Jedro

V konkretnem primeru tožnik v letu 2012 in v letu 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z predhodno navedenimi predpisi in SRS, saj poslovne knjige niso izkazovale resničnega dejanskega stanja. Iz poslovnih knjig ni bilo mogoče razbrati podatkov glede društvenih tekmovanj, plačila prispevkov za tekmovanje, višine nagrad in nagrajencev in višine sponzorskih prispevkov. Tudi tožnik v tožbi sam navaja, da res ni vodil posamezne imenske evidence in ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva kot tudi, kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013 ugotovila, da tožnik v letih 2012 in 2013 ni vodil poslovnih knjig na način, ki bi zagotavljal izkazovanje vseh podatkov in poslovnih dogodkov za ugotovitev dejanskega stanja in davčnih obveznosti (v poslovnih knjigah bi morali biti izkazani vsi poslovni dogodki A. v letu 2012 in vsi poslovni dogodki B. v letu 2013 - tudi vsi prihodki in odhodki ter vsi prejemki in izdatki - prav tako sredstva za nagrade in podeljene nagrade tekmovalcem), zato je tožnik ravnal v nasprotju z določili 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter s Slovenskim računovodskimi standardom - SRS 26 in SRS 33 (točka I izreka). Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega (točka II izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor. O ugotovitvah je bi sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so povzete na straneh od 2 do 4 obrazložitve izpodbijane odločbe, odgovori davčnega organa nanje pa na straneh 4 in 5. Povzetek bilance stanja tožnika za leti 2012 in 213 je naveden na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. V postopku DIN sta podala izjavo C.C. in predsednik društva D.D. 2. Davčni organ tožniku očita, da iz poslovnih knjig A. v letu 2012 in iz poslovnih knjig B. v letu 2013 ni razvidno, da bi se vršila tekmovanja, niti kako se je zbiral denar, koliko, od koga, kdo so bili dobitniki nagrad, v kakšni vrednosti, od koga so bile nagrade pridobljene, ter komu podeljene. Tožnik v letih 2012 in 2013 ni vodil evidenc v zvezi z članarinami, dnevnimi kartami, prijavninami članov društva na tekmovanja v skladu z 31. členom ZDavP-2. Dobitek v nagradni igri je po 3. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčen kot drug dohodek, če njegova vrednost presega 42,00 EUR. V tem primeru se akontacija dohodnine v skladu z določbo prvega odstavka 131. člena in prvega odstavka 108. člena ZDoh-2 izračuna in plača po stopnji 25% od vrednosti dobitka. Za izračun in plačilo akontacije dohodnine je, v skladu z drugim odstavkom 58. člena in 59. členom ZDavP-2, za zavezanca dolžan izvesti izplačevalec z davčnim obračunom z davčnim odtegljajem. Letno poročilo mora obsegati resnični prikaz premoženja in poslovanja društva. V skladu s SRS 33.9. se v društvu stroški, odhodki, prihodki računovodsko obravnavajo po SRS 1. do SRS 19. V skladu s SRS 33.1. mora društvo voditi temeljne poslovne knjige v skladu z izbranim načinom vodenja poslovnih knjig in na podlagi vseh knjigovodskih listin, kar pomeni, da bi v poslovnih knjigah morali biti izkazani vsi poslovni dogodki A. v letu 2012 in vsi poslovni dogodki B.v letu 2013. Tudi vsi prihodki in odhodki, ter vsi prejemki in izdatki, prav tako zbiranje sredstev pred tekmovanji in podeljevanje nagrad. A. v letu 2012 ne B. v letu 2013, ni vodilo svojih poslovnih knjig v skladu z 31. členom ZDavP-2, ki bi zagotavljale izkazovanje vseh podatkov in poslovnih dogodkov za ugotovitev dejanskega stanja in davčnih obveznosti.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nesporno izhaja ugotovitev, da tožnik ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z 31. členom ZDavP-2. Temu pritrjuje tudi tožnik, saj je priznal določene nepravilnosti, ki pa jih opravičuje s tem, da naj bi v letu 2013 delal v prepričanju, da dela zakonito, zato je tudi podal prijavo zoper A. in njegovo vodstvo zaradi preteklega poslovanja. Pritožbeni organ pojasnjuje, da ne zadostuje, da subjekt dela v prepričanju, da dela pravilno in zakonito, temveč mora dejansko ravnati v skladu s predpisi. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da se nepravilnosti ne nanašajo samo na leto 2012 in bivše A. in njegovo tedanje vodstvo, temveč tudi na B. in njegovo poslovanje v letu 2013. Pri tem se v konkretnem davčnem postopku ne ugotavlja krivda ali malomarnost tožnika in njegove odgovorne osebe, temveč se ta ugotavlja v morebitnem postopku o prekršku, torej v drugem postopku. V konkretnem postopku pa je prvostopenjski organ izdal le ugotovitveno odločbo, ki je skladna z ugotovitvami in ustrezno obrazložena.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje postopek reorganizacije tožnika: B. je pravni naslednik E., ki je delovalo v letih 2008 do 2010 in A., ki je delovalo v obdobju 2010 do 2. 4. 2013. Dne 16. 3. 2013 je društvo spremenilo ime iz A. v B. Tožnik je imel težave s pridobitvijo društvene dokumentacije za obdobje od 2008 do 2. 4. 2013, podal je prošnjo za revizijo in tudi prošnjo za usmeritev zakonitega delovanja društva, pridobil pa je tudi mnenje računovodstva F. d.o.o. V nadaljevanju navaja kronološki potek predmetnega postopka DIN in povzema očitke davčnega organa v zvezi z vodenjem poslovnih knjig, članarin, dnevnih kart (dnevnic), ribiških srečanj (tekmovanj) in prihodkov tožnika. Tožnik poudarja, da članarina H. ni prihodek B. in nima povezave s poslovanjem B. Glede dnevnih kart navaja, da je bil sklenjen sporazum, na podlagi katerega je vsak član B., prostovoljno postal tudi član G. - Zveze ribiških društev ter Ribiške zveze Slovenije. Zaradi te prostovoljne vključitve je tožnik prodajal dnevne karte za H., skladno z obstoječo zakonodajo. Glede tekmovanj tožnik pojasni, da je bilo v letu 2013 v blagajno deponiranih 1.610,00 EUR in sicer: 2,00 EUR so prostovoljni prispevki udeležencev društvenega ribiškega srečanja iz naslova 55 društvenih ribiških srečanj oziroma tekmovanj po ribiškem planu. Ta podatek je nazorno viden in naveden v postavki prihodki. Res je, da tožnik ni vodil posamezne imenske evidence in da ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva in kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov. Tega tožnik dejansko nima evidentiranega. Tožnik je zaprosil tudi Finančno upravo Republike Slovenije za usmeritev, vendar odgovora ni dobil. V vsakem primeru pa te nagrade za nagrajenca ne presegajo 42,00 EUR. Nagrade - sponzorski reklamni izdelki pa tudi niso presegali vrednosti 1 EUR. Glede prihodkov za leto 2013 navaja, da je res, da je B. v letu 2013 v podatki iz izkaza poslovnega izida in iz bilance stanja za obdobje od 2. 4. 2013 do 31. 12. 2013 izkazalo skupni prihodek v višini 3.409,00 EUR. Gre za društvo, ki deluje neprofitno in prostovoljno ter v javnem interesu. Tožnik se ne more strinjati z ugotovitvijo davčnega organa, da ni vodil poslovnih knjig na način, ki bi zagotavljal izkazovanje vseh podatkov in poslovnih dogodkov za ugotovitev dejanskega stanja in davčnih obveznosti. V poslovnih knjigah so po mnenju tožnika prikazani vsi dogodki v društvu, razen evidenc društvenih srečanj in tudi vsi prihodki in odhodki ter vsi prejemki in izdatki. Tožnik meni, da je ravnal v skladu z 31. členom ZDavP-2. Tožnik pa kljub prizadevanju ni pridobil dokumentacije o poslovanju društva pred preoblikovanjem v B. Ne glede na navedeno, pa tožnik posluje skladno s predpisi in zakonito.

5. Tožnik tudi navaja, da prejšnje vodstvo (pred 15. 3. 2013) ni upoštevalo vseh zakonskih obveznosti. Novo vodstvo pa deluje zakonito in je tudi takoj prijavilo kršitve in ravnanja prejšnjega vodstva. Bistveno v zadevi je, da tožnik ni mogel ugotoviti dejanskega stanja, ker ni mogel pridobiti dokumentacije za predhodno obdobje. Dejansko stanje in domnevne kršitve tudi niso mogle biti objektivno ugotovljene, ker fizična dokumentacija ne obstaja, saj je bila predmet kaznivega dejanja uničenja in odtujitve poslovnih listin. Po 15. 3. 2013 pa se poslovne knjige tožnika nesporno vodijo skladno z zakonom in SRS. Tožnik sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi, ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, priglaša pa tudi stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, do katerih se je že opredelila v obrazložitvi svoje odločbe. Glede tožbenih ugovorov dodaja, da za odločitev v navedeni zadevi ni bistveno, kdo je bila odgovorna oseba tožnika v letih 2012 in 2013, temveč je bistveno, da so bile pri poslovanju ugotovljene kršitve v zvezi z vodenjem poslovnih knjig in dokumentacije. Pri tem je bilo ugotovljeno, da tudi po 15. 3. 2013, ko se je zamenjalo vodstvo tožnika, tožnih poslovnih knjig ni vodil v skladu s predpisi, kar vse je bilo ugotovljeno z izpodbijano ugotovitveno odločbo. Tako ne drži tožbena navedba, da je tožnik poslovne knjige po 15. 3. 2013 vodil v skladu z zakonom in SRS.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je davčni organ v obravnavani zadevi pravilno in zakonito ugotovil, da tožnik v letih 2012 in 2013 ni vodil poslovnih knjig na način, ki bi zagotavljal izkazovanje vseh podatkov in poslovnih dogodkov za ugotovitev dejanskega stanja in davčnih obveznosti in s tem ravnal v nasprotju z določili 31. člena ZDavP-2 ter SRS 26. in SRS 33. 10. Davčni organ je pooblaščen, da opravlja davčni nadzor pri davčnih zavezancih. Ta na podlagi prvega odstavka 127. člena ZDavP-2 obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem ZDavP-2 in drugih zakonov o obdavčenju. Davčni nadzor med drugim obsega tudi davčni nadzor davčnih obračunov pri davčnemu organu, davčni inšpekcijski nadzor in davčno preiskavo. Po povedanem je naloga davčnega organa, da za namene obdavčenja pri davčnih zavezancih preverja tudi računovodske izkaze. Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri davka po 84. členu ZDavP-2 oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki pa ne vplivajo na višino davčne obveznosti (prvi odstavek 141. člena ZDavP-2). Takšna ugotovitvena odločba je bila izdana tudi v obravnavanem primeru. Davčni organ je ugotovil, da tožnik poslovnih knjig v letih 2012 in 2013 ni vodil tako, da bi izkazovale vse podatke in vse poslovne dogodke. Pri tem krivda vodilnih ni relevantna. Prav tako pa izpodbijana ugotovitvena odločba, s katero so bile ugotovljene nepravilnosti, ne vpliva na višino davčne obveznosti.

11. Obveznost dokumentiranja ureja določba 31. člena ZDavP-2, na podlagi katere so davčni zavezanci dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z ZDavP-2 in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugimi zakoni ali računovodskimi standardi. Dolžnost vodenja poslovnih knjig in letnih poročil za društva pa je predpisana v 26. členu Zakona o društvih (ZDru-1) ter precizirana s SRS 33. V skladu z določbo 26. člena ZDru-1 mora društvo za poslovno leto izdelati letno poročilo, ki vsebuje bilanco stanja in izkaz poslovnega izida s pojasnili k izkazom ter poročilo o poslovanju društva. Poročilo mara obsegati resnični porikaz premoženja in poslovanja društva. Vodenje poslovnih knjig in sestava letnega poročila pa morata biti v skladu z računovodskim standardom za društva (SRS 33 - Računovodske rešitve v društvih in invalidskih organizacijah).

12. Tudi po presoji sodišča tožnik - A. v letu 2012 in B. v letu 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z predhodno navedenimi predpisi in SRS, saj poslovne knjige niso izkazovale resničnega dejanskega stanja. Iz poslovnih knjig ni bilo mogoče razbrati podatkov glede društvenih tekmovanj, plačila prispevkov za tekmovanje, višine nagrad in nagrajencev in višine sponzorskih prispevkov. Tudi tožnik v tožbi sam navaja, da res ni vodil posamezne imenske evidence in ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva kot tudi, kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov. Dejansko stanje v zadevi je po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno.

13. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložena in jo je možno preizkusiti. Prvostopenjski organ je v predmetnem postopku ugotovil in presodil vsa relevantna dejstva in svoje ugotovitve tudi argumentirano obrazložil. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po presoji sodišča sta na tožnikove pripombe na zapisnik in na pritožbene ugovore pravilno in argumentirano odgovorila oba davčna organa. Sodišče se z njuno razlago strinja. Iz predloženih upravnih spisov tudi izhaja, da je davčni organ izvedel in ocenil vse predložene listinske dokaze, kakor tudi listinske dokaze, pridobljene v predmetnem postopku. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta po presoji sodišča pravilno pojasnila razloge, zaradi katerih ocenjujeta, da tožnik v letih 2012 in 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z 31. členom ZDavP-2 in SRS 33. 14. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, v postopku niso bile storjene kršitve določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo, vendar sodišče ni sledilo temu povsem nesubstanciranemu tožnikovemu predlogu, saj tožnik niti ni navedel, katere dokaze naj sodišče izvede na glavni obravnavi.

16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.