Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bo celotna bilanca prejetih in na podlagi sodbe pripadajočih izplačil tožencu v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja v celoti jasna šele po tem, ko bo tožeča stranka obračunala in odvedla javnopravne dajatve od pripadajočih bruto plač (in regresov za letni dopust) in bo torej višino morebitnega preplačila mogoče ugotoviti šele po tem, ko bo znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja.

Ugotovitvena tožba se lahko vloži zaradi ugotovitve obstoja nekega pravnega razmerja ali pravice, ki obstaja, ne pa zaradi ugotovitve o tem, da je neka pravica ali pravno razmerje obstajalo v preteklosti oziroma prenehalo z določenim dnem v preteklosti, zlasti še, kadar tožeča stranka iz takega razmerja s tožbo že uveljavlja dajatveni zahtevek, kot v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 122.013,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je delovno razmerje in pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem 28. 3. 2020 tako, da od 28. 3. 2020 dalje toženec ni upravičen do plače, nadomestila plače ali drugega prejemka iz delovnega razmerja, kot tudi ne do kakšnega drugega plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.096,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se zoper odločitev sodišča pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da zaradi preuranjenosti tožbenega zahtevka ni dovoljeno zavrniti, saj ima učinek zavrnitve za posledico nezmožnost ponovnega uveljavljanja zahtevka. V takšnem primeru bi bilo tožbo potrebno kvečjemu zavreči. Tudi sicer zatrjuje, da tožba ni bila vložena preuranjeno in bi moralo sodišče o zahtevku vsebinsko odločiti. Višina plače, do katere je upravičen toženec, je pravnomočno določena s sodbo Pdp 461/2021. Dejstvo da je določena s plačnimi razredi in ne v bruto zneskih, izraženih v evrih, na to ne vpliva, saj je vrednost plačnega razreda v evrih določena s predpisi. Ker je plača pravnomočno določena s sodbo Pdp 461/2021, bi moralo sodišče o zahtevku odločiti. Sklicevanje na nepravnomočnost sodbe I Pd 1205/2019 je le način, s katerim se je sodišče izognilo vsebinski odločitvi. Prav tako je nepravilna odločitev o zavrženju dela zahtevka. Toženec je na naroku dne 16. 11. 2022 pripoznal ta del tožbenega zahtevka in sicer, da je bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki do 28. 3. 2020, zato bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave. Ker tega tudi po pozivu tožeče stranke ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Trdi, da je napačno stališče sodišča, da ta del zahtevka predstavlja zahtevek za ugotovitev dejstev, saj je odločanje o obstoju oziroma neobstoju delovnega razmerja odločanje o pravnem razmerju in ne odločanje o dejstvih. Nepravnomočna odločitev v zadevi I Pd 1205/2019 tudi ni „res iudicata“ v postopku glede trajanja delovnega razmerja, saj v izreku vsebuje le odločitev o denarnem zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje pritožbenega sodišča v tem individualnem delovnem sporu je vračilo preveč izplačane plače, v okviru tega pa tudi ugotovitveni zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka (da je z dnem 28. 3. 2020 delovno in pogodbeno razmerje med strankama prenehalo in da od tega dne toženec ni upravičen do plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja). Tožeča stranka je zahtevala plačilo oziroma delno vračilo zneska, ki ga je toženec prejel iz naslova honorarja na podlagi sklenjenih pogodb civilnega prava, saj naj bi ta presegal višino pripadajočih neto prejemkov na podlagi kasneje priznanega delovnega razmerja. Toženec naj bi na podlagi pogodb civilnega prava prejel bistveno več, kot pa je upravičen na podlagi priznanega delovnega razmerja, zato naj bi bil po prepričanju tožeče stranke presežek dolžan vrniti.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec v sporu opr. št. I Pd 1205/2019 dosegel obstoj delovnega razmerja pri tožeči stranki, za katero je opravljal delo kot s.p. po pogodbah o poslovnem sodelovanju. Z delno sodbo opr. št. I Pd 1205/2019 z dne 10. 6. 2021 v povezavi s sodbo VDSS, opr. št. 461/2021 z dne 14. 12. 2021 je bilo razsojeno, da je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki od 20. 12. 2014 dalje za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom 32 ur na teden, na delovnem mestu snemalec VII/1 in uvrščen, od 20. 12. 2014 do 31. 12. 2018 v izhodiščni 27. plačni razred, od 1. 1. 2019 do 3. 10. 2019 v izhodiščni 28. plačni razred, in od 1. 11. 2019 dalje v izhodiščni 29. plačni razred, pri vseh znižano za dva plačna razreda, v presežku (za čas pred 20. 4. 2014, nad 32 ur do polnega delovnega časa in za višji plačni razred (35) od dosojenega) pa je bil zahtevek toženca zavrnjen. S sodbo opr. št. I Pd 1205/2019 z dne 19. 10. 2022 je nato sodišče odločilo še o preostalem zahtevku toženca (reintegracijskem in reparacijskem). Med drugim je razsodilo, da je tožeča stranka tožencu za čas od 20. 12. 2014 do 14. 4. 2021 (zaradi obstoja delovnega razmerja v tem obdobju) dolžna plačati bruto plače, stroške prehrane, potne stroške in bruto regrese za letni dopust, zmanjšano (od neto zneska) za že plačane neto zneske, prejete za navedeno obdobje na podlagi pogodb civilnega prava. Sodba opr. št. I Pd 1205/2019 z dne 19. 10. 2022 še ni pravnomočna. Sodišče prve stopnje je denarni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo zaradi preuranjenosti.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bo celotna bilanca prejetih in na podlagi sodbe opr. št. I Pd 1205/2019 pripadajočih izplačil tožencu v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja v celoti jasna šele po tem, ko bo tožeča stranka obračunala in odvedla javnopravne dajatve od pripadajočih bruto plač (in regresov za letni dopust) in bo torej višino morebitnega preplačila mogoče ugotoviti šele po tem, ko bo znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Neto zneski torej niso znani vnaprej, oziroma ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja). Eventualni presežek, ki je predmet tega spora, bo, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, tako znan šele po tem, ko bo sodba I Pd 1205/2019 z dne 19. 10. 2022 izvršena. Glede na obrazloženo na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bila višina plače, do katere je upravičen toženec, pravnomočno določena s sodbo opr. št. Pdp 461/2021 in sicer s plačnimi razredi, katerih bruto vrednost je določena s predpisi. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

8. Zmotno je nadalje stališče pritožbe, da zaradi preuranjenosti tožbenega zahtevka ni dovoljeno zavrniti, ker ima učinek zavrnitve za posledico nezmožnost ponovnega uveljavljanja zahtevka. Pravnomočnost zajema le stanje ob zaključku glavne obravnave, zato zadane stranke prekluzija le glede dejstev, ki so do takrat že obstajala oziroma so bila znana. Učinek pravnomočnosti torej ne zajema dejstev, ki se zgodijo kasneje, po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja ob zaključku glavne obravnave še ni bil znan, prav tako ne morebitni presežek, ki ga v tem sporu vtožuje tožeča stranka, ni ovire za novo tožbo. Tudi sicer tožbe v pravdnem postopku ni mogoče zavreči kot preuranjeno, ker to ni predvideno v določilih ZPP. V takšnem primeru je potrebno tožbo zavrniti. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki se primarno uporablja v individualnih delovnih sporih, sicer v določenih primerih predvideva zavrženje tožbe zaradi preuranjenosti (npr. 2. odstavek 42. člena ZDSS-1), vendar v konkretni zadevi ne gre za situacijo, kot jo ureja ta določba.

9. Ker je sodišče prve stopnje denarni zahtevek zavrnilo zaradi preuranjenosti, se pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec dolžan vrniti razliko med neto plačo in drugimi neto prejemki iz delovnega razmerja in plačilom, ki ga je prejel na podlagi pogodb civilnega prava, saj za to ni bilo potrebe. Nebistveno je zato sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 189/2021. 10. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek. Drži sicer pritožbena navedba, da je odločanje o obstoju oziroma neobstoju delovnega razmerja odločanje o pravnem razmerju in ne odločanje o dejstvih. Kljub temu odločitev sodišča prve stopnje ni nepravilna. Ugotovitvena tožba se lahko vloži zaradi ugotovitve obstoja nekega pravnega razmerja ali pravice, ki obstaja, ne pa zaradi ugotovitve o tem, da je neka pravica ali pravno razmerje obstajalo v preteklosti oziroma prenehalo z določenim dnem v preteklosti, zlasti še, kadar tožeča stranka iz takega razmerja s tožbo že uveljavlja dajatveni zahtevek, kot v obravnavanem primeru. V delu zahtevka, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da toženec od 28. 3. 2020 dalje ni upravičen do plače, nadomestila plače ali drugega prejemka iz delovnega razmerja, kot tudi ne kakšnega drugega plačila, pa gre dejansko za ugotavljanje posameznih dejstev, zato tudi glede tega dela zahtevka tožba ni dopustna. Sodišče prve stopnje je tožbo v ugotovitvenem delu pravilno kot nedopustno zavrglo.

11. Prav tako so zgrešene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, ker naj bi toženec na naroku dne 16. 11. 2022 priznal, da je bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki do 28. 3. 2020 in naj bi torej pripoznal ta del tožbenega zahtevka. Ne drži, da je toženec pripoznal navedeni del zahtevka. Toženec je na naroku pojasnil zgolj, da je dne 28. 3. 2020 zadnjič opravljal delo za tožečo stranko, kar pa ne predstavlja niti priznanja dejstva, da delovno razmerje po tem datumu ni obstajalo še naprej (iz sodbe I Pd 1205/2019 tudi sicer izhaja, da je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki do 14. 4. 2021, ko je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo), še manj predstavlja pripoznavo zahtevka v tem delu. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti namreč izrecna, jasna in nepogojna, česar pa v navedbi toženca na naroku, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče zaznati.

12. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ki jih pritožba tudi sicer uveljavlja zgolj pavšalno, je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 366. členom ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.