Jedro

Kadar o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju ni dopustno odločati v pravdi, je treba pravdni postopek prekiniti na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Prekinitev postopka je v takem primeru rešitev, ki jo zakon predvideva pri koliziji med oškodovančevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in obdolženčevo pravico do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

V skladu s 353. členom OZ daljši zastaralni rok velja za zastaranje odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi, pri čemer odgovorna oseba ni le neposredni povzročitelj - storilec kaznivega dejanja, ampak tudi osebe, ki so odgovorne na podlagi posebnih pravil. Ali gre za tako situacijo, pa v fazo odločanja o prekinitvi postopka ne spada, saj gre za vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka, ki bo opravljena v nadaljevanju postopka, če se bo na podlagi razpleta kazenskega postopka sploh izkazalo, da je 353. člen OZ treba uporabiti.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec in tožnica sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odredilo prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v kazenskih zadevah, ki tečejo zoper tožence pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X K 8522/2013 in opr. št. X Kpr 20765/2015. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za prekinitev postopka ne ugodi. Podredno temu je predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Zoper sklep se je pravočasno pritožil tudi drugi toženec, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da prekinitev postopka odpravi in odloči, da se postopek nadaljuje. Podredno temu je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Prav tako se je zoper sklep pravočasno pritožil tudi tretji toženec. Tudi on je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožeče stranke za prekinitev postopka zavrne.

5. Pritožbe so bile vročene tožnici, ki je nanje odgovorila in predlagala njihove zavrnitve. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se pritožbeni razlogi tožencev, ki so samostojne pritožbe vložili vsak po svojem pooblaščencu, večinoma prekrivajo. Zato pritožbeno sodišče nanje v nadaljevanju ni odgovorilo ločeno, temveč v enotni obrazložitvi.

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odredilo prekinitev postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Po tem določilu sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Za predhodno vprašanje iz prvega odstavka 13. člena ZPP gre takrat, ko je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni bilo odločeno na matičnem področju. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev o vprašanju zastaranja odškodninske terjatve v konkretnem gospodarskem sporu odvisna od vprašanja, ali so toženci storili kazniva dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, kar se jim očita v kazenskih zadevah X K 8522/2013 in X Kpr 20765/2015. Ugotovljen obstoj kaznivih dejanj bi v skladu s 353. členom OZ privedel do uporabe daljšega zastaralnega roka iz tega člena, kot je splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve, ki ga predpisuje 352. člen OZ.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o odreditvi prekinitve pravdnega postopka do pravnomočne odločitve kazenskega sodišča o obstoju kaznivih dejanj, ki so predmet zgoraj navedenih kazenskih zadev, je pravilna. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je glede odškodninske terjatve v zvezi s posli, ki so predmet kazenskega postopka X K 8522/2013, že potekel petletni objektivni zastaralni rok od nastanka škode iz drugega odstavka 352. člena OZ. V zvezi s posli, ki so predmet kazenskega postopka X Kpr 20765/2015, pa je ocenilo, da je potekel vsaj subjektivni triletni zastaralni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, kot je predpisano v prvem odstavku 352. člena OZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odločitev o predhodnem vprašanju glede obstoja kaznivega dejanja vpliva na uporabo pravil o zastaranju iz 353. člena OZ.

10. V skladu s 353. členom OZ odškodninski zahtevek za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 353. člena OZ). To velja tudi za zadržanje zastaranja (tretji odstavek 353. člena OZ). Predmet očitkov v obeh kazenskih zadevah zoper vse tožence je storitev kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. To izhaja iz pravnomočne obtožnice z dne 21. 5. 2015 v zadevi X K 8522/2013 (priloga A70) in pravnomočnega sklepa o preiskavi z dne 28. 10. 2015 v zadevi X Kpr 20765/2015 (priloga A83), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v 6. in 9. točki izpodbijanega sklepa. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi navedlo razlogov o tem, katerega dejanja so toženci obtoženi oziroma obdolženi, ne držijo. Ker je z drugim odstavkom 244. člena KZ predpisana kazen zapora od enega do osmih let, zastara kazenski pregon za tako kaznivo dejanje v skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa, je bila domnevno previsoka kupnina pri "sale and lease back" poslih, ki so predmet kazenskega postopka X K 8522/2013, plačana 6. 7. 2007. Domnevno previsoke kupnine pri poslih, ki so predmet kazenskega postopka X Kpr 20765/2015, pa so bile plačane avgusta in v naslednjih mesecih leta 2007 in v letu 2008. V skladu s tretjim odstavkom 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Očitno je, da glede na datume očitanih spornih poslov desetletni zastaralni rok do izdaje obtožnice oziroma sklepa o preiskavi, kar v skladu s tretjim odstavkom 112. člena KZ predstavlja razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, še ni potekel. Ker ima, kot rečeno, v skladu z drugim odstavkom 353. člena OZ pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, obstoj očitanih kaznivih dejanj predstavlja predhodno vprašanje v predmetni pravdi, saj vpliva na dolžino in tek zastaralnega roka za odškodninsko terjatev.

11. V kazenskem postopku je mogoče premoženjskopravni zahtevek uveljavljati do zaključka glavne obravnave, čeprav so zastaralni roki za odškodninske terjatve iz 352. člena OZ že potekli. Zaradi izenačenja pravnih položajev, ko zakonodaja dopušča tudi adhezijski način uveljavljanja premoženjskopravnih zahtevkov za povrnitev škode, lahko velja le en režim zastaranja. V skladu s sodno prakso tako velja, da lahko oškodovanec v pravdi uveljavlja odškodnino za škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja, tudi po izteku zastaralnih rokov iz 352. člena OZ, vendar pred potekom od teh rokov daljšega roka, v katerem zastara kazenski pregon storilca kaznivega dejanja.1 V konkretnem primeru pa kazenski pregon, kot je bilo obrazloženo, nedvomno še ni zastaral, kot je bilo že obrazloženo. Pritožbeni očitki, da bi bilo treba v konkretni zadevi tožbeni zahtevek zavrniti, ker so zastaralni roki za odškodninske terjatve že ob vložitvi tožbe pretekli, so zato v tej fazi postopka neutemeljeni. O tem, ali bo v konkretnem primeru dejansko prišlo do uporabe daljših zastaralnih rokov iz 353. člena OZ, je namreč odvisno od izida kazenskih postopkov zoper tožence.

12. Zaradi prekinitve pravdnega postopka prav tako ni bilo poseženo v pravico tožencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi varovanja domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. člen Ustave RS, namreč o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju v pravdi ni dopustno odločati, razen če kazenski pregon sploh ni več mogoč,2 za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Kadar o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju ni dopustno odločati v pravdi, je treba pravdni postopek prekiniti na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Prekinitev postopka je v takem primeru rešitev, ki jo zakon predvideva pri koliziji med oškodovančevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in obdolženčevo pravico do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

13. Pravno nerelevantno je sklicevanje pritožnikov, da je v konkretnem primeru uporaba 353. člena OZ o daljših zastaralnih rokih izključena tudi zaradi pravne kvalifikacije tožilstva in kazenskega sodišča, ki naj bi tožencem pri zlorabi položaja ali pravic po drugem odstavku 244. člena KZ očitali pridobitev velike premoženjske koristi in ne povzročitev velike premoženjske škode kot alternativno določenega znaka kaznivega dejanja po citiranem določilu KZ. Za uporabo 353. člena OZ je bistveno, ali je škoda (v civilnopravnem pomenu) povzročena s kaznivim dejanjem, pri čemer ni pomembno, ali je s KZ predpisana "povzročitev premoženjske škode", "pridobitev premoženjske koristi" ali kaj podobnega. Ugodnost daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ je odvisna od ugotovitve kaznivega dejanja kot celote, tj. v eni izmed oblik, ki jih predpisuje KZ, kot vzroka škode.3 Kakšna pravno priznana škoda pa iz takšnega kaznivega dejanja izvira in ali pripada oškodovancu, pa je nadalje odvisna od presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka v skladu s pravili civilnega prava. Drugačna pritožbena stališča so zato pravno zmotna.

14. V fazi odločanja o prekinitvi postopka, ko sodišče sklene prekiniti postopek, ker samo ne namerava reševati predhodnega vprašanja - obstoja kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), ni mogoče presojati, ali tožbeni zahtevek ali del zahtevka zoper posameznega toženca ni utemeljen iz kakšnih drugih razlogov. V takem primeru bi se namreč sodišče prve stopnje spuščalo že v vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka, kar pa v fazo odločanja o prekinitvi postopka ne sodi. V skladu s 353. členom OZ daljši zastaralni rok velja za zastaranje odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi, pri čemer odgovorna oseba ni le neposredni povzročitelj - storilec kaznivega dejanja, ampak tudi osebe, ki so odgovorne na podlagi posebnih pravil.4 Ali gre za tako situacijo, pa v fazo odločanja o prekinitvi postopka ne spada, saj gre za vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka, ki bo opravljena v nadaljevanju postopka, če se bo na podlagi razpleta kazenskega postopka sploh izkazalo, da je 353. člen OZ treba uporabiti.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

16. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških drugega in tretjega toženca je odpadel, ker teh stroškov nista priglasila. Tožnica sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Za vse navedeno prim. sklep VSRS II Ips 196/2011 (10. točka obrazložitve). 2 Prim. članke A. Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, IPP PF, Ljubljana 2016, str. 121 in nasl.; D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis, IPP PF, Ljubljana 2012, str. 29 in nasl.; A. Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, ZZR, Ljubljana 1997, str. 55 in nasl., ter tam navedeno sodno prakso ESČP. 3 "Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem..." Gl. 353. člen OZ. 4 Prim. V. Kranjc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 484.