Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani, saj v tožničinem predlogu problematiziranega pravnega vprašanja ni mogoče razrešiti z učinkom načelne oziroma univerzalne sporočilnosti (kriterij pomembnosti za zagotovitev pravne varnosti in enotnosti uporabe prava iz 367. a člena ZPP) neodvisno od predhodno pravilnega ovrednotesnja sploh obstoja izrednih razmer kot nujnega pogoja za veljavnost ustne oporoke iz 72. člena ZD.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je slednje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin zahtevek za ugotovitev veljavnosti ustne oporoke L. C. z dne 18. 1. 2006, zapisane po oporočnih pričah odvetniku E. D. in A. S., zavrnilo. V predlogu za dopustitev revizije iz razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnica graja stališče sodišča druge stopnje, po katerem naj bi se morali navzoči priči zavedati, da nastopata kot priči pri sestavi ustne oporoke, in po katerem se slednji njune domnevne vloge oporočnih prič v obravnavanem primeru naj ne bi zavedali; sicer pa tožnica pomembnosti pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse v predlogu ne obrazloži, prav tako pa tudi ne zatrjuje neenotnosti ali neobstoja sodne prakse, niti ne navaja konkretnih (drugačnih) judikatov.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani, saj v tožničinem predlogu problematiziranega pravnega vprašanja ni mogoče razrešiti z učinkom načelne oziroma univerzalne sporočilnosti (kriterij pomembnosti za zagotovitev pravne varnosti in enotnosti uporabe prava iz 367. a člena ZPP) neodvisno od predhodno pravilnega ovrednotesnja sploh obstoja izrednih razmer kot nujnega pogoja za veljavnost ustne oporoke iz 72. člena Zakona o dedovanju (ZD). Relevantna presoja obsega zavedanja vlog prič pri ustnem izjavljanju nekogaršnje poslednje volje namreč ni možna, če ni hkrati izrednih razmer, ki bi preprečevale možnost testiranja, drugačnega od (le) ustnega izjavljanja poslednje volje zapustnika. Tožnica za izpodbijanje presoje pravnega standarda „izrednih razmer“ ob ustnem izjavljanju zapustničine poslednje volje v razlogih pravnomočne sodbe seveda nima (pravnega) interesa; zato pa tudi ne more izposlovati zase ugodnejše odločitve zgolj v odvisnosti od odgovora na v predlogu problematizirano vprašanje, ki bi lahko bil enoznačen in uporabljiv z vidika zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava le v nujni soodvisnosti od predhodno neoporečne razrešitve vprašanja pravnega standarda „izrednih razmer“. Če neizpodbojne dejanske ugotovitve ne omogočajo materialnopravnega sklepa o njihovem obstoju, je izključena možnost relevantne presoje morebitnega obstoja (ki bi bila torej le hipotetična) nadaljnjih zakonskih pogojev za (le izjemoma predvideno) veljavnost ustne oporoke. Zato je Vrhovno sodišče moralo tožničin predlog za dopustitev revizije zavrniti (drugi odstavek 367. c člena ZPP).