Jedro

Ker je bila oškodovanka tudi po polnoletnosti odvisna od staršev, torej tudi od obsojenca, saj je živela doma in so jo starši preživljali, so v ravnanju obsojenca, čeprav izvršenem po hčerkini polnoletnosti, podani vsi znaki kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ.

Izrek

Zahteva obs. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. A.P. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obs. A.P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 5.11.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 6.6.2001, spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ. Za kaznivo dejanju po 3. odstavku 183. člena KZ mu je sodišče določilo kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 184. člena KZ pa kazen 1 leta in 8 mesecev zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta zapora, v katero mu je vštelo pripor od 9.1.1998 do 13.2.1998. Zoper pravnomočno sodbo je obs. A.P. dne 28.8.2001 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo imenuje "pritožba zoper sodbo okrožnega in višjega sodišča v Kopru", ki je bila s spisom kot obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti predložena dne 25.1.2002 Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. V njej navaja, da je bil pravni pouk njegovi soprogi in njegovemu sinu podan nerazumljivo, sodišče pa ju na glavni obravnavi ni hotelo zaslišati, čeprav sta njuno zaslišanje z zagovornico predlagala, v razlogih drugostopenjske sodbe pa je v zvezi s tem navedeno, da obramba ni izkoristila možnosti, da pred prvostopenjskim sodiščem predlaga zaslišanje privilegiranih prič. Razen tega je bil z glavne obravnave izločen za čas zaslišanja priče M.P., katere izpovedbi je slepo verjelo, čeprav je očitno, da je bil J.M. tisti, ki je vse zrežiral, ni pa upoštevalo, da je hčerka M. kradla, lagala in menjavala fante. Vsi znanci, prijatelji in sorodniki ne verjamejo njeni zgodbi, ker poznajo njeno početje, sodišče pa ni hotelo zaslišati niti ene od predlaganih prič, temveč je slepo verjelo njeni izpovedbi o njegovem terorju. Ne zdi se mu tudi prav, da mu je bila drugostopenjska sodba vročena brez pravnega pouka. Navaja še, da bo zaradi njegovega prestajanja kazni razpadla njegova družina, v kateri je tudi triletni otrok, žena pa s svojo plačo ne more odplačevati kreditov ter varstva za otroka. Končno še poudarja, da je vsa zadeva konstrukt njegove hčerke in njenega tedanjega fanta.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. Sicer pa utemeljeno smiselno uveljavlja kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na sodno odločbo, in sicer opustitev izvedbe dokazov, ki jih je obsojenec predlagal, zaradi česar je bila omejena njegova pravica do obrambe, razen tega pa privilegirane priče na glavno obravnavo sploh niso bile povabljene. Navaja tudi, da v izreku sodbe glede kaznivega dejanja po 2. odstavku 184. člena KZ zloraba obsojenčevega položaja očeta ni z nobenim konkretnim dejstvom ali okoliščino opisana, razen tega pa je v izreku navedeno, da je obsojenec nazadnje spolno občeval z oškodovanko dne 23.12.1997, ko je bila že polnoletna in je obsojencu po 117. členu ZZZDR roditeljska pravica prenehala. Po njegovem mnenju se utegne Vrhovnemu sodišču vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev po 427. členu ZKP.

Zahteva obs. A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tako kot je že zagovornica obsojenca navajala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi obs. A.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil pravni pouk njegovi ženi in njegovemu sinu podan nerazumljivo. Taka trditev ni utemeljena, saj je iz zapisnika o zaslišanju prič obsojenčevega sina S.P. in obsojenčeve žene B.P., obeh z dne 19.1.1998, pri katerem sta bila navzoča obsojenec in njegova zagovornica, razvidno, da sta bila poučena v skladu z določilom 236. člena ZKP, da jima ni treba pričati, izjavila pa sta, da v tej zadevi ne bosta pričala. Zato ju sodišče tudi ni povabilo na glavno obravnavo, ki je bila dne 5.11.1999, saj se po določilu 288. člena ZKP povabijo na glavno obravnavo poleg obtoženca, zagovornika, tožilca in oškodovanca tiste priče in izvedenec, ki so jih predlagali tožilec v obtožnici in obtoženec v ugovoru zoper obtožnico. V obtožnici ni bilo predlagano zaslišanje prič S.P. in B.P., zoper obtožnico pa tudi ni bil vložen ugovor. Stranke sicer lahko tudi po razpisu glavne obravnave (1. odstavek 289. člena ZKP) zahtevajo, da se na glavno obravnavo povabijo nove priče ali preskrbijo drugi novi dokazi, vendar stranke in zagovornica obsojenca tega niso storili, razen tega pa obsojenec in njegova zagovornica tudi na glavni obravnavi nista podala predloga za zaslišanje privilegiranih prič S.P. in B.P. Na glavni obravnavi dne 5.11.1999 je obsojenčeva zagovornica predlagala vpogled v priložene listine, pribavo psihološkega mnenja za oškodovanko ter soočenje med obsojencem in oškodovanko, vendar je sodišče te dokazne predloge zavrnilo in v razlogih sodbe (stran 8) tako odločitev podrobno obrazložilo.

Obsojenčeva zagovornica in tudi obsojenec v "pripombah na potek glavne obravnave", priloženih pritožbi, sta sicer predlagala zaslišanje obsojenčevega sina S.P. in obsojenčeve žene B.P., kar sta obrazlagala s trditvijo, da ti dve priči nista razumeli pouka po določilu 236. člena ZKP, ter tudi zaslišanje prič B.Z., F.S. ter S. in S.S., ki bi lahko pričali o tem, da njegova družina ni bila deležna nikakršnega obsojenčevega terorja. V razlogih sodbe pritožbenega sodišča je pojasnjeno, da postopka z zaslišanjem teh prič ni potrebno dopolnjevati, ker predmet odločanja ni obtoženčev odnos do njih in članov obsojenčeve družine v času njihovih obiskov. Zavrnitev zaslišanja navedenih prič, ki je v pravnomočni sodbi podrobno in utemeljeno obrazložena, na pomeni, da je bila zato kršena obsojenčeva pravica do obrambe, zlasti še, ker je sodišče v preiskavi, upoštevaje tak predlog, ki je bil podan v zahtevi za preiskavo z dne 9.1.1998, hotelo zaslišati tudi privilegirani priči, ki pa sta se poslužili pravne dobrote iz 236. člena ZKP in sta se pričanju odpovedali. Zato, kot je že navedeno, ker ti dve priči nista bili povabljeni na glavno obravnavo, niso bile kršene določbe kazenskega postopka.

Z navedbami, da je ključna priča J.M. vse zrežiral, da se sodišče, ker nima nobenega tehtnega dokaza, opira na pričanje M. ter njene sestrične E., pri čemer navaja, da je izpovedba njegove hčerke M., ki že dalj časa ni hodila v šolo, da je kradla, lagala, menjavala fante ter okradla lastno mater, neresnična, ker je hotela preusmeriti zgodbo v neke druge tokove, in sicer v njegovo škodo in sramoto, obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ni podana tudi kršitev določb kazenskega postopka, kar obsojenec smiselno uveljavlja z navedbo, da mu je bila drugostopenjska sodba vročena brez pravnega pouka o pritožbi. Zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena pritožba ter zato taka sodba vsebuje le uvod, izrek in obrazložitev. Pouk o pritožbi mora vsebovati drugostopenjska sodba le tedaj, če je v primerih, naštetih v 1. odstavku 398. člena ZKP, dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje. Taka situacija pa v obravnavani zadevi ni podana.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer ni uveljavljal kršitve kazenskega zakona. Glede na mnenje, podano v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal vrhovni državni tožilec, ko navaja, da v izreku sodbe glede kaznivega dejanja po 2. odstavku 184. člena KZ zloraba obsojenčevega položaja očeta ni z nobenim konkretnim dejstvom ali okoliščino opisana, razen tega pa je v izreku navedeno, da je obsojenec nazadnje spolno občeval z oškodovanko dne 23.12.1997, ko je bila že polnoletna in je tedaj obsojencu po 117. členu ZZZDR roditeljska pravica prenehala, pa je potrebno dodati naslednje: V izreku pravnomočne sodbe, ki se nanaša tudi na kaznivo dejanje, opisano pod tč.1, je navedeno, da je obsojenec kot oče svoje hčerke M.P., rojene 26.10.1978, torej z osebo, ki mu je bila zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, z zlorabo svojega položaja v času od 9.1.1993 do 23.12.1997 večkrat spolno občeval s hčerko M., nazadnje dne 23.12.1997. Okoliščina, da je obsojenec zlorabil svoj položaj, je torej opisana ne samo v izreku sodbe, pač pa je ta zloraba obrazložena tudi v razlogih sodbe na strani 6, kjer je navedeno, da je oškodovanka vse do 29.12.1997 živela doma, da je bila odvisna od staršev, torej tudi od obsojenca, ki so jo preživljali tudi potem, ko je dopolnila 18 let, tak položaj pa je obsojenec kot njen oče zlorabil. Oškodovana M.P. je sicer dne 26.10.19996 dopolnila 18 let, ker pa je bila tudi po polnoletnosti odvisna od staršev, torej tudi od obsojenca, so tudi v ravnanju obsojenca, izvršenem po hčerkini polnoletnosti, podani vsi znaki kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje obs. A.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. Zato in ker obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 89.a člena v zvezi z določilom 4. odstavka 95. člena ZKP.