Jedro

Na podlagi ugotovitev, da je bila sporna grožnja morda izrečena, vendar le enkrat, da je v sporih med zapustnikom in tožencem prihajalo do zaostrovanj in zmerjanj, v katerih je toženec proti zapustniku izrekel kakšno ostro besedo, in da so bili ti spori odraz skrhanih odnosov v družini, h katerim je prispeval tudi zapustnik sam, sta sodišči pravilno zaključili, da zatrjevani razlog za razdedinjenje ni podan.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je razdedinjenje toženca na podlagi oporoke očeta pravdnih strank utemeljeno, in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bila sporna grožnja, četudi bi bila izrečena, izrečena le enkrat in še to v prepiru in kot posledica večletnih sporov, h katerim sta prispevala tako toženec kot tudi oporočitelj. Kot taka ne dosega pravnega standarda hujše kršitve moralnih in zakonitih dolžnosti do zapustnika. Pritožbeno navedbo, da izrečena grožnja pomeni kaznivo dejanje ogrožanja varnosti in razžalitve, je opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči z blagohotno oceno toženčeve grožnje oziroma žaljivih besed, izrečenih na zapustnikov račun, zmotno uporabili 1. točko prvega odstavka 42. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Kršitev moralne dolžnosti pomeni grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, pomoč ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno, če ima osebno za oporočitelja in za družbeno skupnost težji značaj. Stališče sodišč, da grožnja z ubojem in toženčeva izjava, da bo na grob zapustnika namesto zemlje vrgel opeko, ne predstavlja hude kršitve moralne dolžnosti do zapustnika, je nesprejemljivo. Tožnik izpostavlja, da je bil tudi kasnejši toženčev odnos do zapustnika tak, da zapustnik ni ocenil za potrebno, da bi svojo oporoko spremenil. Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča o nedovoljenosti navedbe, da izrečene besede predstavljajo kaznivo dejanje. Ne gre namreč za zatrjevanje dejstev, marveč za njihovo pravno opredelitev. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Stališče sodišč, da v obravnavani zadevi ni podan razlog za razdedinjenje iz prve točke prvega odstavka 42. člena ZD, po kateri lahko oporočitelj razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, je pravilno. V dosedanjih odločitvah Vrhovnega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da teže vzrokov za razdedinjenje ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika do dediča, ampak morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da dediču ne gre (niti) z zakonom zagotovljen nujni delež. Vzroke za razdedinjenje je zato treba razlagati ozko, iti pa mora za hujše kršitve tudi po merilih širše družbene morale.(1)

7. Sodišči sta ugotovili, (1) da je bila sporna grožnja morda izrečena, vendar le enkrat, (2) da je v sporih med zapustnikom in tožencem prihajalo do zaostrovanj in zmerjanj, v katerih je toženec proti zapustniku izrekel kakšno ostro besedo, in (3) da so bili ti spori odraz skrhanih odnosov v družini, h katerim je prispeval tudi zapustnik sam. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči pravilno zaključili, da kljub temu, da je bilo posledica zapustnikovih in toženčevih ravnanj tudi kasnejše pretrganje osebnih vezi med njima, zatrjevani razlog za razdedinjenje ni podan.

8. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek o nepravilnosti stališča sodišča druge stopnje v zvezi z dopustnostjo navajanja novih dejstev. V tožbi je zatrjeval obstoj razloga iz 1. točke 42. člena ZD, torej da se je dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom. V tem okviru je navedba, da sporno toženčevo ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, tožnikova ocena zatrjevanih dejstev, a še vedno dejanska navedba. Stališče pritožbenega sodišča je torej pravilno.

9. Po ugotovitvi, da uveljavljani razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. v sodbah II Ips 562/92 z dne 4. 3. 1993 in II Ips 233/98 z dne 13. 3. 1999.