Jedro

V dani situaciji je za A. dobro poskrbljeno in ni ogrožen, oba starša sta primerna za starševstvo in otroku pozitivno naklonjena. Višje sodišče glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje nima prav nobenih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da situacija ne terja in ne opravičuje začasne dodelitve dečka enemu ali drugemu od staršev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi štiri in pol letnega sina A. dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici, stike pa določilo vsak drugi vikend od petka popoldne do sobote zvečer.

Sodišče je zavrnilo tudi toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi uredilo stike med njim in A. vsak torek, vsak drugi vikend od petka do ponedeljka ter v tednu, ko ni stika med vikendom, še v četrtek. Zavrnilo je tudi toženčev predlog, na podlagi katerega naj bi mladoletnega A. začasno dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožencu ter uredilo stike med tožnico in dečkom.

Tako je sodišče odločilo, ker je ugotovilo, da deček ni ogrožen, zato za njegovo začasno dodelitev enemu ali drugemu od staršev ni potrebe. Glede stikov je ugotovilo, da ti potekajo, zgolj slaba komunikacija med roditeljema pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica opozarja, da prepogosti oziroma preobsežni stiki dečka obremenjujejo tako, da so začeli načenjati njegovo zdravje. Sodišče pri odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo otrokove koristi in želje glede obsega stikov. Toženec si mora v določeni meri še pridobiti otrokovo zaupanje, da bodo stiki lahko postali pogostejši. Sodišče se ni opredelilo do obsežne medicinske dokumentacije, iz katere je razvidno, da stiki otroku povzročajo stisko. Kršilo je 8. člen ZPP.

4. Toženec pa pojasnjuje, da so stiki od 1. 10. 2013 do poletja 2015 potekali brez zapletov, nato pa jih je tožnica pričela brez razloga in v nasprotju z otrokovo koristjo samovoljno omejevati. To, da so od 23. 2. 2016 stiki prepuščeni na milost in nemilost tožnici in so v celoti odvisni od njene dobre volje, je v nasprotju z otrokovo koristjo. Tožničino ravnanje odraža prizadevanje po čim večji odtujitvi dečka od očeta.

Sodišče se je zadostilo s sklepom, da stiki potekajo, ni pa presojalo okoliščin, na kak način, v kakšnem obsegu ter pod kakšnimi pogoji in kak vpliv ima to na mladoletnega A. Izvedensko mnenje kaže na to, da se s sodno ureditvijo stikov ne sme več odlašati. Tožničina samovolja otroku nedvomno povzroča nepopravljivo oziroma nesorazmerno težko popravljivo škodo, saj tožnica namensko in zavestno spodkopava otrokov občutek čustvene navezanosti. Mladoletni A. je že ponotranjil tožničina negativna čustva, negotovost ter njene osebnostne in duševne motnje, ki jih je potrdila tudi izvedenka. Pritožnik še opozarja, da bo tožnica kmalu rodila drugega otroka, kar bo gotovo povzročilo prelaganje narokov in kasnejšo odločitev sodišča. Pritožnik je prepričan, da otrokove koristi zasleduje le njegova dodelitev očetu, ki bo nedvomno spoštoval določen obseg stikov z materjo. Njegov predlog za izdajo začasne odredbe v tej smeri je nedvomno utemeljen. Sicer pa bi moralo sodišče po uradni dolžnosti določiti vsaj ustrezen in reden obseg toženčevih stikov s sinom.

Čeprav je v času okoli izdaje izpodbijanega sklepa tožnica omogočila stik ob koncu tedna od 22. do 25. 4. 2016 ter zatem še nekaj stikov z nočitvijo, toženca še zmeraj močno skrbi, da bo stike pričela ponovno ovirati.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi in predlagali njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dokazov - izvidov o dečkovi čustveni stiski zaradi stikov, ki jih je predložila. Res obstaja načelna dolžnost sodišča, da se opredeli do trditev pravdnih strank, če so dopustne, za odločitev pomembne in če niso očitno neutemeljene ter da izvede predlagane dokaze, ki pa ni neomejena. Trditve o dečkovem odnosu do očeta in stikov je sodišče prve stopnje proučilo. Višje sodišče se sicer strinja s tožnico, da bo ob končni odločitvi (torej o tožbenih zahtevkih) pomembno, ali je deček zaradi stikov v čustveni stiski in kakšno je njegovo stanje. Povsem dovolj realno (verjetno pa še bolj) za potrebe odločitve o začasni odredbi, torej za presojo njegove morebitne ogroženosti, pa je lahko sodišče prve stopnje o dečkovem odnosu do obeh staršev, do stikov in siceršnjem stanju sklepalo na podlagi poročila in mnenja CSD ter mnenja izvedenke, ki je pregledala tudi vse izvide, pa je jasno obrazložila, da nikakor ne more zaključiti, da bi sin očeta odklanjal ali zavračal. Trditve in dokazi o tem, da si deček ne želi stikov ter da mu povzročajo psihosomatske in somatske težave, ne morejo utemeljiti izdaje začasne odredbe o začasni dodelitvi otroka tožnici. Dokazi o dečkovem odklanjanju stikov torej za presojo tožničinega predloga za začasno dodelitev niso relevantni. Do kršitve 8. člena ZPP torej ni prišlo.

8. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve skupaj obravnava pritožbi (in predloge za začasno odredbo) obeh pravdnih strank, saj predlogi (četudi nasprotujoči si) predstavljalo le dve plati istega kovanca.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki (pravna podlaga je določba 411. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) lahko le nujen ukrep. Sodišče ga izreče, kadar koristi otroka terjajo ukrepanje še pred izdajo končne odločbe, kadar se ugotovi, da bi otroku brez izdaje začasne odredbe lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da je prišlo do nasilja oziroma grozi nasilje.

Najprej o začasni dodelitvi dečka

10. V dani situaciji je za A. dobro poskrbljeno in ni ogrožen, oba starša sta primerna za starševstvo in otroku pozitivno naklonjena. Višje sodišče glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenke klinično psihološke stroke B. B:, nima prav nobenih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da situacija ne terja in ne opravičuje začasne dodelitve dečka enemu ali drugemu od staršev.

11. Začasna dodelitev otroka enemu ali drugemu od staršev ob nepopolno izvedenem dokaznem postopku (kar je postopku z začasno odredbo imanentno) lahko nedopustno prejudicira končno odločitev o dodelitvi. V situaciji, kot je obravnavana, pa mora biti sodišče še posebej pozorno, da do tega ne pride. Ob siceršnjem poudarku izvedenke, da bi bilo za dečka, ki je doživel mnogo sprememb in napetosti, najbolje, da “stvari ostanejo kot so“, izvedenka namreč kot tožničino težavo izpostavlja njeno neupoštevanje navezanosti otroka na očeta, njeno neugodno ravnanje, ko skuša prekiniti kontinuiteto stikov in njeno povečano zaskrbljenost za otroka.(1) Vse to in še druge aspekte otrokove koristi bo moralo sodišče pretehtati ob končni odločitvi o dodelitvi otroka.

12. Težave staršev ob dogovarjanju za stike in materina zatrjevanja, da si deček ne želi stikov ter da mu povzročajo psihosomatske in somatske težave, pa tudi sicer ne morejo utemeljiti izdaje začasne odredbe, s katero bi se dečka začasno dodelilo enemu ali drugemu od staršev.

Še o začasni ureditvi stikov

13. Višje sodišče je že pojasnilo, da odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev lahko hitro povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki kaj hitro postane zelo težko popravljiva.(2)

14. A sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo, da ni nevarnosti odtujitve. Stiki med očetom in dečkom ves čas potekajo. Glede na navedbe v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 26. 4. 2016, je imel deček od januarja do sredine aprila (torej v 14 tednih) 17 stikov, od tega deset takšnih, ko je pri očetu prenočil vsaj enkrat. Stikov ni bilo v času med 9. 1. in 22. 1., ko je bil deček bolan. Razen tega obdobja so srečanja kontinuirana. Toženec v pritožbi tudi korektno pojasni, da so stiki z nočitvijo potekali tudi od aprila naprej. Izvrševani obseg stikov je sicer manjši od tega, kar je predlagala izvedenka klinično psihološke stroke B. B., pa vseeno tak, da dečkov odnos z očetom ni ogrožen in ni nevarnosti za nastanek težko popravljive škode.

15. A. je v dobrih dveh letih prestal precej velikih, vsak dan pa preživlja še majhne spremembe, ki so posledica odločitve staršev, da ne bosta več živela skupaj. To sodišče je že nekajkrat pojasnilo, da so spremembe (celo pozitivne in majhne) za majhne otroke naporne, zato je običajno, da ob njih (burno) reagirajo. To ne more biti razlog za omejevanje stikov, ampak terja dobro pripravo staršev na stike ter reden in predvidljiv ritem. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da spori staršev o(b) izvrševanju stikov, tudi ne opravičujejo izdaje začasne odredbe. Nedvomno so za dečka najbolj obremenjujoči, a jih žal ne more preprečiti nobena začasna odredba.

16. Pritožbi torej nista utemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): V skladu s 6. odstavkom 106. člena ZZZDR lahko sodišče, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, na zahtevo drugega starša odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike, in če je tako mogoče varovati otrokovo korist. Op. št. (2): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 659/2016.