Jedro

Razlogi, da je tožena stranka z nepremičnino razpolagala v nasprotju z Zakonom o lokalni samoupravi in Zakonom o prometu z nepremičninami zadoščajo za pravilnost odločitve prvostopnega sodišča o ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da je pogodba o neodplačnem prenosu lastninske pravice na zemljišču v območju urejanja VR-2/5 z dne 18. 05. 1998, sklenjena med Krajevno skupnostjo in T., nična.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bila pogodba o neodplačnem prenosu pravice na zemljišču v območju urejanja VR-2/5 sklenjena v obliki notarskega zapisa. Zato ni mogoče očitati krajevni skupnosti, da bi morala vedeti za prepoved neodplačnega razpolaganja s premoženjem, če za to ni vedel niti notar. Pa tudi če gre krajevni skupnosti očitati nepoznavanje prava in nedopustnost nagiba, tega ni mogoče očitati toženi stranki. Tožena stranka je namreč že od pridobitve posesti na tem zemljišču od leta 1989 oziroma 1990 dalje v zemljišče vlagala svoj denar in svoje delo. Zgradila je teniška igrišča, vso potrebno spremljajočo infrastrukturo in objekte. V zemljišče je vložila več, kakor je zemljišče vredno. Če je pogodba nična, potem bi morala vsaka stranka vrniti tisto, kar je dobila. Tudi če je bila sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, stranka, ki je zakonsko prepoved kršila, pa utrpi ustrezne posledice. Če je torej krajevna skupnost ravnala nezakonito in z nedopustnim nagibom, to ne bi smelo škodovati toženi stranki. Tožena stranka je vse od leta 1990 dalje zemljišče uporabljala v dobri veri in prepričanju, da je njeno, od leta 1998 dalje pa je bilo lastništvo tudi formalno urejeno. Občina tudi ni določila igrišča tožene stranke kot objekt občinskega pomena v skladu s takrat veljavnim Zakonom o športu.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

S predmetno delno sodbo ni odločeno o lastništvu nepremičnine, ki je predmet spora, temveč le o veljavnosti oziroma ničnostni pogodbe o neodplačnem prenosu lastninske pravice na zemljišču v območju urejanja VR-2/5. Zakaj je bila pogodba z dne 18. 05. 1998, sklenjena med Krajevno skupnostjo in toženo stranko nična, je prvo sodišče podrobno utemeljilo v razlogih sodbe na list.št. 67 do 69. Utemeljilo je, zakaj v skladu z določbami Zakona o lokalni samoupravi ni bila dopustna brezplačna odsvojitev delov premoženja občine. Prav tako je prvo sodišče pojasnilo, zakaj dela premoženja občine ni mogoče odsvojiti brez odločitve občinskega sveta. Dodatno je še utemeljilo sodišče svojo odločitev na takrat veljavnih določbah Zakona o prometu z nepremičninami, po katerih civilne pravne osebe ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe oziroma lastninske pravice na nepremičninah družbene lastnine, dodatno pa še na nedopustnem nagibu kot vzroku ničnosti zgoraj omenjene pogodbe. Z vsemi prvostopnimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V dejanskem pogledu imajo podlago v izvedenih dokazih, zlasti pa glede odločilnih dejstev med pravdnima strankama ni spora. Vlaganje tožene stranke v sporno nepremičnino namreč ne predstavlja odločilnega dejstva v zvezi z odločanjem o veljavnosti oziroma ničnosti pogodbe z dne 18. 05. 1998. Ali je bil nagib Krajevne skupnosti za sklenitev predmetne pogodbe nedopusten in ali to lahko vpliva tudi na veljavnost pogodbe glede drugotožene stranke, predstavlja le enega izmed večih prej naštetih razlogov za odločitev prvega sodišča. Že vsi prejšnji razlogi, razpolaganje v nasprotju z Zakonom o lokalni samoupravi in Zakonom o prometu z nepremičninami pa zadoščajo za pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, kot izhaja iz izreka delne sodbe. Odločitev prvega sodišča je torej materialnopravno pravilna, pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa ni z odgovorom na pritožbo v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.