga likvidirana pred uveljavitvijo Splošnega zakona o zadrugah iz leta 1946. Pojasnjuje tudi, zakaj navedena parcela ni mogla biti podržavljena na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da Kmetijska zadruga K. ni bila lastnica zemljišč, ampak je na njih imela le pravico uporabe (posesti), ki pa je dejansko in ne pravno stanje in samo po sebi ne šteje med premoženjske pravice. Pri tem se sklicuje na 8. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v katerem so mišljene le stvari, na katerih je obstajala lastninska pravica, ne pa tudi stvari, na katerih je bila pravica uporabe. Poudarja, da predmetna nepremičnina lastniško ni bila v premoženju zadruge, ampak je bila splošno ljudsko premoženje oziroma družbena lastnina, zadruga pa je na njej imela le pravico uporabe oziroma posesti. Poleg tega se prvostopenjski organ do odločb Ustavnega sodišča, s katerimi je tožnica utemeljevala, da likvidacija zadruge ne pomeni krivičnega podržavljenja, sploh ni opredelila, prav tako pa svoje ugotovitve glede drugačnega dejanskega stanja ni pojasnil in utemeljil drugostopenjski organ. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma odločitev o stvari sami.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v predmetni zadevi pravna podlaga za vračilo premoženja ZZad, po katerem pa predmet vračanja ni le zasebna lastnina, temveč tudi pravica uporabe na družbeni lastnini. Poudarja, da je bila predmetna nepremičnina do leta 1953 v lasti trga M., od leta 1953 je bilo na njej vpisano splošno ljudsko premoženje, ki je od leta 1958 v upravljanju Občine K.. Iz navedenega izhaja, da ni mogla biti podržavljena na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen.

7. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba pravno zmotna. Dejstvo je, da je bilo glede vprašanja utemeljenosti denacionalizacije in aktivne legitimacije že večkrat pravnomočno odločeno, saj predmetna denacionalizacija teče že preko 25 let. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

8. Tožba je utemeljena.

9. Glede ugovora prizadete stranke, da je bilo o vprašanju utemeljenosti denacionalizacije in aktivne legitimacije že večkrat pravnomočno odločeno, sodišče uvodoma odgovarja, da je povsem pavšalen in neobrazložen. Sodišče se do njega zato ne more opredeliti.

10. Podlaga za izdajo izpodbijane delne odločbe je prvi odstavek 65. člena ZZad, ki določa, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Ta določba ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji.

11. Iz navedene določbe izhaja, da je za vrnitev zadružnega premoženja na navedeni pravni podlagi bistvena ugotovitev, da je bilo premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike po 9. 5. 1945, ter da ne gre za premoženje, ki je bilo pred tem podržavljeno na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen.

12. Iz besedila citirane določbe in zakonodajnega gradiva, nastalega pred sprejemom ZZad (na primer Predloga Zakona o zadrugah z dne 28. 2. 1991) izhaja, da je njen namen vrnitev premoženja, ki so ga zadruge ustvarile ali pridobile same (s svojim delom ali poslovanjem), pa jim je bilo kasneje brezplačno podržavljeno ali odvzeto. Navedeno izhaja tudi iz besedila samega zakona, ki govori o „vračilu zadružnega premoženja“, tega pa so po Uredbi o kmetijskih zadrugah (Uradni list FLRJ št. 5/54 in naslednji) sestavljale vse stvari, ki jih je zadruga proizvedla, in pa stvari in pravice, ki jih je pridobila ob ustanovitvi ali ob opravljanju svoje dejavnosti. Podobno je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up- 176/2000, na katerega se sklicuje tožnica tekom celotnega postopka, in sicer, da je namen tako ZDen kot ZZad poprava krivic, ki so bile storjene s poseganjem države v lastninske odnose zaradi preobrazbe takratne družbe in uveljavljanja socialističnih družbeni ekonomskih odnosov. Zato tudi po presoji sodišča na navedeni pravni podlagi ni mogoče zahtevati vrnitve premoženja, ki ga zadruge niso ustvarile oziroma pridobile same, pač pa so ga brezplačno pridobile v uporabo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom oblastvenega organa. Drugačna razlaga prvega odstavka 65. člena ZZad bi bila v nasprotju s citiranim namenom določb zakona o vrnitvi zadružnega premoženja.

13. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnica že pred izdajo odločbe na poročilo komisije za denacionalizacijo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve podala pripombe, ki bi, če bi bile utemeljene, lahko vplivale na odločitev v zadevi, na katere pa prvostopenjski organ v izpodbijani delni odločbi ni odgovoril. V nasprotju s podatki spisa je navedel, da na poročilo nobena stranka ni podala pripomb. S tem je kršil tožničino pravico do izjave v postopku, saj ta pravica ne pomeni le, da je stranka pred izdajo odločbe seznanjena z vsemi ugotovljenimi dejstvi in videnji organa o relevantnih aspektih dejanskega in pravnega stanja, ki so pomembna za odločitev, ampak tudi, da če se z ugotovljenimi dejstvi in videnji ne strinja, in v zvezi s tem poda pripombe, nanje prejme argumentiran odgovor. Ker prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni odgovoril na tožničine ugovore, čeprav bi lahko vplivali na odločitev, je bila tožničina pravica do izjave izvotljena. Navedeno pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

14. Tožnica ves čas postopka ugovarja, da v obravnavnem primeru do podržavljenja predmetne nepremičnine sploh ni prišlo, ker Kmetijska zadruga K. nikoli ni bila lastnica navedene nepremičnine. Kot rečeno, se prvostopenjski organ do navedenega tožničinega ugovora v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, drugostopenjski organ pa je na navedeni ugovor odgovoril, da se zadružno premoženje ne vrača le v primeru podržavljenja zasebne lastnine, temveč tudi v primeru prenosa premoženja zadrug na drugega uporabnika. Ob tem je navedel, da je bila navedena parcela od leta 1931 v lasti Trga M. (vl. št. 248), od leta 1953 je bila splošno ljudsko premoženje, leta 1961 je bila vpisana v vložek 276, kjer je bila vpisana kot splošno ljudsko premoženje, ter je od leta 1959 v upravljanju Občine K..

15. Sodišče sicer pritrjuje drugostopenjskemu organu, da dejstvo, da je na določenem premoženju zadruga pridobila zgolj pravico uporabe, ne pa tudi lastninske pravice, še ne pomeni, da ne gre za premoženje zadruge ter da v prvem odstavku 65. člena ZZad ni podlage za njeno vrnitev.

16. Prvi odstavek 14. člena Ustave FLRJ iz leta 1946 je namreč določal, da so proizvajalna sredstva v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji občeljudska imovina, to je imovina v rokah države, ali imovina ljudskih zadružnih organizacij ali imovina zasebnih fizičnih ali pravnih oseb. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in zveznih organih oblasti iz leta 1953 pa zadružne lastnine več ne omenja. V prvem odstavku 4. člena le določa, da so družbena lastnina proizvajalnih sredstev, samouprava proizvajalcev v gospodarstvu in samouprava delovnega ljudstva v občini, mestu in okraju temelj družbene in politične ureditve. V skladu s to ustavno določbo predpisuje 11. člen Uredbe o kmetijskih zadrugah, da je zadružno premoženje družbena last, z njim pa gospodari zadruga. Navedene določbe so bile podlaga za podržavljenje zadružnega premoženja, hkrati pa zadruga po letu 1954 ni mogla več pridobiti premoženja v svojo last, ampak je na njem lahko pridobila zgolj pravico uporabe, tudi če je šlo za stvari, ki jih je proizvedla, in stvari in pravice, ki jih je pridobila ob ustanovitvi, ali ob opravljanju svoje dejavnosti (zadružno premoženje).

17. S tem odgovorom pa drugostopenjski organ tudi po presoji sodišča ni odgovoril na tožničin ugovor, ki je v zadevi bistven, da v obravnavnem primeru sploh ni šlo za podržavljenje zadružnega premoženja.

18. Kot rečeno, je bil namen določb o vrnitvi zadružnega premoženja v ZZad, da se po načelih pravičnosti v zadružno lastnino vrne vso zadružno premoženje (to je premoženje, ki so ga zadruge ustvarile ali pridobile same, s svojim delom ali poslovanjem), ki je bilo (brez nadomestila) podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Če je zadruga pridobila v uporabo premoženje neodplačno, na podlagi akta oblastvenega organa (na kar je v obravnavnem primeru mogoče sklepati iz dopolnilne odločbe OLO K. št. 01/3-729/5-56 z dne 12. 2. 1959, iz katere izhaja, da je Kmetijska zadruga M. najprej prosila OLO K. za dodelitev zemljišča, ki ga zavzema sušilnica, ki jo je zgradila z dovoljenjem občine, kasneje pa je komisija ob delitvi parcele ugotovila, da je za normalno rabo sušilnice potrebno še zemljišče, s parc. št. 10/3 s površino 606 m2, zato ji je dodelilo tudi to zemljišče), pa je bilo to zemljišče zadrugi kasneje podržavljeno oziroma preneseno na druge uporabnike, pa v ZZad po presoji sodišča ni podlage za njegovo vrnitev iz razlogov, ki jih je sodišče predhodno že pojasnilo.

19. Zato je treba za ugotavljanje upravičenja do vrnitve zadružnega premoženja po 65. členu ZZad prvenstveno ugotoviti, ali gre dejansko za zadružno premoženje v smislu predhodne razlage ali pa gre morda za premoženje, ki je v last oziroma upravljanje zadruge brezplačno prišlo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa.

20. Ker niti izpodbijana niti odločba drugostopenjskega organa razlogov glede navedenega pravno pomembnega dejstva nimata, ju ni mogoče preizkusiti, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

21. Poleg tega tožnica utemeljeno ugovarja, da niti prvostopenjski organ, niti toženka nista pojasnila, zakaj v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je Kmetijska zadruga K. pravico uporabe na predmetni nepremičnini v postopku redne likvidacije prenesla na občino K., ne gre za primerljiv primer, kot sta bila primera, ki ju je obravnavalo Ustavno sodišče RS, in na katera se je v postopku sklicevala tožnica. Prvostopenjski organ na navedeni ugovor sploh ni odgovoril, drugostopenjski organ pa navedel, da je bila v obravnavnem primeru KZ K. likvidirana leta 1972, kot posledica uveljavitve Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah iz leta 1965, v odločbah, ki ju je obravnavalo Ustavno sodišče, pa je bila zadruga likvidirana pred uveljavitvijo Splošnega zakona o zadrugah iz leta 1946. Sodišče pritrjuje tožnici, da drugostopenjski organ s temi navedbami svojega stališča glede drugačnega dejanskega stanja, na primer z vidike vsebine navajanih predpisov, ni pojasnil, kar je prav tako razlog, da izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

22. Sodišče je zato izpodbijano delno odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora toženka ugotovljene kršitve odpraviti, predvsem pa odgovoriti na vprašanje, ali gre v obravnavnem primeru dejansko za podržavljenje zadružnega premoženja, ali pa gre za premoženje, ki ga je zadruga pridobila brezplačno, z aktom oblastvenega organa. Kot rečeno, bi bilo v nasprotju z namenom ZZad, da bi upravičenka od države terjala vrnitev premoženja, ki ga je od nje za določen čas pridobila brezplačno v uporabo. Ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, med tožnico in toženko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na seji.

23. V primeru, kadar sodišče tožbi ugodi, ima pravico zahtevati povračilo stroškov le tožnik (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Upoštevaje navedeno, prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo.