Jedro

Da bi tožnica lahko uspela z zahtevkom na ugotovitev, da je lastnica spornih nepremičnin na podlagi priposestvovanja, bi morala zatrjevati tudi, na kakšni pravni podlagi je nepremičnine uživala.

Sodišče je prekoračilo trditveno podlago, ko je odločilo, da je tožnica dokazala lastniško posest, saj le – te sploh ni zatrjevala.

Dokazi (zaslišanje prič) ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno odločilnih dejstvih.

Sodišče je dolžno opraviti materialno pravdno vodstvo in stranko opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago, vendar le, če na to ne opozori že nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožeča stranka M. V. je lastnica parc. št. 3671/2, vpisane v vl. št. 217, k. o. X, ter parc. št. 3671/5 in parc. št. 3671/6, vpisanih v vl. št. 216, k. o. X. 2. Tožena stranka B. B. je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 3671/2, vpisane v vl. št. 217, k. o. X, ter parc. št. 3671/5 in parc. št. 3671/6, vpisanih v vl. št. 216, k. o. X, na ime tožeče stranke M. V., da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 844,94 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. 3671/2, parc. št. 3671/5 in parc. št. 3671/6, vse k. o. X (1. točka izreka), in tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni za vknjižbo lastninske pravice izstavi primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah (2. točka izreka), hkrati pa mu naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje določila SPZ in ZTLR, na katera je oprlo svojo odločitev, uporabilo nepravilno, ker je nepopolno in zmotno ocenilo dejansko stanje, svojo odločitev pa je oprlo tudi na izjave prič, čeprav so v zadevi povedale drugače, kot to izhaja iz tožničine trditvene podlage, s čimer je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj izjave prič ne morejo nadomestiti tožničine pomanjkljive trditvene podlage. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da toženec ni izpodbil pravne domneve iz 9. člena SPZ, saj iz tožničinih navedb ne izhaja njena dobra vera. Tožnica namreč ni pojasnila, kako je sporne nepremičnine sploh dobila po očetu, prav tako ni izkazala pravnega naslova, saj ni dokazala, na kateri pravni podlagi naj bi pridobila lastninsko pravico in posest na vtoževanih nepremičninah. V zvezi z dobro vero tožnice navaja še, da je po zapuščinskem postopku po starem očetu tudi prišlo do ustnega dogovora, da naj nečaki tožničinega očeta vtoževane parcele uživajo, če pa si jih bo zaželela tožnica, si jih bo prepisala, kar kaže na to, da je že njen oče vedel, da ni zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin, kar so vedeli tudi drugi sorodniki, zato bi to morala vedeti tudi tožnica, saj v zvezi s temi zemljišči ni prejela nikakršne pogodbe ali zapuščinskega sklepa. V nadaljevanju navaja, da tudi o dobroverni lastniški posesti ne more biti govora, saj je toženec pozival tožnico, naj se izjasni o pravni podlagi, na podlagi katere naj bi postala lastniška posestnica. Tako ni znano, po kom naj bi dobila zakonito oziroma lastniško posest, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da naj bi te nepremičnine dobila od očetovih nečakov šele s pravnim poslom, ko in če si bo to zaželela. Iz navedenega izhaja, da ni izpolnila vseh zahtevanih pogojev za priposestvovanje. V zvezi s drugim odstavkom 44. člena SPZ toženec navaja, da je v tem delu obrazložitve sodišče prve stopnje nekritično ocenilo dejansko stanje, saj je zaključilo, da toženec sprva ne bi pristal na sporazumno ureditev zemljiškoknjižnega stanja, če ne bi vedel, da vtoževane nepremičnine uživa kdo drug in se tako na to določilo ne more sklicevati. V zvezi z raziskovalno dolžnostjo pa navaja, da je že pojasnil razloge, zaradi katerih ni vedel, kdo naj bi kaj užival in da sodišče nima dokaza, da je te nepremičnine podedoval v slabi veri. Dejstvo, da je pristal na sporazumno ureditev, dokazuje samo, da je za uživanje vedel od takrat, ko se je o tem pogovarjal s tožničinimi sorodniki, ne pa pred tem, ko je postal lastnik. Ni bila njegova dolžnost, da se pred dedovanjem pozanima, ali kdo uživa kakšno parcelo, saj je bil prepričan, da je lastništvo tako, kot je izhajalo iz podatkov zemljiške knjige. Razloge za premislek o sporazumni ureditvi pa je tudi pojasnil. Na koncu pa tudi navaja, da je zahtevek iz druge točke izreka neutemeljen, saj je priposestvovanje originaren način pridobitve lastninske pravice in ne izveden. Predlaga, spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe sledi, da je njen zahtevek utemeljen. V nadaljevanju pojasnjuje, kako je prišla do teh nepremičnin, in sicer da jih je kupil njen stari oče od starega očeta toženca. Poleg tega za toženca ni bilo sporno, da je treba urediti zemljiškoknjižno stanje, saj je vedel, da vtoževane nepremičnine uživa tožnica. Niti tožnica niti njeni predniki niso vedeli, da parcele niso bile nikdar prepisane, saj je bila prepričana, da je to urejeno, ker se je v družini vedelo za nakup.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dokazno breme glede obstoja lastniške posesti v času trajanja zatrjevane priposestvovalne dobe na strani tožnice, pri čemer je ugotovilo, da tožnica skupaj s pravnimi predniki vtoževane nepremičnine uživa že od leta 1938 dalje, ko je te nepremičnine kupil njen stari oče. Toda toženec v pritožbi pravilno opozarja, da tožnica ni (pravočasno) zatrjevala, na kakšni pravni podlagi je pridobila lastniško posest. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli trdila, da je te nepremičnine kupil njen stari oče, niti kdaj jih je pridobila, ampak je (v tožbi, pripravljalni vlogi in na naroku) trdila le, da te parcele obdeluje že več kot 21 let, pred njo pa jih je obdeloval njen oče, oziroma je parcele uživala v prepričanju, da so njena last. Sodišče je sicer dolžno opraviti materialno-pravdno vodstvo in stranko opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi, toda le, če na to ne opozori že nasprotna stranka (1). Toženec je v odgovoru na tožbo in na prvem naroku izrecno izpostavil, naj tožnica izkaže/navede, na kakšni pravni podlagi (je) uživa(la) sporne parcele, s čimer jo je opozoril na pomanjkljivo trditveno podlago, tožnica pa kljub temu tega ni pojasnila, ampak je to prvič zatrdila šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP). Drži sicer, da so zaslišane priče izpovedovale o tem, na kakšni pravni podlagi je tožnica uživala nepremičnine, vendar pa ima pritožnik prav, da izjave prič ne morejo nadomestiti tožničine pomanjkljive trditvene podlage. Trditvena podlaga je namreč okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič (2). Dokazi ne morejo nadomestiti trditev, temveč morajo biti trditve podane v postopku pred sodiščem na način, da jih je mogoče upoštevati v okviru trditvene podlage (3). Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago, ko je odločilo, da je tožnica dokazala lastniško posest, saj teh dejstev tožnica ni zatrjevala, glede na pravočasno podane trditve in (preostala) ugotovljena dejstva pa tožbeni zahtevek materialnopravno ni utemeljen, zato je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Zavrnitev odločitve o glavni stvari terja tudi poseg v odločitev o stroških in odločitev o vseh stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo 404,75 EUR stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje (nagrado za postopek, nagrado za narok, PTT in materialne stroške, DDV ter pričnino, ne pa tudi prevoznih stroškov za stranko, ker ji ne pripadajo, odvetniških prevoznih stroškov pa toženec ni priglasil) ter 440,16 stroškov pritožbenega postopka (nagrado za postopek, PTT in materialne stroške, DDV in sodno takso za pritožbo), in sicer oboje po predloženih stroškovnikih (list. št. 24 in list. št. 35 v spisu), z obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 5. 2008, opr. št. I Cp 469/2008. (2) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21. 12. 2010, opr. št. II Cp 2498/2010. (3) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 4. 2011, opr. št. II Cp 3494/2010.