Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 29.11.1994 poškodoval v delovni nesreči, ker je ob sprostitvi pritiska v rudniški jami delec premoga priletel v njegovo desno oko. Od toženke, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano odškodninsko odgovornost, je zahteval plačilo 8.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost toženkinega zavarovanca, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je odmerilo na 5.200.000 SIT in po odbitju valorizirane akontacije razliko naložilo v plačilo toženki.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče le delno ugodilo tako, da je drugače odločilo o zamudnih obrestih od prisojene glavnice, toženkini pa tudi delno tako, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo na 500.000 SIT. V ostalem je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Odmera odškodnine na pritožbeni stopnji je tako zanašala 4.800.000 SIT (sedaj 20.030,05 EUR).

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku za celotno zavrnjeno glavnico s pripadajočimi obrestmi ugodi. V pritožbi je grajal razloge prvostopenjskega sodišča, da mu ne gre odškodnina za telesne bolečine, neugodnosti ter strah v zvezi z bodočo operacijo zaradi vstavitve umetne leče, o čemer pa se pritožbeno sodišče sploh ni izjavilo. Manjkajo torej razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so vsaj nejasni, saj se ne ve, za kateri obseg nepremoženjske škode je pritožbeno sodišče prisodilo odškodnino. Tudi sicer je izpodbijana prisoja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prenizka, saj bi morali sodišči vsa ugotovljena dejstva bolj vrednotiti, tako pettedenski v strnjeni obliki prikazan obseg telesnih bolečin v času primarnega zdravljenja, kot skelenje poškodovanega očesa, motnje zaradi bleščavosti ter neugodnost nošnje očal vse od poškodbe dalje. Revizija graja stališče pritožbenega sodišča, da zadnja okoliščina ne sodi med telesne bolečine in neugodnosti, opozarja na redne kontrolne preglede pri oftamologu in redno jemanje kapljic, zaradi česar je, upoštevaje tožnikovo starost 42 let ob dogodku, odmerjena odškodnina 1.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti občutno prenizka ter znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova vseh zahtevanih 3.000.000 SIT.

Tudi pri strahu ni jasno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo tožnikovo bodočo zaskrbljenost za poškodovano oko v zvezi z bodočo operacijo. Tožnikova zaskrbljenost za morebitno poškodbo zdravega levega očesa in za stanje poškodovanega očesa glede na stalno zmanjševanje ostrine vida utemeljuje prisojo celotnega zahtevanega zneska za to obliko škode.

Prenizka je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj tožnik postopoma izgublja vid, ki znaša na poškodovanem očesu le še 20 odstotkov, kar pomeni, da je na to oko praktično slep. Že zaradi izgube prostorskega vida je bila tožniku priznana III. kategorija invalidnosti in je moral preiti na lažje delovno mesto izven jame, zaradi česar zelo psihično trpi. Opustiti je moral rekreativne dejavnosti, mali nogomet in streljanje z zračno puško, omejen je pri vožnji avtomobila na krajše razdalje in le podnevi. Tudi v primeru uspešne bodoče operacije bo moral zelo paziti na možno ponovno poškodovanje očesa zaradi slučajnih udarcev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Res je sodišče prve stopnje poudarilo, da tožniku ni prisodilo odškodnine za bodočo škodo v zvezi s predvideno operacijo poškodovanega očesa in res je tožnik to v pritožbi grajal, vendar pa je dobil odgovor pritožbenega sodišča in so drugačne revizijske trditve neutemeljene. Pritožbeno sodišče je v predzadnjem odstavku na šesti strani svoje odločbe pojasnilo, da je bil v času sojenja na prvi stopnji res znan nastop bodoče škode zaradi operacije leče, ni pa bil znan njen obseg glede vrste in trajanja bolečin, neugodnosti in strahu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za pravilne razloge, saj je tretja izvedenka v zvezi s predvideno operacijo katarakte zaradi skalitve leče poudarila, da je taka operacija na poškodovanem očesu bolj tvegana zaradi možnih med in pooperacijskih zapletov, kot pa je bila že izvedena operacija katarakte (ki je bila posledica degenerativnega procesa) na tožnikovem levem očesu. Razlogi pritožbenega sodišča o negotovem obsegu bodoče škode so povsem jasni in zato ni prišlo do revizijsko uveljavljane procesne kršitve.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja kot pritožba, ki je redno pravno sredstvo proti prvostopenjski sodbi. Tako z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v reviziji obsežno povzema dejanske ugotovitve obeh sodišč, na nekaterih mestih pa jih presega in zatrjuje več ali drugače, česar zaradi omenjene prepovedi ni mogoče upoštevati. Trditve o nošnji očal vse od škodnega dogodka dalje so v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, da jih je zdravnik predpisal dosti kasneje in z ugotovitvijo, da na narok ni prišel z očali. Sicer pa nošenje očal res ni taka neugodnost, da bi šla tožniku zanjo dodatna odškodnina, zlasti glede na dejstvo, da je bila predpisana tudi zaradi poslabšanja vida na zdravem očesu. Revizijske trditve o duševnih bolečinah zaradi nemožnosti delati v rudniški jami so v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, da je že več let upokojen, da pa je moral delati (izven jame) eno leto dalj, kot bi sicer.

Skratka, revizijsko sodišče je upoštevalo le tiste dejanske ugotovitve o posameznih oblikah nepremoženjske škode, ki so navedene v obširnih razlogih pritožbenega sodišča na četrti, peti in šesti strani njegove odločbe. Zato na tem mestu le na kratko omenja, da je v času škodnega dogodka 42 let staremu tožniku udarnina desnega zrkla povzročila raztrganino veznice, beločnice, delno potrganje nitja, poškodovanje lečne ovojnice in poškodovano funkcijo očesne zenice, zaradi česar sta nastopila postopna skalitev očesne leče in občasno zvišanje očesnega pritiska. Zaradi postopnega, vendar znatnega zmanjševanja ostrine vida, izgube globinskega vida, bleščavosti pri močni svetlobi ter nastajajoče katarakte (delno zaradi poškodbe, delno zaradi degenerativnih sprememb) je bil tožnik premeščen na lažje delo izven jame, vendar je sedaj že upokojen, opustil je igranje malega nogometa in streljanja z zračno puško, ima težave pri daljši vožnji z avtom, gledanju televizije in branju ter pri fizičnih aktivnostih okoli hiše. Merila za prisojo pravične denarne odškodnine vsebujejo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Po navedenih merilih je treba škodo konkretizirati in individualizirati, torej ugotoviti objektiven obseg škode pri konkretnemu oškodovancu in upoštevati tudi njegove posebne okoliščine, na drugi strani pa je treba upoštevati še širše okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z delnim znižanjem odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter z zavrnitvijo obeh pritožb glede prisoje odškodnine za preostali obliki nepremoženjske škode pravilno uporabilo navedena pravila. Tudi revizijsko sodišče je naredilo primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih primerih. S tožnikovo škodo primerljiva škoda je tista, ki jo je revizijsko sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 517/2005, v kateri je prišlo do poškodbe levega zrkla 11 letnega dečka. V navedeni zadevi je prisojena odškodnina po posegu revizijskega sodišča sicer pomenila 37 povprečnih plač, tožnikova pa pomeni skoraj 28 plač, vendar pa je razlika utemeljena že glede na dejstvo, da je šlo za več kot 30 let mlajšega oškodovanca, pa tudi glede na dejstvo,da je sedanje stanje tožnikovega poškodovanega očesa le delno pripisati sami poškodbi, delno pa degenerativnim spremembam, do katerih je prišlo na obeh očesih. Zato se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.