V primeru obstoja naročnika pogreba ta po zakonu in podzakonskih predpisih nosi tudi stroške 24-urne dežurne službe.
Morebitna dolžnost toženke za plačilo stroškov 24-urne dežurne službe ne more temeljiti na okoliščini, da so jo svojci pokojnikov (naročniki pogreba) pooblastili za organizacijo pogreba. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi izvajalec tržne pogrebne dejavnosti zgolj zato, ker za naročnike pogreba organizira pogreb, sam postal neposredni dolžnik izvajalca javne službe.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti 279,99 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 1.948,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, v primeru zamude pa mora plačati tudi zakonske zamude obresti od prvega dne po izteku roka za plačilo, ki bo določen v sklepu (II. točka izreka).
2.Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.
3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim razlogom. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba in sklep, s katerim je takšen spor končan, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločil sodnik posameznik.
6.Tožnica v tem sporu od toženke zahteva plačilo storitev obvezne gospodarske javne službe 24-urne dežurne službe za pogrebne dejavnosti, v okviru katere je v Mestni občini A. od oktobra do decembra 2023 opravila prvi prevoz osmih pokojnikov od kraja smrti do svojih hladilnih prostorov. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo predvsem na nesporna dejstva, da je tožnica izvajalka omenjene 24-urne dežurne službe in da je od oktobra do decembra 2023 opravila prevoze osmih pokojnikov od kraja njihove smrti do hladilnih prostorov tožnice, kjer je pokojnike prevzela toženka (izvajalka tržne pogrebne dejavnosti), ki je za naročnike pogreba organizirala pogreb in je ob vsakem prevzemu podpisala nalog za oddajo pokojnika. Prav tako ni bilo sporno, da toženka pred opravo zatrjevanih storitev dežurne službe ni podala naročila in ni sklenila pogodbe s tožnico oziroma ni bila naročnica pogreba, temveč ga je organizirala za svojce pokojnikov (naročnike in plačnike pogreba). Tožnica prevozov pokojnikov ni izvedla zaradi obdukcije, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojnikih. Tožnica je izstavila račune, s katerimi je toženki zaračunala 24-urno dežurno službo (239,09 EUR za vsakega pokojnika), toženka pa jih ni plačala. Toženka je sicer enake storitve tožnici plačevala od leta 2018 do maja 2023.
7.Tožnica v pritožbi ne uveljavlja, da bi kakšno od povzetih dejstev ne bilo sporno oziroma v zvezi s temi dejstvi ne uveljavlja procesnih kršitev, s katerimi bi lahko izpodbijala sodbo v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), sodba sodišča prve stopnje pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Navedena dejstva zato tvorijo dejansko podlago za odločitev o zadevi (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).
8.Med strankama je bilo sporno, ali storitev prevoza pokojnikov od kraja smrti do hladilnih prostorov tožnice pomeni izvrševanje 24-urne dežurne službe v smislu 8. člena Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej) in ali je vtoževane storitve tožnici dolžna plačati toženka.
9.Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožnici, da 24-urna dežurna služba v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPPDej obsega vsak prvi prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, in ne le prvega prevoza pokojnika v primeru odreditve obdukcije, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku. Ta razlaga je pravilna, sodišče prve stopnje pa jo je celovito in prepričljivo utemeljilo z razlogi v točkah 17 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se jim pridružuje tudi višje sodišče. To pomeni, da je prve prevoze pokojnikov od kraja njihove smrti do svojih hladilnih prostorov kot izvajalka obvezne gospodarske javne službe utemeljeno opravila tožnica v okviru 24-urne dežurne službe, čeprav prevozi niso bili opravljeni zaradi obdukcije pokojnikov, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojnikih.
10.Kljub temu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu o obstoju pravne podlage, po kateri bi ji bila toženka dolžna plačati vtoževane storitve 24-urne dežurne službe. Menilo je, da toženkina obveznost plačila ne izhaja iz področnega zakona (ZPPDej) in podzakonskega predpisa (Uredba o metodologiji za oblikovanje cen 24-urne dežurne službe - Uredba), pa tudi ne iz nalogov za oddajo pokojnikov ali prakse, vzpostavljene med strankama v smislu 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
11.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na formulacijo nalogov za oddajo oziroma prevzem pokojnika namesto na zakonske določbe. Plačilo pogreba je urejeno v določbah prvega do petega odstavka 16. člena ZPPDej, ki se po šestem odstavku istega člena smiselno uporabljajo tudi za stroške 24-urne dežurne službe. Za konkretni primer sta pomembna predvsem prvi in drugi odstavek 16. člena ZPPDej, ki določata, da mora te stroške poravnati naročnik pogreba, če tega ni, pa mora to storiti občina, ki je prijavila pokop, pri čemer je plačnik pogreba lahko tudi druga fizična ali pravna oseba. Da stroške izvajanja javne službe poravna naročnik pogreba, določa tudi prvi odstavek 7. člena Uredbe. Te določbe je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pravilno presodilo, da v primeru obstoja naročnika pogreba ta po zakonu in podzakonskih predpisih nosi tudi stroške 24-urne dežurne službe.
12.Podlago za zaključek, da toženka ni bila naročnica pogreba, je imelo sodišče prve stopnje v nespornih trditvah, da toženka pred opravo storitev dežurne službe zanje ni podala naročila ter ni sklenila pogodbe s tožnico, temveč je le organizirala pogrebe za naročnike. Da bi bilo to dejstvo med strankama sporno, pritožnica ne uveljavlja, temveč še v pritožbi ponavlja, da so naročniki in plačniki predmetnih pogrebov svojci pokojnikov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da toženka po ZPPDej in Uredbi ni zavezanka za plačilo vtoževanih storitev 24-urne dežurne službe. Pritožbeno stališče, da obveznost toženke do tožnice izhaja neposredno iz določbe 16. člena ZPPDej, je materialnopravno zmotno. Morebitna dolžnost toženke za plačilo stroškov 24-urne dežurne službe prav tako ne more temeljiti na okoliščini, da so jo svojci pokojnikov (naročniki pogreba) pooblastili za organizacijo pogreba. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi izvajalec tržne pogrebne dejavnosti zgolj zato, ker za naročnike pogreba organizira pogreb, sam postal neposredni dolžnik izvajalca javne službe. Tako toženkino dolžnost bi lahko utemeljevala okoliščina, da je obveznost plačila prevzela oziroma da med strankama obstaja druga ustrezna obligacijska podlaga, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.
13.Poleg tega pritožnica trdi, da so svojci pokojnikov kot naročniki in plačniki pogreba pooblastili toženko, da v njihovem imenu in za njihov račun izvede tržni del pogrebne dejavnosti. Ker zatrjuje t. i. neposredno zastopanje, pri katerem zastopnikove izjave volje učinkujejo neposredno za zastopanega, bi bili na podlagi toženkinih izjav volje lahko zavezani le neposredno naročniki pogreba, ne pa toženka. Tudi zato ni utemeljen pritožbeni zaključek, da je toženka tožnici dolžna plačati storitve 24-urne dežurne službe v svojem imenu in za račun naročnikov in plačnikov pogreba. Stališče pritožnice, da tožnica toženki brez plačila stroškov javne službe sploh ne bi smela izročiti pokojnika, na navedeno ne vpliva.
14.Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da bi bila toženka, ki ni bila naročnik pogreba, dolžna plačati stroške 24-urne dežurne službe, če bi se k temu zavezala. Sodišče prve stopnje je v okviru trditev strank presojalo tudi obstoj takšne podlage, pri čemer je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je trditveno in dokazno breme glede takšne toženkine zaveze na tožnici. Med strankama sicer ni bilo sporno, da je toženka pokojnike prevzela od tožnice in je ob vsakem prevzemu tudi podpisala nalog za oddajo pokojnika. Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženka branila tudi z navedbami, da njena zaveza k plačilu vtoževanih storitev ne izhaja iz nalogov za oddajo pokojnikov in da je bil z nalogi zgolj potrjen prevzem pokojnikov. Ker tožnica kljub takšnemu ugovoru ni pojasnila vsebine podpisanih nalogov oziroma tamkajšnjih določil, iz katerih naj bi izhajala toženkina zaveza, temveč je trdila le, da so bile v njih specificirane opravljene storitve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v zvezi s tem ni zmogla trditvenega bremena. Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma konkretnih pogodbenih pravil ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Da bi morebitna zaveza, ki bi jo toženka sprejela do tožnice s podpisom nalogov, lahko nudila podlago tožbenemu zahtevku, bi morala zato tožnica najprej določno zatrjevati (na nalogih zapisano) vsebino te zaveze, na katero naj bi toženka pristala, tega bremena pa ni zmogla.
15.Tudi sicer je sodišče prve stopnje po pregledu navedenih nalogov ugotovilo, da ne vsebujejo zaveze toženke za plačilo vtoževanih storitev (24-urne dežurne službe). Kot je pojasnilo, je na vsakem nalogu, ki ga je sestavila tožnica, v rubriki "Podatki o prevzemniku pokojnika — plačnik storitev" navedena toženka, v tej rubriki pa je zapisano tudi, da je prevzemnik pokojnika plačnik storitve prevzema, ki jo nato zaračuna naročniku pogreba. V nadaljevanju naloga, v rubriki "opravljene storitve", pa ni navedena storitev prevzema, temveč druge storitve, med drugim tudi storitev 24-urne dežurne službe. Te ugotovitve zaokrožujejo dejansko podlago za odločitev o zadevi. Ker so dejanske narave, jim pritožnica vsebinsko ne more nasprotovati, v zvezi z njimi pa sodišču prve stopnje tudi ne očita morebitnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jih bilo dopustno uveljavljati v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).
16.Prevzem pokojnika pri izvajalcu javne službe zaradi organizacije pogreba sam po sebi ne pomeni nujno tudi prevzema obveznosti plačila 24-urne dežurne službe, kot zmotno meni pritožnica. Ali ima podpis naloga za oddajo oziroma prevzem pokojnika tudi pomen obligacijske zaveze za plačilo storitev 24-urne dežurne službe, je odvisno od vsebine naloga in od ugotovljenih okoliščin primera. V tej zadevi je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno vsebino konkretnih nalogov (priloge A1 do A8) presodilo, da toženkina zaveza plačila storitve 24-urne dežurne službe tožnici iz nalogov ne izhaja, pritožnica pa te presoje ne izpodbija, saj meni, da podpis naloga zagotavlja (le) sledljivost, varnost in zakonitost ravnanja s pokojnikom ter potrjuje, kdo je pokojnika prevzel zaradi organizacije pogreba, ne pomeni pa pravnega temelja obveznosti plačila.
17.Pritožnica se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 132/2025, II Cpg 133/2025 in II Cpg 134/2025 z dne 30. 6. 2025, v katerih je zavzeto stališče, da nastanek obveznosti plačila stroškov 24-urne dežurne službe ni pogojen s sklenitvijo sporazuma (pogodbe) med tožnico (izvajalko javne službe) in toženko (izvajalko tržne pogrebne dejavnosti), saj lahko toženka takšno zavezo sprejme ali izrazi tudi na drug način. Citirano stališče iz navedenih odločb - ki se sicer nanašajo na spore z enako tematiko med istima strankama, le za drugo obdobje oprave storitev 24-urne dežurne službe - ne nudi podpore pritožbenemu stališču, da naj bi se toženka zavezala poravnati strošek 24-urne dežurne službe že "avtomatično" s prevzemom pokojnikov pri tožnici. Zaključek višjega sodišča v naštetih zadevah namreč sloni na tamkajšnjih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje (na katere je bilo višje sodišče v sporih majhne vrednosti vezano), da je bila toženka naročnica storitev 24-urne dežurne službe oziroma da je glede na ugotovljeno vsebino nalogov za oddajo oziroma prevzem pokojnikov s podpisom teh nalogov najmanj pristopila k dolgu naročnikov pogreba v smislu 432. člena OZ. Ob takšnih ugotovitvah je logično, da za nastanek zaveze ni treba skleniti še dodatne pogodbe. Odločbe VSL II Cpg 132/2025, II Cpg 133/2025 in II Cpg 134/2025 že zato niso primerljive z obravnavano zadevo, v kateri je sodišče prve stopnje prišlo do povsem drugačnih dejanskih ugotovitev (da toženka pred opravo zatrjevanih storitev 24-urne dežurne službe ni podala naročila in ni sklenila pogodbe s tožnico ter da tudi konkretni nalogi za oddajo oziroma prevzem pokojnikov ne vsebujejo morebitne zaveze toženke za plačilo storitev 24-urne dežurne službe).
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o sistemskem okviru celotnega pogrebnega postopka, ki naj bi po svoji naravi predstavljal enotno in neločljivo celoto vseh storitev za izvedbo pogreba. To, da je pogreb z življenjskega vidika sestavljen iz več medsebojno povezanih storitev različnih izvajalcev, še ne pomeni, da se med temi subjekti samodejno ustvari obligacijsko razmerje, v katerem bi bil izvajalec tržne pogrebne dejavnosti, ki so ga naročniki pogreba (svojci pokojnikov) izbrali za organizatorja pogreba, vedno zavezan poravnati vse storitve drugih izvajalcev, vključno s 24-urno dežurno službo izvajalcu javne službe, in jih nato z enotnim računom zaračunati naročniku pogreba. Zakon take obveznosti izvajalca tržne pogrebne dejavnosti ne določa, drugačna razlaga pritožnice pa nima podlage v prvem in šestem odstavku 16. člena ZPPDej. Iz zakonske in podzakonske ureditve nasprotno izhaja, da je zavezanec za plačilo stroškov pogreba naročnik pogreba (če ta obstaja), toženka pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni naročnik pogreba. Pritožbene navedbe o siceršnjem "običajnem poslovnem modelu" zato same po sebi ne morejo nadomestiti manjkajoče pravne podlage za toženkino obveznost, ki je predmet konkretnega spora.
Zakon tudi ne določa, da morajo naročniki pogreba stroške pogreba, vključno s stroški 24-urne dežurne službe, poravnati toženki kot organizatorki pogreba. Trditev, da naj bi svojci kot naročniki pogrebov vse stroške (vključno z vtoževanimi stroški 24-urne dežurne službe) v tej zadevi tudi že poravnali toženki, je nedovoljena pritožbena novota, saj jo tožnica prvič navaja v pritožbi. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč tožnica navajati vsa dejstva v tožbi (451. člen ZPP), po prejemu odgovora na tožbo pa lahko vloži še eno pripravljalno vlogo (drugi in tretji odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih ne navede v teh vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).
Utemeljene niso niti pritožbene navedbe o obstoju domnevne stalne in enotne prakse glede prevzemov pokojnikov in plačevanja 24-urne dežurne službe med pogrebnimi podjetji v Republiki Sloveniji, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoj takšne prakse v panogi za presojo v tej zadevi ni pravno odločilen. Pritožnica se sklicuje tudi na obstoj takšne poslovne prakse med pravdnima strankama (12. člen OZ), vendar pa le praksa, četudi je v preteklosti (po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer le do maja 2023) obstajala, sama po sebi ne more nadomestiti neobstoječega naročila ali drugega jasnega temelja za nastanek novih obveznosti, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.
Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče jih je odmerilo po priglašenem stroškovniku in Odvetniški tarifi (OT) ter kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) in 2 %za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar povečano za 22 % DDV in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled listin ni priznalo, saj ne gre za samostojni storitvi, ki ne bi bili zajeti že v stroških odgovora na pritožbo. Stroške pritožbenega postopka mora tožnica toženki povrniti v 8 dneh od vročitve te sodbe.