Jedro

Obsojenec je bil ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom soočen s takratnim soobdolžencem, katerega izpoved ga je obremenjevala, zato ne glede na kasnejšo izgubo spomina obremenilne priče njegova pravica do učinkovite obrambe ni bila kršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 25.1.2007: pod točko A iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 14. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) obtožena R.Z. in V.V. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena KZ SFRJ (dejanji opisani pod točko 1/a in 1/b) in obtoženega V.V. iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; pod točko B izreka je zoper obtožene A.T., P.R., P.B., R.T. in E.L. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena KZ SFRJ (dejanje opisano pod točkami 1 – 5) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP pa obtožencem vzelo zasežene rastlinske delce konoplje; pod točko C izreka pa je obsojene A.T., P.R., M.T., B.V., B.P. in B.K. spoznalo za krive storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Vsem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je A.T. za dejanja, opisana pod točko 1/a in b določilo kazen dveh let zapora, P.R. za dejanje, opisano pod točko 2/a in b, določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, M.T. za dejanje, opisano pod točko 3, določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, B.V. za dejanje, opisano pod točko 4, določilo kazen eno leto in en mesec zapora, B.P. za dejanje, opisano pod točko 5, določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora in B.K. za dejanje, opisano pod točko 6, določilo kazen enega leta zapora, vsem s preizkusno dobo enega leta. V določene kazni zapora je obsojencem vštelo čas prebit v priporu. Obsojencem je odvzelo premoženjsko korist oziroma jim v plačilo naložilo zneske, ki ustrezajo s kaznivimi dejanji pridobljeni premoženjski koristi. Obsojencem je odvzelo zasežena mamila ter obsojenima A.T. in B.P. v plačilo naložilo stroške postopka, ostale obsojence pa plačila stroškov postopka oprostilo.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 15.10.2008 pritožbi zagovornikov obsojenih B.K. in P.R. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zagovornik obsojenega P.R. je zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe dne 12.3.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. V zahtevi, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da je obsojenec ves čas postopka zanikal prodajo prepovedanih drog, v hišnih preiskavah niso zoper njega bili najdeni obremenilni dokazi. Sodišče je obsodilno sodbo zoper obsojenca izreklo samo na podlagi pričanja in priznanja soobsojenega A.T. v predkazenskem postopku. Na glavni obravnavi 15.1.2007 pa se soobsojenec ni spomnil dejanja. Zaradi velike časovne oddaljenosti je bilo zaradi izgube spomina edine obremenilne priče onemogočeno postavljanje ustreznih vprašanj in s tem učinkovita obramba obsojenca. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi 426. člena ZKP sodbo razveljavi.

4. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 14.7.2009, predlagal zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen ter se je o odgovoru pisno izjavil v vlogi z dne 25.8.2009; obsojencu pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker obsojenec kljub obvestilu pošte dne 22. in 24.8.2009 sodnega pisma ni dvignil in je bilo le-to sodišču dne 10.9.2009 vrnjeno z oznako „ni dvignil“.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile prekršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa obsojenčev zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil, saj v zahtevi svoje trditve o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka sploh ni konkretiziral in ni navedel, v čem je po mnenju obrambe nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih. Zato Vrhovno sodišče takšnih posplošenih navedb o kršitvi zakona ni moglo preizkušati.

7. Navedbe zagovornika v zahtevi, da je zaradi velike časovne oddaljenosti zaradi izgube spomina edine obremenilne priče (soobsojenega A.T.) bilo na glavni obravnavi obrambi onemogočeno postavljanje ustreznih vprašanj in s tem učinkovita obramba, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ga je storil v začetku leta 1992, ko je soobsojencu A.T. prodal najmanj pet pivnikov LSD in stekleničko hašiševega olja ter konec oktobra 1993, ko je istemu prodal 900 g indijske konoplje. Zagovornik v zvezi z v zahtevi zatrjevano kršitvijo pravice do zaslišanja obremenilne priče (soobsojenega A.T.) namreč prezre, da je bil obsojenec (ki je bil prijet dne 30.11.1993 in istega dne zaslišan pred preiskovalnim sodnikom) dne 7.12.1993 soočen tudi s takrat soobdolženim A.T., katerega izpoved ga je obremenjevala.

8. Težišče zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec ne more biti spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, saj je ves čas postopka zanikal kakršnokoli prodajo prepovedanih drog in tudi pri hišni preiskavi niso bili najdeni zoper njega obremenilni dokazi, da je sodišče v izpodbijani sodbi vso verodostojnost pripisalo pričanju soobsojenega A.T. v predkazenskem postopku, ki pa se po mnenju vložnika pri svojem pričanju sploh ni zavedal, kdaj obremenjuje sebe in kdaj ostale soobsojence, kar je bilo najbrž posledica uporabe prisile s strani policije, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.