Jedro

Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih združuje oziroma razdružuje, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev nekega prej samostojnega delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in neveljavna ter zahtevek za izplačilo razlike v plači. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu „referent za obdelavo življenjskih zavarovanj“. Konec leta 2004 je bil sprejet predlog za spremembo organizacije dela v oddelku za življenjska zavarovanja, v okviru katerega sta bili delovni mesti „referent za obdelavo življenjskih zavarovanj“ in „referent za življenjska zavarovanja“ združeni v eno delovno mesto „referent za življenjska zavarovanja“, delovno mesto tožnice pa je bilo kot samostojno delovno mesto ukinjeno. Po ugotovitvah sodišča je šlo za resnično spremembo in gre pri novem delovnem mestu vsebinsko za drugo delovno mesto in ni šlo le za spremembo sistemizacije z namenom znižanja tožničine plače. Novo delovno mesto združuje določene naloge prejšnjega delovnega mesta tožnice in določene dodatne naloge. Tožnici je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za novo delovno mesto, ki jo je tudi podpisala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je tudi sprememba v organizaciji dela eden od možnih zakonitih poslovnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je zaradi tega prenehala po treba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Spremembe pri toženi stranki se niso nanašale le na delovno mesto, na katerem je delala tožnica, ampak na organizacijske spremembe v oddelku življenjskih zavarovanj.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pri toženi stranki ni obstajal utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na njenem dotedanjem delovnem mestu. Strinja se sicer, da se je deloma spremenila organizacija dela, ki pa ne predstavlja organizacijskega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Reorganizacija se nanaša le na štiri zaposlene od 300 delavcev tožene stranke, pri čemer se delo po vsebini za posamezne delavce ne spreminja. Pravi namen spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest je bilo znižanje plače tožnici. Delo se po reorganizaciji vsebinsko ni spreminjalo, spremenile se niso niti plače ostalim zaposlenim, za tožnico pa je sprememba pomenila bistveno znižanje njene plače. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Gre za navedbe o tem, da ni šlo za vsebinske spremembe v delu delavcev in da gre le za fiktivno spremembo v aktu o sistemizaciji. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ga je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, so jasne in kažejo ravno nasprotno. Šlo je za dejanske in vsebinske spremembe v organizaciji dela, zaradi katerih je bilo dotedanje delovno mesto tožnice ukinjeno. Na nove delovnem mestu tožnica ne opravlja v celoti enakega dela, spremenila sta se zahtevnost in obseg dela.

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007 - ZDR). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

Delodajalec mora najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Ni pa mu treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, česar tožnica v reviziji niti ne izpodbija. Strinja se namreč z „zaključki sodišč, da se je deloma spremenila organizacija dela pri toženi stranki“.

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bistveno, da je zaradi takega razloga prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih združuje oziroma razdružuje, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev nekega prej samostojnega delovnega mesta. Sodišči sta ugotovili, da je zaradi vsebinskih sprememb v načinu opravljanja dela na oddelku življenjskih zavarovanj prišlo do ukinitve delovnega mesta, na katerem je do tedaj delala tožnica. To pa pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da je šlo le za minimalne spremembe v organizaciji dela, ki bi se lahko uvedle že z internimi navodili o načinu dela. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pomembno, kakšno število delavcev zajame reorganizacija dela. Lahko gre tudi le za eno delovno mesto in enega delavca. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da so organizacijske spremembe pri toženi stranki pomenile spremembo v vsebini in zahtevnosti dela na posameznih delovnih mestih in ne le spremembe v načinu dela na dotedanjih delovnih mestih.

Kot je bilo že navedeno, sodišči nista ugotovili, da bi bila reorganizacija dela pri toženi stranki zgolj fiktivna. Sprememba vsebine in zahtevnosti dela ima lahko za posledico tudi spremembo v osnovni plači za posamezna delovna mesta. Tožnica razen splošne trditve, da je bil namen (celotne) spremembe v organizaciji dela oddelka življenjskih zavarovanj zgolj znižanje njene plače, ne navaja nobenih dejstev in dokazov, ki bi kazali na kaj takega.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).