Jedro

Tožena stranka je pravilno presodila, da vložena tožba po 100. členu ZIL, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti prijavitelja oziroma njegovi neupravičenosti do prijavljenega znaka, ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke. Vprašanje dobre vere prijavitelja in njegova upravičenost do prijavljenega znaka ni del dejanskega stanu na podlagi katerega tožena stranka izda odločbo o prijavi znamke z uporabo materialnih določb ZIL.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožeče stranke za prekinitev postopka za priznanje znamke. V obrazložitvi je navedla, da je Urad prejel zahtevo za prekinitev postopka za priznanje znamke za znak "S" prijavitelja AA. Glavni podatki s prijave znamke so bili dne 31. 12. 2000 objavljeni v Biltenu za industrijsko lastnino, dne 26. 3. 2001 pa je Urad prejel ugovor zoper izdajo odločbe o priznanju omenjene znamke in predlog za prekinitev postopka za priznanje znamke, dokler se ne reši tožba, ki jo je vložnica ugovora vložila na Okrožnem sodišču v A. Z omenjeno tožbo je zahtevala prenos omenjene znamke nase, podrejeno pa ugotovitev ničnosti te znamke. Tožbo je vložila na podlagi 100. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL) in 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Meni, da je odločitev sodišča v zvezi s to tožbo predhodno vprašanje v postopku reševanja ugovora v postopku priznanja prijavljene znamke. Tožena stranka meni, da predlog za prekinitev postopka ni utemeljen, saj ZUP v 153. členu taksativno našteva razloga za prekinitev postopka. V 5. točki 153. člena ZUP je določeno, da se postopek prekine, če organ sklene, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja oziroma ga po zakonu ne more reševati. Tožba po 100. členu ZIL in vprašanje dobrovernosti prijavitelja pri vložitvi prijave, ki jo omenja vložnica ugovora pa nista predhodni vprašanji v postopku priznanja znamke. V ZIL ni nobene določbe, ki bi vezala odločitev Urada o priznanju znamke na ugotavljanje dobre vere prijavitelja oziroma njegove upravičenosti do pridobitve znamke. V postopku priznanja znamke se namreč ocenjuje primernost znaka za razlikovanje. Urad v skladu z 58. členom ZIL preverja le očitno nasprotovanje prijavljenega znaka določbam 19. člena ZIL in njegovo morebitno istovetnost s kakšno slovečo znamko oziroma na podlagi ugovora tudi navedbe v ugovoru. Med razlogi za zavrnitev znamke, ki so navedeni v 19. členu ZIL, ni navedena dobra vera oziroma upravičenost prijavitelja, zato se Urad v to vprašanje ne more spuščati. Iz 45. in 1. odstavka 60. člena ZIL še jasno izhaja, da se ob izpolnjevanju pogojev za pridobitev varstva pravica prizna prvemu prijavitelju in ne na primer tistemu, ki je prvi oblikoval znak, ga začel prvi uporabljati in podobno. Vprašanje dobrovernosti oziroma upravičenosti prijavitelja do nekega znaka glede na določbe ZIL torej sploh ne more vplivati na postopek priznanja znamke, zaradi česar tudi ne more biti predhodno vprašanje v tem postopku. Urad v zvezi s tem še ugotavlja, da je tožba po 100. členu ZIL mogoča šele po priznanju znamke, torej šele, ko je nekdo pridobil pravico - znamko. Ker v tem primeru sporni znak sploh še ni bil priznan kot znamka, tožba sploh še ni mogoča. Razloga torej, ki jih navaja vložnica ugovora, se ne morejo šteti za predhodno vprašanje in zato tudi ni mogoče ugoditi predlogu za prekinitev postopka. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno zavrnila predlog za prekinitev postopka, ki se je nanašal na priznanje znamke "S" po prijavi, ki pokriva izdelke v razredu 03 Mednarone nicejske klasifikacije (zobne paste in ustne vode), ter v razredu 21 (zobne krtačke). AA prijavitelj znamke je to storil po nekajletnem zastopniškem razmerju s tožečo stranko, bil je namreč njen prokurist. Znak "S" je ime izdelka, ki ga je tožeča stranka že nekaj let tržila in prodajala v Sloveniji. Ime izdelka "S", kot tudi sam izdelek, je bil že pred prijavo zadevne znamke registriran pri Uradu za zdravila kot ime za zdravilo oziroma zdravilo - ustno vodo v imenu tožeče stranke. Rezultat intenzivnega reklamiranja nekaj letnega uspešnega trženja izdelka "S" je med drugim tudi ugled, dobro ime in poznavanje tega izdelka med potrošniki. Vse to se je dogajalo pred prijavo zadevne znamke in to v času, ko je bil prijavitelj zadevne znamke zaposlen pri tožeči stranki kot njen prokurist. Očitno je, da gre za slaboverno ravnanje prijavitelja zadevne znamke, hkrati pa so ta dejstva tudi osnova za tožbo po 100. členu ZIL. Ko je tožeča stranka vložila ugovor proti zadevni znamki pri toženi stranki, je hkrati tudi predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v pravdi glede prenosa znamke po 100. členu ZIL. Tožena stranka pa je v nasprotju z ZIL, ZUP, TRIPS, ter Pariško konvencijo zavrnila predlog tožeče stranke za prekinitev postopka. V sklepu nepravilno ugotavlja, da ugotavljanje dobrovernosti oziroma upravičenosti prijavitelja do znamke ni predmet registracijskega postopka. Tožeča stranka meni, da določbe v ZIL vsebujejo tudi pravila, po katerih je mogoče znamko priznati ali zavrniti, saj čeprav se besedila členov večinoma nanašajo na znak, je jasno, da se vsebina teh pravil nanaša tudi na ustreznost prijavitelja oziroma na bodočega nosilca. Razen tega gre v konkretnem primeru za klasični primer kraje znamke in tudi za nelojalno konkurenco. Glede na to, da se pravega upravičenca do znamke ugotavlja v postopku pred okrožnim sodiščem na podlagi tožbe, ki jo je po 100. členu vložila tožeča stranka, je jasno, da so podani razlogi za prekinitev postopka po 147. členu ZUP, in torej, da brez rešitve vprašanja, kdo je pravi upravičenec do zadevne znamke, ni mogoče izdati zakonite in pravilne odločbe o registraciji te znamke, ter to vprašanje kot pravna celota spada v pristojnost sodišča, pri čemer je bila omenjena tožba po 100. členu že vložena pred vložitvijo ugovora. V obravnavanem primeru je tožba, ki jo je vložila tožeča stranka po 100. členu ZIL, predhodno vprašanje glede na postopek priznanje zadevne znamke. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno obravnavo. Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo navaja, da ZIL ne vsebuje določbe o ustreznosti ali dobrovernosti prijavitelja, zato se pravica z odločbo v skladu s 1. odstavkom 60. člena ZIL dodeli tistemu, ki prvi prijavi znamko. Tožena stranka se strinja, da je 100. člen ZIL namenjen sodnemu varstvu in da le pristojno sodišče lahko presoja upravičenca za vložitev tožbe na tej podlagi. Prav tako le sodišče lahko ocenjuje dobrovernost prijavitelja postopkov o registraciji znamke, tožena stranka pa preverja le, ali znak izpolnjuje pogoje za zavarovanje znamke, ki so določeni v ZIL. Dobrovernost prijavitelja po ZIL pa ni pogoj za pridobitev znamke, zato vprašanje dobrovernosti oziroma kdo je upravičenec do znamke, ni in ne more biti tako vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o priznanju znamke. V navedenem primeru torej ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, zato prekinitev postopka na podlagi 147. člena ne preide v upoštev. Predlaga zavrnitev tožbe. Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku A.A., prijavitelj znamke, na tožbo ni odgovoril. Tožba ni neutemeljena. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka v postopku za priznanje znamke prijavitelja AA zaradi vložene tožbe tožeče stranke po 100. členu ZIL pravilno zavrnila predlog za prekinitev postopka. Po določbi 1. odstavka 147. člena ZUP organ prekine postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da vložena tožba po 100. členu ZIL, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti prijavitelja oziroma njegovi neupravičenosti do prijavljenega znaka, ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da nobena določba ZIL, ki veže toženo stranko kot pristojni organ za odločanje o priznanju znamke, ne določa obveznosti urada, da po uradni dolžnosti ali po ugovoru presoja dobro vero prijavitelja oziroma, kdo je upravičen nosilec znamke. Povedano tudi drugače, vprašanje dobre vere prijavitelja in njegova upravičenost do prijavljenega znaka ni del dejanskega stanu na podlagi katerega tožena stranka izda odločbo o prijavi znamke z uporabo materialnih določb ZIL, ter so zato v tej smeri neutemeljeni vsi ugovori tožeče stranke, v katerih meni drugače. Tožbena novota pa je navedba v tožbi, da ima tožnica že pred prijavo zadevne znamke ime "S" registriran pri Uradu za zdravila, kot ime za zdravilo oziroma zdravilo - ustno vodo. Navedbe tožeča stranka ni podprla z listinskim dokazom, iz ugovora, ki je del listinskih dokazov v upravnem spisu, pa izhaja, da je tožeča stranka tam navajala, da ima dovoljenje za promet s tem izdelkom izdano pri Uradu RS za zdravila, ter je v ta namen predložila odločbo Ministrstva za zdravstvo RS, s katero je tožnici dovoljen promet s tem izdelkom. Ker pa gre za novoto, sodišče tega dejstva v skladu z določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni presojalo. Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu z 59. členom ZUS kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.