Jedro

Aktivna legitimacija stranke se mora presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na formalni status stranke v končanem prejšnjem postopku. Vse osebe, ne glede na to, ali so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali ne, če na njihove pravice ali pravne koristi nični upravni akt vpliva, so v enakem pravnem položaju.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 3510-28/2012/3 z dne 21. 5. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za kulturo v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za izrek ničnosti kulturnovarstvenih pogojev št. TR-32/2006-DŠD z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstvenega soglasja št. TR-32/2006-DŠD z dne 14. 3. 2007. Upravni organ v obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik z vlogo z dne 3. 5. 2012 podal (tudi) predlog, da se kulturnovarstvena akta, kulturnovarstveni pogoji z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstveno soglasje z dne 14. 3. 2007 izrečeta za nična zaradi razlogov po 2., 3., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ dalje navaja, da se na podlagi prvega odstavka 280. člena ZUP odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Upravni organ pa je po vpogledu v spisno dokumentacijo ugotovil, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje navedenih kulturnovarstvenih aktov, pač pa je to bila A.A. Glede na to tožnik ni upravičen vložiti predloga po prvem odstavku 280. člena ZUP ter je zato upravni organ njegov predlog skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Upravni organ pa je nato po uradni dolžnosti presojal, ali so podani razlogi za izrek ničnosti navedenih kulturnovarstvenih aktov, kot jih je uveljavljal tožnik, in sicer po 2., 3., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, pri čemer je ugotovil, da takšnih razlogov ni. Zato upravni organ tudi po uradni dolžnosti ni izrekel predmetnih kulturnovarstvenih aktov za nična.

Tožnik v tožbi navaja, da je v obnovljenem postopku vpisa v register nepremične kulturne dediščine postalo jasno, da je v postopkih izdaje kulturnovarstvenih pogojev z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstvenega soglasja z dne 14. 3. 2007 prišlo do očitnih kršitev pravnega reda Republike Slovenije. Navaja, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da je solastnik gospodarskega poslopja na parceli št. 572/3 k.o. ... Glede na to in glede na določbe Stvarnopravnega zakonika je tožnika šteti za stranko v predmetni zadevi. Upravni organ je z zavrženjem njegovega predloga za izrek kulturno varstvenih aktov za nična grobo posegel v ustavno varovane pravice tožnika. Tožnik pa se tudi ne strinja s presojo upravnega organa o neobstoju ničnostnih razlogov glede kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja ter navedeno obširno argumentira. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da so bile tožniku z izpodbijanim sklepom kršene ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave Republike Slovenije ter odloči, da se izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno tožnik sodišču predlaga, naj ugotovi, da je upravni organ s kulturnovarstvenimi pogoji z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstvenim soglasjem z dne 14. 3. 2006 (pravilno: 2007) kršil tožnikove ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave Republike Slovenije ter odloči, da se navedena kulturnovarstvena akta odpravita.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri vloženi tožbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik aktivno legitimirana oseba za vložitev predloga za izrek ničnosti kulturnovarstvenih upravnih aktov, kulturnovarstvenih pogojev št. TR-32/2006-DŠD z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstvenega soglasja št. TR-32/2006-DŠD z dne 14. 3. 2007, izdanih s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto. Upravni organ je tožnikov predlog zavrgel, pri tem pa se je skliceval na prvi odstavek 280. člena ZUP (po katerem se odločba lahko izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca) in 2. točko prvega odstavka 129. člena tega zakona (po katerem organ zahtevo zavrže, če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka) ter na ugotovitev, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje navedenih kulturnovarstvenih aktov.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 zavzelo stališče, da se mora aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na formalni status stranke v končanem prejšnjem postopku. Pri utemeljevanju stališča je Ustavno sodišče navedlo, da nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v tem postopku niso bili udeleženi. Zato so vse osebe, ne glede na to, ali so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali ne, če na njihove pravice ali pravne koristi nični upravni akt vpliva, v enakem pravnem položaju. Za neenako obravnavanje ni razumnega razloga; z neenakim obravnavanjem se krši pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave tistih, ki formalnega statusa stranke v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta niso imeli, ničen upravni akt pa vpliva na njihove pravice ali pravne koristi.

Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča bi upravni organ preizkusa, ali je tožnik aktivno legitimiran za vložitev predloga za izrek ničnosti navedenih kulturnovarstvenih aktov, ne mogel opirati na stališče, da je aktivno legitimirana le oseba, ki je kot stranka sodelovala v postopku za izdajo teh aktov oziroma na določbo prvega odstavka 280. člena ZUP - ob razlagi pojma stranke kot upravičenega predlagatelja v tej določbi - v pomenu, da je to le oseba s formalnim statusom stranke v postopku za izdajo izpodbijanega akta. Tako pa je upravni organ ravnal in je tožniku odrekel aktivno legitimacijo zgolj iz razloga, ker ni bil stranka v postopku za izdajo navedenih kulturnovarstvenih aktov. Zato je njegov sklep o zavrženju predloga za izrek ničnosti nezakonit. Utemeljene so tako navedbe tožnika, podane v tem smislu, da ga okoliščina, da v postopku za izdajo izpodbijanih kulturnovarstvenih upravnih aktov ni bil udeležen, ne izključuje kot predlagatelja po prvem odstavku 280. člena ZUP.

Sodišče še dodaja, da meritorno reševanje predloga za izrek ničnosti upravnega akta sledi formalnemu preizkusu obstoja procesnih predpostavk, če ga predlog prestane. Tako bo moral tožnikov predlog obravnavati tudi upravni organ v ponovnem postopku. To pa pomeni, da bo moral najprej opraviti preizkus aktivne legitimacije tožnika za vložitev predloga za izrek ničnosti navedenih kulturnovarstvenih aktov, in sicer – glede na stališče Ustavnega sodišča v njegovi odločbi Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 - ob upoštevanju določb 43. člena ZUP ter tožnikovih navedb (in dokazov), s katerimi legitimacijo izkazuje. Če bo predlog formalni preizkus prestal, bo sledilo meritorno odločanje o predlogu.

Sodišče ni presojalo preizkusa obstoja ničnostnih razlogov, opravljenega s strani upravnega organa, kot sam navaja, po uradni dolžnosti. Ker je bil vložen predlog za izrek ničnosti, je namreč v postopku pred upravnim organom o tem treba pravilno in zakonito odločiti ter ni mogoče, kadar predlog formalnega preizkusa ne prestane, postopka zakonito zaključiti tako, kot da gre v nadaljevanju za postopek, voden po uradni dolžnosti, in z meritornim reševanjem vloženega predloga.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa kršen zakon, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo in zadevo na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. Glede na to, da je moralo sodišče izpodbijani sklep odpraviti že iz razloga, ker ni bil pravilno opravljen formalni preizkus tožnikovega predloga za izrek ničnosti, ostale tožnikove navedbe (izven kroga opredeljenih v 8. točki) kot preuranjene niso mogle biti predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 80,00 EUR.