Jedro

Pravilo, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, razen, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega (55. člen OZ), lahko na podlagi 14. člena OZ smiselno uporabimo tudi za poroštveno izjavo. Če izhajamo iz namena obličnosti pri poroštveni izjavi, ki je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo, interes tožnika kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Toženec je bil namreč seznanjen z vsebino glavne obveznosti, za katero se je zavezal kot porok. Če interes toženca ni bil v ničemer prizadet, ni razloga, da bi poroštveni izjavi, ki je sicer obličnostno pomanjkljiva, odrekli veljavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 572,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Družba R. d. o. o. je s Skladom za razvoj malega gospodarstva (v nadaljevanju Sklad) 30. 10. 1992 sklenila kreditno pogodbo, ki je bila zavarovana pri tožeči stranki, k tej kreditni pogodbi pa je toženec pristopil kot solidarni porok. Ker družba R. d. o. o ni vrnila kredita, je Skladu 29. 9. 1995 poplačala kredit tožeča stranka, Sklad pa je tožeči stranki odstopil terjatev do družbe R. d. o. o. z vsemi stranskimi pravicami (tudi poroštvom do toženca). Tožeča stranka v tej pravdi zahteva poplačilo terjatve od toženca na temelju solidarnega poroštva h kreditni pogodbi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in tožencu kot solidarnemu poroku naložilo plačilo 31.922,03 EUR (prej 7,649.796 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 1996 dalje do plačila. Presodilo je, da poroštvena izjava toženca izpolnjuje obličnostne zahteve iz 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker pooblaščencu tožene stranke pri zaslišanju prič M. in J. B. ni dovolilo postaviti vprašanj o zavarovanju kredita s hipoteko na njunih nepremičninah. Po trditvah toženca bi priče lahko izpovedale o tem, da je Sklad obveznost do družbe R. d. o. o. zavaroval že s hipoteko, kar naj bi govorilo v prid temu, da Sklad te iste obveznosti ni zavaroval še s toženčevim poroštvom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika (l. št. 143 - 145), ki je javna listina, ne izhaja, da bi sodišče pooblaščencu tožene stranke pri zaslišanju prič M. in J. B. prepovedalo vprašanja o načinu zavarovanja kredita. Ne glede na to, pa na presojo, da se je toženec zavezal kot porok, ne more vplivati dejstvo, da naj bi bila kreditna obveznost družbe R. d. o. o. zavarovana še z morebitno hipoteko na nepremičninah M. in J. B. Dejstvo, ali je Sklad zavaroval obveznost iz navedene kreditne pogodbe še s hipoteko, pa za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno, saj možnost poplačila terjatve iz morebitne hipoteke ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi druge oblike zavarovanja, prav tako pa ne vpliva na vrstni red izkoriščanja zavarovanj.

8. Prav tako ne drži očitek, da sodišče druge stopnje ni celovito obravnavalo pritožbe. Sodišče prve stopnje je sicer v drugem odstavku na str. 3 sodbe ugotovilo obstoj poroštva na podlagi dvomljivega sklepanja (ker je toženec vedel, da mora družba R. d. o. o., če želi pridobiti kredit, dati poroštvo, hkrati pa ni dokazal, da bi za kredit dal kakšno drugo poroštvo, garancijska izjava pomeni poroštvo), česar se je dotaknil toženec tudi v 6. tč. pritožbe, vendar je sodišče druge stopnje o obstoju poroštva pravilno odločalo na podlagi materialnopravne presoje, ali ima lahko toženčeva izjava, kljub formalnim pomanjkljivostim, za posledico nastanek poroštva.

9. Zmotno je tudi stališče toženca, da njegova poroštvena izjava ne zadošča obličnostnemu pogoju pisnosti iz 998. člena ZOR (sedaj 1013. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). 998. člen ZOR določa, da poroštvena pogodba poroka zavezuje le, če da poroštveno izjavo pisno. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS(1) in stališčem teorije(2) je predpisani obličnosti iz 998. člena ZOR zadoščeno: (1) če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in (2) če je identificirana obveznost glavnega dolžnika. Obveznost je identificirana, če razkriva vse elemente (zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze), ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, pri čemer je za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali pa posameznik.

10. Ob doslednem upoštevanju zgoraj navedenega stališča sodne prakse VS RS in teorije glede pogoja obličnosti poroštvene izjave, poroštvena izjava toženca v konkretni zadevi ne bi imela učinka. Iz poroštvene izjave namreč niti ni mogoče razbrati, na katero obveznost družbe R. d. o. o. se ta izjava nanaša. Vendar v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati dejstva, da je toženec po smrti A. B. junija 1992 v družbi R. d. o. o. opravljal direktorsko funkcijo in je tako bil odgovoren za poslovanje družbe, med drugim tudi za najemanje kreditov. Sodišči sta ugotovili, da je bil pogoj za odobritev kreditov družbi R. d. o. o. zavarovanje pri tožeči stranki (to izhaja tudi iz kreditne pogodbe, ki jo je podpisal toženec), za izdajo zavarovanja tožeče stranke pa je bilo potrebno podati tri garancijske (poroštvene) izjave, o čemer je bil seznanjen tudi toženec in kar nenazadnje izhaja že iz vprašalnika za zavarovanje kredita. Po ugotovitvah sodišč je bil toženec tako seznanjen z vsebino obveznosti družbe R. d. o. o. iz kreditne pogodbe, sklenjene s Skladom, za katero se je zavezal kot porok.

11. 70. člen ZOR (sedaj 55. člen OZ) sicer za pogodbo, kar pa lahko na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZOR (sedaj 14. člen OZ) smiselno uporabimo tudi za poroštveno izjavo, določa, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, razen če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Ta določba torej trdoto ničnostne sankcije omili s teleološko interpretacijo. V skladu z načelom afirmacije pogodb in v skladu z načelom stopnjevanja sankcij je treba ugotoviti namen in funkcijo oblike in se v skladu s tem odločiti za ustrezno sankcijo.(3) Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Poroštvena pogodba namreč obremenjuje samo poroka, ne pa tudi upnika, pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker neodplačno jamči za tujo obveznost, ga zakonska določba varuje pred prenagljeno odločitvijo in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika.(4) Če izhajamo iz tega namena, interes toženca kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet, saj je toženec kot direktor družbe R. d. o. o. vedel za glavno obveznost, za katero se je zavezal kot porok. Če interes toženca ni bil v ničemer prizadet, ni razloga, da bi odrekli poroštveni izjavi veljavnost. Zato je odločitev sodišč, ki sta zahtevek tožnice oprli na poroštvo, pravilen.

12. Dejstvo, da je sodišče že pravnomočno zavrnilo tožničine zahtevke proti ostalima tožencema (R. R. in M. B.), ker je presodilo, da njihove (enake) poroštvene izjave ne izpolnjujejo obličnostne zahteve, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Sodišče na to odločitev ni vezano (14. člen ZPP), prav tako pa je bil toženec kot direktor družbe R. d.o.o. (prim. 11. točko obrazložitve) v bistveno drugačnem položaju kot M. B. in R. R. 13. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, 20 % DDV in sodno takso ter znašajo skupaj 572,71 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (1): Prim. zlasti odločbo VS RS II Ips 232/2005 z dne 18. 1. 2007. Prim. tudi odločbe VS RS II Ips 135/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 969/2007 z dne 16. 12. 2010 in III Ips 138/98 z dne 30. 3. 2000. Op. št. (2): V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1034-1035. Op. št. (3): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 370. Op. št. (4): V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1034.