Jedro

Upoštevaje dejstvo, da predpostavka protipravnosti (objektivne žaljivosti) v zvezi s spornim zapisom ni podana (izkazana), je za odločitev o tožbenem zahtevku okoliščina, ali so in kako mediji o njem (torej o zapisu) poročali, nerelevantna, očitki o opustitvi potrebnega materialno-procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje glede predložitve medijskih prispevkov v fizični obliki pa posledično neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10.12.2015: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2013 dalje do plačila, - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 399,50 EUR.

8868

2. Zoper omenjeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo njegove dokazne predloge po zaslišanju psihiatrinje A. A., osebne zdravnice B. B. ter dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, je očitno spregledalo, da je v tožbi in v nadaljnjih vlogah navedel posledice na svojem psihičnem stanju, ki so nastale zaradi škodnega dogodka. Kot dokaz pa je na prvem naroku za glavno obravnavo tudi sam predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke. O tem dokaznem predlogu se sodišče ni izreklo, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Če je menilo, da je dokazni predlog nesubstanciran, bi se moralo v skladu z 285. členom ZPP poslužiti materialnega procesnega vodstva. Ker je to svojo obveznost opustilo, mu je s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je prej omenjene dokazne predloge (poleg tega pa tudi vpogled v ambulantne kartone tožnika iz Zdravstvenega doma A., Psihiatrične bolnišnice X, Psihiatrične bolnišnice Y in Zdravstvenega doma B.) zavrnilo, kljub temu pa nato v nadaljevanju obrazložitve navedlo, da tožnik ni uspel dokazati svojih navedb o poslabšanju psihičnega stanja in s tem zatrjevane škode. Sodišče prve stopnje prav tako meni, da tožnik ni uspel dokazati, da bi zatrjevana škoda izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka. Pritožnik opozarja, da je v dokaz svojih tožbenih navedb predlagal ustrezne dokaze tako glede škode kot tudi vzročne zveze (predlagani so bili prej omenjeni dokazi). Sodišče jih ni izvedlo z obrazložitvijo, da drugačna presoja njegovega zdravstvenega stanja ne bi vplivala na drugačno odločitev, v nadaljevanju obrazložitve pa zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati niti škode niti vzročne zveze. S tem mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker ni imel možnosti dokazati določenih za razsojo bistvenih tožbenih navedb, je bilo s strani sodišča nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje (saj gre za okoliščine pomembne za ugotovitev škode in vzročne zveze). Sodišče, ki ne priznava objektivne žaljivosti spornega zapisa, v obrazložitvi navaja, da toženki, ki je izjavo podala pri izpolnjevanju uradne dolžnosti in v okviru strokovne utemeljitve individualnega (konkretnega) pravnega akta, ni mogoče očitati zaničljivega namena, kar pa je pavšalen zaključek, ki ni utemeljen na nobenem izvedenem dokazu. Sodišče je namreč zavrnilo tožnikov dokazni predlog po zaslišanju sodnikov Višjega sodišča v Celju, ki so sestavljali senat, ki je izdal sporno odločbo. Obrazložitev podana v sodbi, da njihovo zaslišanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi ključnih dejstev, glede na prej omenjeno stališče sodišča ne drži. Z zaslišanjem navedenih prič bi se namreč ugotavljale okoliščine nastanka zapisov v obrazložitvi sklepa, ki so nenavadni in neobičajni. Le po njihovi izvedbi bi sodišče lahko razsodilo, ali je bil namen takšnih zapisov zaničevanje ali kaj drugega. Ker niso bili izvedeni, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sporni zapis Višjega sodišča v Celju je nedopusten in zato objektivno žaljiv za stranko, ko ji očita, da ji nečesa v pritožbi ne bi bilo potrebno pisati, če bi natančno pregledala spis in sledila teku naroka. Pritožnik se sklicuje na pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Očitek senata Višjega sodišča v Celju je ne samo nepotreben, ampak tudi v nasprotju z omenjeno ustavno pravico. V zvezi s svojim zatrjevanjem, da se je z žaljivo vsebino sklepa seznanilo večje število oseb, je navedel spletne povezave do nekaterih medijskih prispevkov. Sodišče pa je v obrazložitvi navedlo, da jih ni moglo oceniti, saj jih tožnik ni predložil. Tudi v tem delu je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi se moralo poslužiti materialno procesnega vodstva in tožnika pozvati naj medijske prispevke predloži v fizični obliki. Glede navedbe sodišča, da je izključitev odškodninske odgovornosti zaradi duševnih bolečin povzročenih z žalitvijo časti in dobrega imena podana, če odgovorna oseba dokaže resničnost navedb, pritožba poudarja, da toženka sploh ni zatrjevala, da bi bile navedbe v spornem sklepu resnične. Zaključek sodišča je nezakonit oziroma v nasprotju s 7. členom ZPP, saj je samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je natančno (konkretno) in hkrati prepričljivo pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru protipravnost, ki je za obstoj odškodninske obveznosti (civilnega delikta) potrebna predpostavka, ni podana oziroma je tožnik (ki je v tem oziru nosil dokazno breme) ni izkazal. Obširno obrazložitev(1) sodišča prve stopnje, ki je tudi teoretično ustrezno predstavljena, je moč strniti v (zgolj eni) ugotovitvi (oceni), da v spornem zapisu Višjega sodišča v Celju,(2) sploh glede na (prav tako pojasnjen) kontekst, v katerem je bil podan, potrebne objektivne (zunanje) žaljivosti, ki bi prizadela (vsakega/kateregakoli) povprečnega posameznika,(3) ni moč prepoznati. Zapis prav v ničemer ne presega okvirov dovoljenosti oziroma pričakovanega (primernega) izražanja v obrazložitvah sodnih odločb.(4) Pritožba teh zaključkov (ocene) sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Njen očitek, da izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje ni utemeljen na nobenem izvedenem dokazu, je zmoten (neprepričljiv). Takšen zaključek (pravilneje ocena) je po svoji vsebini pravno obarvana vrednostna ocena spornega zapisa kot takega in ne rezultat dokaznega postopka (oziroma predmet dokazovanja).(5) Iz omenjenega razloga(6) tudi ni bilo nobene potrebe po zaslišanju višjih sodnikov Višjega sodišča v Celju,(7) ki so sklep s spornim zapisom (kot delom obrazložitve) sprejeli. Ker obravnavano besedilo (upoštevaje kontekst, v katerem je bil podano) objektivno ni žaljivo,(8) pritožba v nasprotno ne prepriča niti z (nekonkretiziranim) vztrajanjem, češ da temu ni tako. Neprepričljivo (pa tudi sicer ne dovolj pojasnjeno) je nadalje navajanje, da naj bi bil omenjeni zapis v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva.(9)

6. Upoštevaje dejstvo, da predpostavka protipravnosti (objektivne žaljivosti) v zvezi s spornim zapisom ni podana (izkazana), je za odločitev o tožbenem zahtevku okoliščina, ali so in kako mediji o njem (torej o zapisu) poročali,(10) nerelevantna, očitki o opustitvi potrebnega materialno-procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje glede predložitve medijskih prispevkov v fizični obliki pa posledično neutemeljeni. Iz istega razloga se je že sodišče prve stopnje nepotrebno ukvarjalo s presojo (ne)obstoja ostalih predpostavk odškodninske obveznosti (civilnega delikta). Ker so ti nadaljnji zaključki (za odločitev v predmetni zadevi) brezpredmetni, enako velja tudi za njihovo pritožbeno izpodbijanje (oziroma glede njih podane očitke procesne narave).(11)

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zaradi česar pritožbeni očitek o njeni pavšalnosti nikakor ne drži. Op. št. (2): Podanem v obrazložitvi sklepa II Kp 55308/2012 z dne 22.10.2013 (7. točka) Op. št. (3): Oziroma bi jo slednji kot tako (torej žaljivo) lahko prepoznal. Op. št. (4): Vprašanje, ali je bil kot tak potreben ali ne (oziroma ali bi se dalo uporabiti drugačne besede), pa je za presojo upravičenosti očitka o njegovi žaljivosti, brezpredmetno.

Op. št. (5): Predmet dokazovanja so dejanske okoliščine.

Op. št. (6): Ker gre torej za pravno-vrednostno oceno zapisa (kot objektivne okoliščine).

Op. št. (7): V zvezi s tem omenjenim dokaznim predlogom velja tudi sicer omeniti, da ga je podala (in sicer že v pripravljalni vlogi z dne 25.3.2015) toženka (ki je na naroku dne 24.9.2015, ko je sodišče omenjeni dokazni predlog zavrnilo, v tem oziru tudi edina ugovarjala bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Kdaj naj bi ga (v postopku na prvi stopnji) podal (tudi) tožnik, ni razvidno. Tako predstavlja tudi pojasnjevanje, katere okoliščine naj bi se z zaslišanjem navedenih sodnikov ugotavljale (in sicer okoliščine nastanka spornega zapisa v obrazložitvi sklepa oziroma obstoj namena zaničevanja), nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), medtem ko je pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe zaradi ne-izvedbe teh zaslišanj ne da preizkusiti neutemeljen.

Op. št. (8): Zaradi česar je brezpredmetno govoriti o obstoju žaljivega namena. Prav tako iz istega razloga okoliščina, ali je toženka zatrjevala resničnost navedb (ali ne), za presojo tožbenega zahtevka, ni ključna. Tudi sicer je toženka v pripravljalni vlogi z dne 3.4.2015 (bolj ali manj neposredno) pojasnjevala, zakaj naj bi bili sporni zaključki (zapis) Višjega sodišča v Celju skladni z dejstvi.

Op. št. (9): Kako naj bi bilo s spornim zapisom tožniku (konkretno) poseženo v omenjeno ustavno pravico (oziroma zakaj naj bi mu bila ta kratena), pritožba prepričljivo ne pojasni.

Op. št. (10): Ta okoliščina bi bila relevantna zgolj pri ugotavljanju obsega utrpljene škode.

Op. št. (11): Do česar se zato pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo.