Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, ker po 18.7.1991 ni bil ves čas v bolniškem staležu ali na dopustu, prav tako pa v tem času ni bil na razpolago v skladu z ustreznimi predpisi, zato sta nižji sodišči ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh v ZPP navedenih pritožbenih razlogov(?). V njej navaja, da je najprej prvostopenjsko nato pa še drugostopenjsko sodišče pravno zadevo napačno presodilo, pri čemer je zlasti popolnoma "napačno ugotovljena razpolaga". Ves čas po 18.7.1991 do upokojitve je tožnik bil ali v bolniškem staležu ali dejansko na razpolago. To pa pomeni, da so v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine s strani Republike Slovenije. Dejstvo, da je bil dejansko na razpolago, lahko potrdijo tudi priče, katerih zaslišanje naj bi se izvedlo. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, odpravi obe napadeni odločbi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991. Drugi člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, ker po 18.7.1991 ni bil ves čas v bolniškem staležu ali na dopustu, prav tako pa v tem času ni bil na razpolago v skladu z ustreznimi predpisi, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Zato tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revident v reviziji spodbija tudi dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in ki je služilo kot osnova za uporabo materialnega prava, vendar glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato glede ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče revizije ni preizkušalo.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZSZD uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).