Jedro

Če upravičene osebe iz 2. odstavka 360. člena ZGD niso uveljavljale razlogov ničnosti na način in po postopku, določenem v tem zakonu, jih sodišče po uradni dolžnosti ne sme upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko, da tožniku obračuna iz naslova nagrade bruto plačo v znesku 6,685.217,75 SIT in mu po plačilu zakonsko določenih prispevkov in davkov izplača neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1997 dalje do dneva plačila in povrne stroške postopka v znesku 271.225,00 SIT toženi stranki. Višji zahtevek (13,370.437,00 SIT bruto) je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče je ugotovilo, da ima tožnik po določbi 6. odstavka 3. člena sporazuma o razrešitvi z mesta generalnega direktorja, sklenjenega s toženo stranko dne 29.4.1996, pravico do prihranka, ki ga je ustvaril s prekinitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju s firmo S. v višini, kot je priznana v poslovnih knjigah H.in v revizijskem poročilu o lastninskem preoblikovanju H. d.o.o. Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje o postopku revizije pri pravni osebi H.d.o.o N. G. Revizijski organ je na podlagi 6. člena Zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (Uradni list RS, št. 35/94) ugotovil, da je znašala nagrada vodilnim delavcem iz tega naslova na dan sklenitve sporazuma 26,740.871,00 SIT bruto. Ker so prihranek zaradi prekinitve sodelovanja z omenjeno tujo firmo ustvarili štirje delavci, je po presoji sodišča tožnik upravičen do 1/4 tega zneska, to je 6,685.217,00 SIT bruto.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita inštančnemu sodišču, da ni v celoti odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke, da obstajajo nasprotja v razlogih prvostopne sodbe. Ob ugotovitvi, da vse do 26.2.1991 ni obstajala tožnikova denarna terjatev, ni mogoč zaključek prvostopnega sodišča, da je istega dne (to je 26.2.1991) na podlagi sklepa skupščine tožene stranke prišlo do konverzije denarnega zahtevka v lastniške deleže podjetja. Preoblikuje se, po mnenju revizije, lahko le nekaj, kar predhodno že obstaja. S tem, ko je sodišče prve stopnje samo razlagalo sporno določilo 6. odstavka 3. člena sklenjenega sporazuma, je zanikalo lastno ugotovitev, da je ta določba jasna. Na to nasprotje je bilo opozorjeno v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do te navedbe ni opredelilo. Tudi pritožbenega zatrjevanja o neobstoju razlogov glede odločilnih dejstev sodišče druge stopnje ni presojalo, temveč je sprejelo kot pravilno dokazno oceno prvostopnega sodišča. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revizija v presoji pritožbenega sodišča, da ima citirano pogodbeno določilo veljavo pripoznanja dolga z učinkom pretrganja zastaranja. Takšna določba, ki daje delavcu pravico do nagrade v višini celotnega prihranka, je po mnenju revizije nična in je sodišče ne bi smelo uporabiti kot pravno podlago za svojo odločitev (103. člen ZOR). Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP, uporabiti v tem postopku) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno zaradi kršitve procesnih pravil sodišča druge stopnje, ki ni po njenih trditvah, presodilo vseh pritožbenih navedb. Revizija sicer ne pove, za kakšno kršitev naj bi šlo, vendar je iz trditev povzeti, da ima v mislih kršitev iz 1. odstavka 354. člena v zvezi s 1. odstavkom 375. člena ZPP-77. Po tem postopkovnem določilu mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (prvi odstavek na strani 5) izhaja, da je pritožbeno sodišče po toženi stranki sprejeto obveznost iz 6. odstavka 3. člena sporazuma o razrešitvi štelo za pripoznavo dolga v smislu 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR). Po prvem odstavku tega določila se pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Svojo presojo je torej sprejelo na podlagi pritožbenih navedb tožene stranke (v drugem odstavku na strani 5 obrazložitve), da je uveljavljena terjatev tožnika bila ob sklenitvi sporazuma že zastarana. Zato se mu z odgovorom na pritožbene navedbe, ki so se nanašale na protislovnost razlogov prvostopne sodbe glede začetka teka zastaralnega roka in njegovega pretrganja, ni bilo potrebno ukvarjati. Prav tako ne z očitanim nasprotjem prvostopne sodbe glede pravilne uporabe določb 99. in 100. člena oziroma 387. in 392. člena ZOR, saj zaradi uporabe drugačne pravne podlage te pritožbene navedbe niso bile več odločilnega pomena. Po oceni revizijskega sodišča zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 375. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP-77 ni podana. Ker vprašanje pravilnosti uporabe naštetih določb zakona o obligacijskih razmerjih pomeni zatrjevani revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77, ga je revizijsko sodišče preizkusilo v okviru tega revizijskega razloga.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je pravilnik o urejanju delovnih razmerij poslovodnih delavcev tožene stranke z dne 8.2.1991 določil v 7. točki pravico poslovodnega delavca do dela izrednih prihrankov oziroma izrednih prihodkov podjetja, ki so posledica ukrepanj tega delavca. Izplača se mu v obliki nagrade, katere višino določi upravni odbor. Na podlagi tako določenega pravnega upravičenja je skupščina tožene stranke dne 26.2.1991 sprejela sklep o izločitvi 250.000,00 USD dolarjev za povečanje trajnih vlog vodilnih delavcev, ki so sodelovali pri pogajanjih za prekinitev pogodbe s firmo S., zaradi velikega prihranka. S sprejetjem zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo, je bilo izrecno prepovedano razpolaganje s sredstvi večje vrednosti, ki presegajo letno nad 7,000.000,00 tolarjev, prepovedano je bilo vsakršno razpolaganje z lastniškimi deleži in delnicami pravnih oseb (3. člen), prav tako tudi izplačevanje dividend oziroma dobička ali na kakršenkoli drugi način omogočati pridobivanje premoženjske koristi (4. člen) do končanja revizijskega postopka iz 6. in 7. člena tega zakona (8. člen). Čas od uveljavitve navedenega zakona (18.6.1994) do 21.3.1996, ko je Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje izdala revizijsko poročilo, je sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo kot moratorij, torej kot tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ne more zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Moratorij je namreč z zakonom predpisana začasna prepoved sodnega uveljavljanja zahtevkov.

Dne 29.4.1996 je bil med strankami sklenjen poseben sporazum ob razrešitvi tožnika z mesta generalnega direktorja tožene stranke. Pravna razmerja, nastala zaradi predčasne razrešitve tožnika so bila med strankama vsaj negotova, če ne že sporna. Zato sta to negotovost odpravili tako, da sta s sporazumom uredili vzajemne pravice in obveznosti. Ta sporazum je kot pravno veljaven sprejel upravni odbor tožene stranke na seji dne 3.5.1996. Med drugimi pravicami tožnika je bilo v 6. odstavku 3. člena določeno, da ima slednji pravico do prihranka, ki ga je ustvaril s prekinitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju s firmo S. v višini, kot je priznana v poslovnih knjigah H. in v revizijskem poročilu o lastninskem preoblikovanju H. S tem pogodbenim določilom je bila obveznost tožene stranke, da izplača tožniku del prihranka, po presoji revizijskega sodišča, na novo urejena. Iz revizijskega poročila Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje v postopku revizije z dne 21.3.1996, je ugotoviti, da je znašal prihranek iz naslova prekinitve pogodbe s tujo firmo 250.000,00 USD dolarjev (po tečaju na dan 31.3.1993 in opravljeni revalorizaciji) 26,740.871,00 SIT za vse vodilne delavce. Sodišči prve in druge stopnje sta pogodbeno določilo iz 6. odstavka 3. člena presojali kot samostojno obveznost, ločeno od ostalih v sporazumu dogovorjenih pravic in obveznosti obeh strank. Zato sta se ukvarjali z vprašanjem pretrganja zataranja kot posledice priznanja dolga v času, ko še ni potekel zastaralni rok (387. člen ZOR) oziroma pripoznave zastarane obveznosti po 366. členu ZOR. Če bi upoštevali pravno naravo sklenjenega sporazuma v celoti kot poravnavo v smislu 1089. člena ZOR, bi ta vprašanja za odločitev ne bila več pomembna.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 1089. členu določa, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek). Negotovost je podana tudi, kadar je negotova uveljavitev neke pravice (drugi odstavek). V prvem odstavku omenjenega določila je kot eden izmed elementov pogodbe tudi medsebojno popuščanje strank. Causa pogodbe, to je poravnave, je rešitev spora ali negotovosti pravnega razmerja. Ker ne gre za bistveni element pogodbe, ZOR ne predpisuje sankcije, če tega elementa v pogodbi ni. V čem so vzajemne popustitve in kako minimalne so, je določeno v 1090. členu ZOR. Ta v prvem odstavku navaja primere, kaj se šteje za popustitev. Med drugimi opredeljuje kot popustitev: delno ali popolno pripoznavo kakšnega zahtevka druge stranke, v prevzemu nove obveznosti, podaljšanju roka in podobno. V 1092. členu pa zakon ureja kot eno izmed predpostavk za sklenitev pogodbe, njeno dopustnost. Predmet poravnave je po prvem odstavku vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga, ne morejo pa biti predmet poravnave spori, ki se tičejo statusnih razmerij (tretji odstavek). Čeprav so torej nekatera pravna razmerja pridržana imperativnim predpisom, je vendarle lahko dopustno, da so posledice teh pravnih razmerij v razpolagalnem področju strank.

V obravnavanem primeru sta stranki v 1. členu sporazuma uredili (statusni) položaj tožnika po predčasnem odstopu z mesta generalnega direktorja, v ostalih osmih členih pa sta določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. V kauzo poravnave je bila v 6. odstavku 3. člena zajeta tudi pravica tožnika do prihranka, ki ga je ustvaril s prekinitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju s firmo S. v višini, kot je priznana v poslovnih knjigah H. in v revizijskem poročilu o lastninskem preoblikovanju. Ker je v omenjenem pogodbenem določilu jasno zapisan predmet obveznosti tožene stranke in njegov pravni naslov (višina na revizijski stopnji ni sporna), je po presoji revizijskega sodišča šteti, da sta se stranki dogovorili tisto, kar je zapisano. Tožena stranka je s sklenitvijo tega sporazuma skladno prvemu odstavku 1090. člena ZOR pripoznala denarno terjatev tožnika z vsemi pravnimi učinki iz 366. člena ZOR, če je sama že štela, da gre za zastarano obveznost. Upravičene osebe iz 2. odstavka 360. člena ZGD namreč sporazuma niso izpodbijale, ugovori o ničnosti tožene stranke pa so neutemeljeni iz naslednjih razlogov: Kot že povedano, je upravni odbor tožene stranke na svoji seji dne 3.5.1996, torej po uveljavitvi zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 36/2000 - ZGD), sprejel sporazum, podpisan med tožnikom in H. kot pravno veljaven. Zato je zatrjevano ničnost pogodbe presojati z vidika ničnosti sklepov skupščine po ZGD (359. do 363. člen). Ureditev ničnosti sklepov skupščine oziroma v obravnavanem primeru upravnega odbora in njenega uveljavljanja, ki je določen v členih 359. do 363. člena, se bistveno razlikuje od ureditve ničnosti pogodb in njenega uveljavljanja po zakonu o obligacijskih razmerjih (103. do 110. člen). Ena bistvenih razlik je v tem, da sodišče na obstoj ničnostnih razlogov po ZGD ne pazi po uradni dolžnosti, ampak se ničnost uveljavlja samo s tožbo (365. člen ZGD). To pravno sredstvo pa ni bilo uveljavljeno, zato revizijsko sodišče ni bilo dolžno obravnavati in ugotavljati obstoja ničnostnih razlogov.

Ker tudi uveljavljeni revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77 ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Hkrati je sklenilo, da stranki sami trpita stroške revizijskega postopka, tožena stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor tožeče stranke pa je zgolj povzetek njenih dotedanjih navedb v postopku (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77).

Določbe ZPP-77 in ZOR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).