Jedro

Obseg ugotavljanja okoliščin, od katerih je odvisna presoja, ali je bila kriminalna dejavnost obsojenca izzvana, je odvisen zlasti od vsebine njegovega zagovora ter drugih trditev in dokaznih predlogov obrambe.

Okoliščine, ki utemeljujejo uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa, lahko izhajajo tudi iz izsledkov prikritih ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.H. in zahteva zagovornikov obsojenega V.Č. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oba obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.11.2005 obsojene A.H., K.P., B.E., A.O. in V.Č. spoznalo za krive nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi 25. členom KZ, obsojeno H.Č. pa kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Obsojenemu A.H. je izreklo kazen štiri leta zapora, obsojenemu K.P. kazen tri leta in sedem mesecev zapora ter obsojenemu B.E. tri leta zapora. Obsojenemu A.O. je določilo kazen tri leta in devet mesecev zapora ter mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.11.2003, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora in preizkusna doba treh let ter pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1.12.2003, kjer mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora in preizkusna doba dveh let ter mu nato izreklo enotno kazen štiri leta in tri mesece zapora. Obsojenemu V.Č. je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, obsojeni H.Č. pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenim A.H., K.P., B.E., A.O. in V.Č. je po prvem odstavku 49. člena KZ v izrečene kazni vštelo pripor od 2.3.2005 dalje ter odvzelo mamilo po določbi četrtega odstavka 196. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.8.2006 pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obsojenih V.Č., K.P., B.E., A.H. in A.O. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega A.H. in zagovorniki obsojenega V.Č. Zagovornik obsojenega A.H. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, to je po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovorniki obsojenega V.Č. pa zaradi "bistvene kršitve postopka". Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi nista utemeljeni.

4. Predlog vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenima A.H. in V.Č. ter njunim zagovornikom. Z vlogo z dne 28.3.2007 se je o njem izjavil zagovornik obsojenega A.H. B-1.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (točka 2) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (točka 3), v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Zagovornik obsojenega A.H. trdi, da je sodišče druge stopnje prekršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker kljub dvomu obrambe, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse dokaze, na katere je oprlo svojo sodbo, teh navedb obrambe ni preverilo oziroma se do njih v svoji odločbi ni opredelilo. Zahteva podrobno opisuje potek postopka na glavni obravnavi dne 22.9.2005 in navaja, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o tem, ali je sodišče prve stopnje fizično lahko izvedlo vse dokaze, ki so navedeni v tem zapisniku o glavni obravnavi, predvsem ali je prebralo tudi vsa poročila o delovanju tajnih policijskih delavcev I. in L. 7. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru, ko pritožbeno sodišče ne odgovori na vse (pomembne) pritožbene očitke, s tem ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obsojenega A.H. trditev, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni prebralo pisnih poročil tajnih policijskih delavcev I. in L., čeprav je to navedlo v razlogih sodbe in jo na ta poročila oprlo, prvič postavil v odgovoru na pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 10.2.2006 (tako nenazadnje trdi tudi v zahtevi). To vlogo je sodišče prejelo po izteku pritožbenega roka (zagovorniku je bila sodba sodišča prve stopnje vročena dne 25.1.2006), torej sodišče druge stopnje na te navedbe ni bilo dolžno odgovoriti. Po vsebini uveljavljana kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP zato ni podana.

8. Zagovornik očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede izvajanja dokazov v uvodnem stavku tega dela zahteve uveljavlja tudi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, vendar ga nato ne konkretizira. Zgolj splošno je zato mogoče ugotoviti, da je sodišče listinske dokaze, med drugim poročila o tajnem delovanju, izvajalo na glavni obravnavi dne 22.9.2005. Vprašanja, ali je pri tem ravnalo v skladu z določbo 339. člena ZKP, katere namen je, da se stranke postopka (in senat) seznanijo z vsebino listin, da se o njih lahko izjavijo in nanje dajo morebitne pripombe, obramba pri tem ni izpostavila. Iz zapisnika o tej glavni obravnavi namreč izhaja, da sta bila obsojeni A.H. in njegov takratni zagovornik pri izvajanju teh dokazov prisotna in da pripomb nista imela.

9. Zagovornik v zahtevi navaja, da so bili dokazi glede kaznivih dejanj, ki so predmet tega kazenskega postopka, skorajda izključno pridobljeni z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, to je s tajnim policijskim delovanjem, tajnim opazovanjem, prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov ter z navideznimi odkupi. V zvezi z navideznim odkupom, ki ga pod pogoji iz prvega odstavka 155. člena ZKP na obrazložen predlog policije dovoli državni tožilec, se zahteva sklicuje na tretji odstavek istega člena ZKP, ki določa, da policija in njeni sodelavci pri izvrševanju tega ukrepa ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. Če je bila kriminalna dejavnost izzvana, je to po določbi četrtega odstavka 155. člena ZKP okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom.

10. Presoja, ali je bil obdolženec v posamezni zadevi h kriminalni dejavnosti izzvan, temelji na ugotovljenih okoliščinah o ravnanju tajnega policijskega delavca ob izvedbi navideznega odkupa. Ta dejstva je v skladu s tretjim odstavkom 155. člena ZKP treba ugotavljati in oceniti predvsem v smeri, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Vendar pa tako trditveno kot tudi (materialno) dokazno breme v zvezi s tem vprašanjem nosi zlasti obramba, saj sodišče teh okoliščin ne ugotavlja v vsakem primeru, temveč takrat, ko se obdolženec nanje (predvsem v zagovoru) sklicuje. Obseg ugotavljanja okoliščin, od katerih je odvisna presoja, ali je bila kriminalna dejavnost obsojenca izzvana, je torej odvisen zlasti od vsebine njegovega zagovora ter drugih trditev in dokaznih predlogov obrambe.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi zagovor obsojenega A.H., da je kazniva dejanja storil zaradi napeljevanja tajnega policijskega delavca I., kateremu je delal zgolj uslugo, ker je mislil, da je njegov prijatelj, utemeljeno zavrnjen. Dejstva, ki so v tej zadevi glede na zagovor obsojenca pomembna za presojo vprašanja izzvane kriminalne dejavnosti, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedbe tajnega policijskega delavca I. na glavni obravnavi dne 27.10.2005. Sodišče je to izpoved povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (17. in 18. stran) in ugotovilo, da je tajni policijski delavec vzpostavil kontakt z obsojenim A.H. pri delu v M. Ugotovilo je, da je ponudbo za nakup kokaina I. najprej (v sanitarijah) dal obsojeni, vendar je I. tega dne ponudbo zavrnil, ker še ni bilo izdano dovoljenje za navidezni odkup, pri tem pa mu je H. pripovedoval, da bi lahko priskrbel kokain vrhunske kvalitete. Ko so bili dovoljeni prikriti ukrepi, ki so vsebovali tudi navidezni odkup, je I. obsojenega vprašal, če je še aktualna ponudba, ki mu jo je dal prej, H. pa mu je odgovoril, da se bo pozanimal in da bo govoril z dobaviteljem. Obsojeni mu je ob tem predlagal, naj najprej kupi 5g kokaina, da bi njegovi odjemalci preverili kvaliteto, ob tem pa je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tekel pogovor tudi o tem, da bi lahko prišlo do nadaljnjega sodelovanja, če bi bila roba dobra. Poleg navedenih okoliščin je sodišče predvsem na podlagi posnetkov pogovorov med L.S. (ki ni obravnavan v okviru te zadeve) in A.H., ki jih je poslušalo na glavni obravnavi, ter na podlagi izpovedbe koordinatorja R.P., povzete na 15. in 16. strani sodbe, tudi ugotovilo, da se je obsojeni A.H. že pred dejanji, zaradi katerih je bil v tem postopku spoznan za krivega, glede mamil dogovarjal z L.S., in zaključilo, da se je tajni policijski delavec vključil v že obstoječo in utečeno dejavnost. Oceno, da zagovoru obsojenca o izzvani kriminalni dejavnosti ne gre verjeti, je poleg tega obrazložilo tudi z okoliščinami, da pri obravnavanih kaznivih dejanjih nikoli ni bila vprašljiva količina mamila za odkup oziroma da nikoli ni prišlo do tega, da ne bi bil nabavljen kokain, ker bi bila predlagana prevelika količina ter da je A.H. sodeloval pri vseh prodajah, se dogovarjal in bil razen pri enem odkupu prisoten tudi pri predaji mamila.

12. V nasprotju s trditvijo zahteve je torej sodišče prve stopnje na več mestih z jasnimi in prepričljivimi razlogi pravilno zavrnilo zagovor obsojenega A.H., da je "podlegel" tajnem policijskemu delavcu I., ker je mislil, da dela uslugo prijatelju ter zato poiskal K.P., da bi mu dobavil kokain. Do okoliščin, ki jih je v utemeljitev ugovora izzvane kriminalne dejavnosti navedla obramba, se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo, zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena po vsebini uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, saj je sodišče druge stopnje kot pravilno sprejelo ugotovitev (4. stran sodbe), da se je tajni policijski delavec vključil v obstoječo in utečeno dejavnost in zavrnilo pritožbeno trditev, da I. vprašanje obsojencu, če je še aktualna ponudba, ki mu jo je dal prej, predstavlja izzivanje kriminalne dejavnosti (5. stran sodbe).

13. Zagovornik v zahtevi navaja, da v konkretnem primeru kljub zagovoru obsojenega A.H., da nobenega kaznivega dejanja ne bi storil, če ga tajni policijski delavec I. ne bi v to napeljal, sodišči prve in druge stopnje nista opravili t.i. objektivnega testa po tretjem odstavku 155. člena ZKP, saj to ne izhaja iz razlogov sodb. Smisel navedene določbe je v tem, da se izzvanost kriminalne dejavnosti ne presoja po subjektivnih lastnostih obsojenca, temveč po kriteriju, kakšen vpliv bi ravnanje navideznega kupca imelo na povprečnega človeka, ki ni nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj. Sodišči sicer res nista s temi besedami obrazložili, da so (zgoraj povzete) okoliščine glede načina izvajanja ukrepa navideznega odkupa (zlasti prvega dne 13.1.2005, ki ga na ta način konkretizirano izpostavlja zahteva) takšne, da s tem ne bi bila napeljana k storitvi kaznivega dejanja oseba, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Vendar pa se razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v tej zadevi zavrnilo zagovor glede izzvane kriminalne dejavnosti, ne nanašajo na osebne lastnosti obsojenca, temveč so objektivni (utečena dejavnost, okoliščine storitve kaznivega dejanja idr.), enako pa velja tudi za razloge sodišča druge stopnje. Glede na navedeno ta očitek zahteve ni utemeljen. Prav tako je neutemeljena trditev zagovornika, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je "policijska provokacija" v določenem obsegu dovoljena. Vsebinsko mejo pri izvajanju prikritih ukrepov tajnega delovanja in navideznega odkupa predstavlja pogoj, da je pri tem treba delovati tako, da se ne napelje k storitvi kaznivega dejanja osebe, ki sicer tovrstnega dejanja ne bi bila pripravljena storiti. V tem okviru je izvajanje navedenih ukrepov (ob izpolnitvi ostalih pogojev iz 155.a oziroma 155. člena ZKP), dopustno, kaj drugega pa v sodbi sodišča druge stopnje ni obrazloženo.

14. Trditev, da sta sodišči napačno zaključili, da je bil obsojeni A.H. h kriminalni dejavnosti izzvan, zagovornik utemeljuje tudi s ponavljanjem zagovora obsojenega, da je hotel I. le narediti uslugo kot novemu sodelavcu in osebi, za katero je mislil, da je njegov prijatelj, in s sklicevanjem na poročili o tajnem delovanju z dne 22.12.2004 in z dne 5.1.2005. Zagovornik navaja, da je bil tajni policijski delavec tisti, ki je obsojenca vprašal, ali je njegova ponudba prepovedane droge kokain, ki mu ga je v prodajo ponudil teden prej, še aktualna, obsojeni pa je odvrnil, da za posel ni zainteresiran (poročilo z dne 22.12.2004) ter da je H. pred kakršnimkoli odkupom ali ponudbo za odkup mamila predlagal, da I. zgolj posreduje telefonsko številko osebe, za katero je vedel, da razpolaga z mamilom, tajni policijski delavec pa se s tem ni strinjal in je predlagal, naj se najprej sestanejo vsi trije skupaj (poročilo z dne 5.1.2005). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s tem dodaja trditve dejanske narave, ki niso bile predmet ugotavljanja in dokazne ocene v postopku pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. S tem zato ne izpodbija pravilnosti pravne presoje sodišč prve in druge stopnje, temveč uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno. Nenazadnje zagovornik te listine povzema nepopolno; iz poročila o tajnem delovanju z dne 22.12.2004 je tako razvidno, da obsojeni za posel ni bil zainteresiran zato, ker naj bi gojil neke sume do dobavitelja, ob tem pa je I. dejal, da ga bo obvestil, ko bo prodaja kokaina spet aktualna.

15. Prav tako ni mogoče pritrditi trditvi zagovornika obsojenega A.H., da ni znano, kako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je v obravnavani zadevi tajni policijski delavec I. vključil v že obstoječo in utečeno dejavnost, ker naj o tem sodbi ne bi imeli razlogov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je odkrivanje obravnavanih dejanj začelo s prikritimi ukrepi, ki so bili odrejeni proti osebam, zoper katere je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani tekel kazenski postopek. Na podlagi zagovora obsojenega A.H., posnetkov telefonskih pogovorov, izpovedbe koordinatorja R.P. in poročil o tajnem delovanju (19. stran sodbe) poleg tega ugotavlja, da se je policijsko delovanje začelo v letu 2004 v Novem mestu in se nato nadaljevalo v Ljubljani ter da je že pred dejanji, zaradi katerih je bil A.H. spoznan za krivega v tem postopku, obstajala povezava med njim in obtoženim (v tem drugem postopku) L.S. Prikriti preiskovalni ukrepi so bili najprej uporabljeni proti L.S., in sicer najprej tajno opazovanje in kontrola telefona, dne 2.10.2004 pa je bilo dovoljeno še tajno delovanje in navidezni odkup. Tajni policijski delavec I. se je nato preko študentskega servisa vključil v delo v M., S. mu je ponudil v odkup kokain, vendar do tega ni prišlo, zatem pa je dne 17.12.2004 I. dal enako ponudbo A.H. Ker sta o nakupu kokaina vedela samo S. in I., so ugotovili, da je H. k I. poslal prav S., zato pa so bili prikriti ukrepi razširjeni tudi na H. Takšne dejanske zaključke sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče povzelo na 4. strani sodbe in jih v zvezi s presojo očitka izzvane kriminalne dejavnosti sprejelo kot pravilne. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP zato tudi v tem delu ni podana.

16. Zagovornik poleg tega navaja, da policija kljub več mesecev trajajočemu ukrepu tajnega delovanja ni uspela ugotoviti, da bi A.H. (ali kateri od soobsojenih) v tem obdobju prodal, posredoval ali poskusil prodati kakršno koli prepovedano drogo komur koli drugemu razen tajnemu policijskemu delavcu. Zahteva s tem ne sprejema ugotovitve, da se je tajni policijski delavec vključil v obstoječo in utečeno dejavnost ter tako ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbija dokazne zaključke sodišč prve in druge stopnje, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

17. Zagovornik obsojenega A.H. v zahtevi trdi, da ne sodba sodišča prve stopnje ne sodba sodišča druge stopnje ne vsebujeta razlogov glede tega, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji, ki jih zakon predpisuje za uporabo posameznega izmed prikritih preiskovalnih ukrepov. Navaja, da je eden izmed zakonskih pogojev za uporabo teh ukrepov ta, da so neogibno potrebni za pridobitev dokazov, ki jih s klasičnimi metodami policijskega dela ni mogoče zbrati.

18. Utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način - načelo subsidiarnosti - mora (poleg ostalega) vsebovati predlog (policije ali državnega tožilca) in odredba (državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika), s katero se dovoli uporaba posameznega od prikritih ukrepov. Tako določa 6. točka sedmega odstavka 149. člena ZKP v zvezi z ukrepom tajnega opazovanja; 4. točka prvega odstavka 152. člena ZKP v zvezi z ukrepi po 150. in 151. členu tega zakona ter 8. točka petega odstavka 155.a člena ZKP v zvezi z ukrepom tajnega delovanja. V tem postopku sta sodišči jedrnato obrazložili, da so bili vsi ukrepi izvajani zakonito, zahteva pa z ničemer ne konkretizira, da je ta zaključek napačen, zato teh trditev na ta način ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede očitka, da sodbi glede pogojev za odreditev prikritih ukrepov nimata razlogov. Obveznost utemeljitve pogojev za odreditev posameznih prikritih ukrepov zakon namreč nalaga predvsem državnemu tožilcu oziroma preiskovalnemu sodniku v času odreditve posameznega ukrepa, kar obrambi omogoča kasnejše izpodbijanje njihove utemeljenosti oziroma zakonitosti in ima lahko za posledico, da na dokaze, pridobljene na ta način, sodišče ne sme opreti svoje odločbe (tretji in četrti odstavek 154. člena ZKP). Ob odsotnosti konkretiziranih očitkov obrambe zakon glede (obsodilne) sodbe takšne obrazložitve ne zahteva (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede na to, da zahteva ne konkretizira pritožbenega očitka, na katerega naj ne bi odgovorilo sodišče druge stopnje, pa zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

19. Zagovornik obsojenega A.H. v zahtevi povzema določbo drugega odstavka 155. člena ZKP, po kateri se odredba državnega tožilca, s katero ob pogojih prvega odstavka istega člena dovoli navidezni odkup, lahko nanaša le na enkraten ukrep. Navaja, da zakon ne dovoljuje vnaprejšnjega dovoljenja ponavljajočih ukrepov, saj bi to pomenilo, da bi bil ne le čas trajanja ukrepa, temveč tudi obseg kriminalne dejavnosti odvisen izključno od volje policije. Trdi, da mora biti v pisnem dovoljenju državnega tožilca navedeno, na kateri konkretni posel se ukrep nanaša, kaj je lahko predmet ukrepa in čas, v okviru katerega je ukrep dopustno izvajati. Če državni tožilec zoper isto osebo na predlog policije odobri ponovno uporabo ukrepa navideznega odkupa, pa mora ta odločba vsebovati razloge, ki utemeljujejo ponovno uporabo istega ukrepa zoper istega osumljenca.

20. Ukrep navideznega odkupa je bil zoper obsojenega A.H. v tem postopku dovoljen z odredbami Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 21.12.2004, z dne 20.1.2005, z dne 27.1.2005, z dne 9.2.2005, z dne 16.2.2005, z dne 23.2.2005 in z dne 1.3.2005. Odredbe z dne 21.12.2004, z dne 20.1.2005, z dne 27.1.2005 in z dne 9.2.2005 se nanašajo le na A.H., z odredbo z dne 16.2.2005 pa je bilo dovoljeno tajno opazovanje zoper A.O., tajno delovanje in navidezni odkup pa tudi zoper K.P. in A.H.; z odredbo z dne 23.2.2005 je bilo dovoljeno tajno opazovanje in tajno delovanje zoper B.E., navidezni odkup pa tudi zoper K.P., A.O. in A.H.; z odredbo z dne 1.3.2005 pa tajno opazovanje in tajno delovanje zoper V.Č., navidezni odkup pa tudi zoper K.P., A.O., A.H. in B.E. Na podlagi odredbe z dne 21.12.2004 je bil izveden navidezni odkup prepovedane droge kokain dne 13.1.2005, na podlagi odredbe z dne 20.1.2005 navidezni odkup 39,56g kokaina dne 21.1.2005, na podlagi odredbe z dne 27.1.2005 navidezni odkup 99,03g kokaina dne 9.2.2005, na podlagi odredbe z dne 16.2.2005 navidezni odkup 195,01g kokaina dne 18.2.2005, na podlagi odredbe z dne 23.2.2005 navidezni odkup 191,41g kokaina dne 24.2.2005, na podlagi odredbe z dne 1.3.2005 pa navidezni odkup 348,5g kokaina dne 2.3.2005. 21. Zahteva v zvezi s tem sicer pravilno navaja, da zakon ne dopušča izdaje odredbe, ki bi vnaprej dovolila ponavljajoč ukrep navideznega odkupa, saj je po določbi drugega odstavka 155. člena ZKP treba vsak nadaljnji ukrep zoper isto osebo utemeljiti. Vendar pa so bili glede na zgoraj navedeno vsi navidezni odkupi izvedeni na podlagi posebne odredbe državnega tožilca, pri čemer je v vsaki od teh odredb določeno, da se nanašajo na enkraten ukrep navideznega odkupa mamila. Vrhovno sodišče v nasprotju s trditvijo zahteve tudi ugotavlja, da odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani vsebujejo razloge za ponovno uporabo ukrepa navideznega odkupa. Z odredbama z dne 20.1.2005 in z dne 27.1.2005, s katerima sta bila navidezna odkupa dovoljena le zoper A.H., je v utemeljitev ponovne odreditve ukrepa navedeno, da si bo tajni delavec tako ustvaril večje zaupanje in ugotovil, kdo so osebe, ki v sostorilstvu sodelujejo z obsojenim in ga zalagajo s kokainom, v ostalih odredbah, ki se ne nanašalo le na obsojenega A.H. in ne le na ukrep navideznega odkupa, pa je utemeljitev tega ukrepa povezana z obrazložitvijo odreditve tajnega delovanja. Glede na navedeno ni utemeljen očitek zahteve, da je bil obseg odkrite kriminalne dejavnosti v tej zadevi odvisen izključno od volje policije niti očitek, da so bili ukrepi odrejeni arbitrarno, to je brez obrazložitve. Takšen zaključek utemeljuje tudi okoliščina (razvidna iz izreka izpodbijane sodbe), da je bila količina navidezno odkupljenega mamila ob prvem ukrepu (le) 4,85g, ob naslednjih pa pomembno večja (ob zadnjem 348,5g) in da je bil pri prvem odkupu udeležen le obsojeni A.H., nato pa tudi ostali obsojenci, pri zadnjem poleg H. tako še K.P., B.E., A.O. in V.Č.

22. Zahteva poleg tega trdi, da mora biti v odredbi državnega tožilca naveden čas, v okviru katerega je ukrep navideznega odkupa dopustno izvajati. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da zakon takšnega pogoja izrecno ne zahteva, nenazadnje pa narava tega ukrepa vnaprejšnje določitve točnega časa, kdaj naj se izvrši, niti ne omogoča. V obravnavani zadevi so bili navidezni odkupi povezani s prikritim ukrepom tajnega delovanja, ki sme trajati največ dve leti oziroma izjemoma tri leta (šesti odstavek 155.a člena ZKP), kar posredno omejuje tudi maksimalen čas trajanja ukrepov navideznega odkupa. Tajno delovanje je bilo zoper A.H. dovoljeno z odredbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 21.12.2004 (s trajanjem od 21.12.2004 do 4.2.2005), ter podaljšano z odredbo z dne 3.2.2005 (od dne 4.2.2005 do dne 4.4.2005). Odredbe, s katerimi so bili dovoljeni navidezni odkupi, so bile izdane v tem časovnem obdobju, enako pa velja tudi glede izvedbe teh ukrepov. Ob upoštevanju, da so bili navidezni odkupi opravljeni v razumnem času po njihovi odreditvi (trije le en dan za tem), očitek zahteve tudi v tem pogledu ni utemeljen.

23. Prav tako ni utemeljena trditev zahteve, da v odredbah Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani ni navedeno, kaj je lahko predmet odkupa, saj je iz vsake od navedenih odredb razvidno, da se ukrep navideznega odkupa nanaša na prepovedano drogo kokain. Odredbe sicer res ne govorijo o tem, kolikšno količino je dopustno odkupiti, vendar tega zakon ne zahteva, saj podobno kot glede časa izvršitve ukrepa tudi te okoliščine ni mogoče vnaprej točno določiti. V nasprotju s trditvijo zahteve zakon tudi ne zahteva, da omejitve dovoljenega prikritega ukrepa izhajajo iz izreka odredbe. Drugače kot glede sodbe ni nikjer izrecno predpisano, kako mora biti odredba sestavljena, zato zadostuje, da obstoj predpostavk za dovolitev prikritega ukrepa izhaja iz njene obrazložitve.

24. Zagovornik v zahtevi trdi, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o tem, kako so številna dovoljenja državnega tožilca za uporabo ukrepa navideznega odkupa "kot enkratnega ukrepa", ki se nanašajo na istega osumljenca, lahko zakonita. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja (podobno v točki 18 obrazložitve), da obveznost utemeljitve razlogov za odreditev nadaljnjih ukrepov zoper isto osebo drugi odstavek 155. člena ZKP nalaga predvsem državnemu tožilcu v času odreditve ukrepa, medtem ko ob odsotnosti konkretiziranih očitkov obrambe zakon glede sodbe takšne obrazložitve ne zahteva (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Ta očitek je zagovornik uveljavljal že v pritožbi, vendar pa je sodišče druge stopnje nanj z razumnimi razlogi odgovorilo (5. stran), zato prav tako ni utemeljena po vsebini uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

B-3.

25. Zagovorniki obsojenega V.Č. v zahtevi navajajo, da je obramba v pritožbi izpostavila razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je sodišče prve stopnje na 19. strani obrazložitve sodbe v nasprotju s podatki spisa zapisalo, da je V.Č. v vseh obravnavanih primerih dobavljal kokain. Sodišče prve stopnje naj bi svoje zaključke smiselno tako obrazložilo, zato je potrditvi zagovornikov podano nasprotje med izrekom sodbe in dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.

26. Iz povzetega sicer ni jasno, ali zahteva s tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ali da sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP ni odgovorilo na ta pritožbeni očitek, vendar pa nobena od kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč na takšno pritožbeno trditev odgovorilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih Vrhovno sodišče sprejema (5. stran sodbe), in sicer da je na 19. strani prvostopenjske sodbe res zapisano, da se je kokain dobavljal od V.Č., vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve, izreka sodbe in obrazložitve odločbe o kazni jasno razvidno, da gre za tri ravnanja tega obsojenca, ne pa tudi za ostale primere.

27. Na posplošeno zatrjevanje, da policija ni utemeljeno predlagala uvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov in da ni bilo nobenega suma, da bi obsojeni V.Č. storil kakršnokoli kaznivo dejanje, je mogoče odgovoriti le s tem (prvi odstavek 424. člena ZKP), da (utemeljeni) razlogi za sum in neogibna potrebnost uporabe posameznega ukrepa zoper določeno osebo v razmerju do zbiranja dokazov na drug način predstavljata dva izmed pogojev za odreditev prikritih ukrepov (149.a člen in naslednji ZKP - gl. tudi 18. točko obrazložitve). Vendar pa zakon ne zahteva, da mora biti obstoj teh pogojev utemeljen izključno z dokazi, zbranimi s "klasičnimi metodami dela policije", temveč okoliščine, ki utemeljujejo uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa, lahko izhajajo tudi iz izsledkov prikritih ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo. Zoper obsojenega V.Č. sta bila z odredbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 1.3.2005 dovoljena ukrepa tajnega opazovanja in tajnega delovanja z uporabo prirejenih dokumentov (točka I), ukrep navideznega odkupa pa poleg V.Č. tudi zoper obsojene K.P., A.O., A.H. in B.E. (točka II). V tej odredbi so določno opisane okoliščine, ki so bile podlaga utemeljitve razlogov za sum izvršitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, obstoj teh okoliščin pa temelji predvsem na izsledkih ukrepov tajnega delovanja in tajnega opazovanja, predhodno odrejenih zoper ostale obsojence v okviru iste zadeve. Zahteva glede na navedeno v tem delu ni utemeljena. Kolikor pa zagovorniki trdijo, da ni bil podan nikakršen sum, da bi V.Č. storil kaznivo dejanje, saj obsojenca kasneje ni bilo mogoče zaslediti na videoposnetkih ali ob poslušanju telefonskih pogovorov, s tem ne izpodbijajo pravilnosti pravne presoje v času odreditve prikritih ukrepov, temveč uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

28. Zahteva poleg tega trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno trditev "da je policija brez zakonskega razloga uvedla posebne metode dela". Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ta očitek povzelo na 4. strani sodbe in kot pravilen sprejelo zaključek sodišča prve stopnje, da so bili prikriti ukrepi izvajani zakonito. Ob upoštevanju, da je obrazložitev pogojev za uporabo posameznih prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojenega V.Č. predvsem predmet odredbe državnega tožilca z dne 1.3.2005 (glej točko 18 obrazložitve), po vsebini uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Poleg tega bi bilo to kršitev določb kazenskega postopka mogoče upoštevati le v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej če je vplivala na zakonitost drugostopenjske sodbe. Takšen vpliv mora po prvem odstavku 424. člena ZKP izkazati vložnik zahteve, medtem ko zagovorniki obsojenega V.Č. tega niti ne zatrjujejo.

C.

29. Zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.H. in zahtevo zagovornikov obsojenega V.Č. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

30. Zagovorniki obsojenih z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca, glede na to, da sta po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in premoženja, na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.