Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bila uporaba 243. in 244. člena ZZK-1, ki ne predvidevata izbrisne tožbe proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju, v obravnavani zadevi v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, ki je zajeto v določbi 2. člena Ustave, ki opredeljuje Slovenijo kot pravno državo.

Kljub obstoju javnega interesa za drugačno ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 se je ob tehtanju prizadetih dobrin, to je na tožnikovi strani varstva zaupanja v pravo, na strani drugega toženca pa varstva pravice dobroverne osebe, ki jo je pridobila v zaupanju v zemljiško knjigo, v sporni zadevi pokazalo, da ima prednost položaj tožnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na ime prve toženke do višine 31/128 pri tožniku lastnih 62/128 nepremičnine z. k. telo II vl. št. 246 k. o. ..., ki jo je opravila zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani s sklepom Dn. št. 12862 z dne 27. 7. 2001, in nadaljnje vknjižbe na ime drugega toženca, ki jo je opravila zemljišča knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani s sklepom 12933 z dne 30. 7. 2001. Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani je naložilo, da mora vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da tožnika namesto do 31/128 vknjiži kot solastnika do 62/128 sporne nepremičnine. Na podlagi ugotovitve, da je bila prva toženka vknjižena kot lastnica do 31/128 pri tožniku lastnih 62/128 nepremičnine z. k. telo II vl. št. 246 k. o. ... na podlagi odločbe tujega sodišča, ki ni bila priznana in zato ni postala del slovenskega pravnega reda, je sklenilo, da je vknjižba lastninske pravice na prvo toženko neveljavna, zaradi česar je neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice v korist drugega toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, tožbo zoper prvo toženko pa je zavrglo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je darilna pogodba veljavna materialnopravna podlaga za vpis lastninske pravice na drugega toženca, saj tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bila darilna pogodba neveljavna oziroma da bi bila izkazana slabovernost drugega toženca.

3. Zoper to odločbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbo in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Meni, da se je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno po nepotrebnem ukvarjalo z dobrovernostjo drugega toženca, saj ta glede na določbe tretjega in četrtega odstavka 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - v nadaljevanju ZZK) ni odločilnega pomena. Izbrisna tožba po ZZK je možna tudi zoper dobrovernega pridobitelja, poleg tega pa je drugi toženec svojo dobrovernost zatrjeval šele na zadnjem naroku. Sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati. Sodba sodišča druge stopnje pomeni presenečenje za tožnika, saj se prvostopenjsko sodišče z dobrovernostjo drugega toženca sploh ni ukvarjalo. Sodišče druge stopnje je napačno izhajalo iz določbe 244. člena ZZK-1 (Ur. l. RS, št. 58/2003), saj bi moralo uporabiti določbe ZZK.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Zgrešeno je revizijsko stališče, da izpodbijana sodba in sklep „nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih ima odločba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti“. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima funkcionalen značaj in je podana le v tistih, zelo redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba (niti sodba sodišča prve stopnje) nima. Nestrinjanje z uporabo materialnega prava (v konkretnem primeru z upoštevanjem slabovernosti drugega toženca kot pravno relevantne okoliščine) je lahko le graja uporabe materialnega prava, nikakor pa ne more prerasti v bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede sestave odločbe.

7. Med ureditvijo izbrisne tožbe po ZZK in ZZK-1 obstajajo pomembne vsebinske razlike, med katerimi je treba v zvezi z obravnavano zadevo izpostaviti, da po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 zahtevka za izbris ni več mogoče uveljavljati proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju. Ker (kot je pravilno zaznalo sodišče druge stopnje), tožnik ne zatrjuje slabovernosti drugega toženca, se je moralo Vrhovno sodišče z namenom, da bi lahko preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava, najprej opredeliti glede vprašanja časovne veljavnosti ZZK oziroma ZZK-1. Pri tem je izhajalo iz naslednjih pravno relevantnih ugotovitev: - na podlagi sodbe Občinskega sodišča v Negotinu, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 12. 10. 2000, je bila pri 62/128 sporne nepremičnine v lasti tožnika 12. 10. 2000 vknjižena lastninska pravica v korist prve toženke do 31/128; - prva toženka in drugi toženec sta 25. 12. 2000 sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere se je pri 31/128 sporne nepremičnine 30. 7. 2001 vknjižila lastninska pravica v korist prvega toženca; - 9. 6. 2003 je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega stanja; - prva toženka je 3. 11. 2003 (torej po obeh spornih vknjižbah in po vložitvi izbrisne tožbe) vložila predlog za priznanje delne sodbe na podlagi pripoznave P 1967/90 z dne 3. 5. 2000 Občinskega sodišča v Negotinu, Republika Srbija, ki mu je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I R 62/2003 z dne 15. 12. 2003 ugodilo. S sklepom z dne 4. 5. 2004 je ugodilo ugovoru tožnika z dne 14. 1. 2004 in sklep o priznanju tuje sodne odločbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino.

8. Iz prehodne določbe prvega odstavka 246. člena ZZK-1 izhaja, da se določbe tega zakona uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona še ni odločilo o vpisu. Od splošnega pravila so predvidene nekatere izjeme (tretji odstavek 246. člena ZZK-1). V zvezi z uporabo 102. člena ZZK prehodna določba ZZK-1 ne predvideva ničesar.

9. Izbrisna tožba po ZZK oziroma ZZK-1 je po svoji pravni naravi stvarnopravna tožba, s katero se varujejo knjižne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravna neveljavna vknjižba nekoga drugega, zaradi česar varovana pravica preneha, se spremeni ali omeji.(1) 102. člen ZZK oziroma 243. in 244. člen ZZK-1 določata materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odpravo materialnopravno nepravilnih vpisov, 102. člen ZZK pa določa tudi materialne prekluzivne roke za vložitev izbrisne tožbe.

10. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem časovne veljavnosti ZZK oziroma ZZK-1 že ukvarjalo. V sodbi III Ips 120/2004 z dne 13. 9. 2005 je zavzelo stališče, da je za presojo, kateri zakon je treba uporabiti, odločilen trenutek vpisa, katerega materialnopravna nepravilnost se zatrjuje z izbrisno tožbo. V sklepih II Ips 882/2009 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013(2) je poudarilo, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, zato zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz 102. člena ZZK ne more imeti za posledico izgube pravic tistega, ki je oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče pa se doslej še ni opredelilo do vprašanja, kateri predpis je treba uporabiti, ZZK ali ZZK-1, v primeru, ko tožnik zahtevek za izbris uveljavlja proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju.

11. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bila uporaba 243. in 244. člena ZZK-1, ki ne predvidevata izbrisne tožbe proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju, v obravnavani zadevi v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, ki je zajeto v določbi 2. člena Ustave, ki opredeljuje Slovenijo kot pravno državo. V skladu s prakso Ustavnega sodišča to načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.(3) Predlagatelj zakona je v zakonodajnem gradivu v postopku sprejemanja ZZK-1 navedel, da zahtevka za izbris po novi ureditvi ni več mogoče uveljavljati proti dobrovernemu pridobitelju, ker je Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) uveljavil načelo zaščite dobrovernega pridobitelja.(4)

12. Kljub obstoju javnega interesa za drugačno ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 se je ob tehtanju prizadetih dobrin, to je na tožnikovi strani varstva zaupanja v pravo, na strani drugega toženca pa varstva pravice dobroverne osebe, ki jo je pridobila v zaupanju v zemljiško knjigo, v sporni zadevi pokazalo, da ima prednost položaj tožnika.

13. Ko je tožnik 9. 6. 2003 vložil izbrisno tožbo, ZZK-1 še ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije(5) niti še ni začel veljati (250. člen ZZK-1).(6) Ob dejstvu, da ureditev izbrisne tožbe v ZZK-1 pomeni le izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo iz 10. člena SPZ, in javni razpravi v postopku sprejemanja ZZK-1, bi bilo mogoče govoriti o relativni predvidljivosti spremembe pri ureditvi izbrisne tožbe. Vendar pa v obravnavani zadevi to ni bistveno. Odločilno je, kakšna sta teža spremembe in pomen pravnega položaja za tožnika.

14. Ureditev izbrisne tožbe v ZZK-1 bistveno posega v tožnikov pravni položaj. Medtem ko je ob vložitvi izbrisne tožbe lahko računal, da bo izbrisni zahtevek učinkovito uveljavljal zoper dobrovernega drugega toženca, ureditev po ZZK-1 to izključuje. Uporaba ZZK-1 bi imela torej za posledico izničenje tožnikovega materialnega upravičenja z izgubo lastninske pravice.

15. Zaradi velikega pomena, ki ga ima zanj, je treba torej dati tožnikovemu pravnemu položaju prednost pred splošnim sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, na katerem temelji položaj drugega toženca. Ustavnoskladna razlaga vprašanja časovne veljavnosti določb, ki urejajo materialnopravne predpostavke izbrisne tožbe predpostavlja, da njihova uporaba ne posega v pridobljene pravice tistega, ki je oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. To pomeni, da je treba utemeljenost izbrisnega zahtevka v obravnavani zadevi presojati na podlagi določb 102. člena ZZK.

16. Izbrisna tožba se na podlagi 102. člena ZZK lahko vloži zoper vsakogar, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico, tako proti tistemu, ki je pridobil pravico neposredno z izpodbijano vknjižbo, kot tudi proti tretjemu, ki je na podlagi take vknjižbe pridobil knjižne pravice (posredni pridobitelj). Izbrisna tožba zoper prvo toženko pomeni izpodbijanje vknjižbe zoper neposrednega pridobitelja, zahtevek zoper drugega toženca pa izbrisno tožbo zoper posrednega pridobitelja.

17. Revident pravilno zatrjuje, da je ZZK omogočal izbrisno tožbo tudi zoper dobrovernega pridobitelja, pri čemer je razlikovanje med neposredno pridobitvijo in pridobitvijo tretjih dobrovernih oseb pomembno zaradi različnih prekluzivnih rokov, ki jih predpisuje ZZK. Revizijski očitek, da se je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno po nepotrebnem ukvarjalo s slabovernostjo drugega toženca, saj ta glede na določbe tretjega in četrtega odstavka 102. člena ZZK ni odločilnega pomena, je zato utemeljen. Zatrjevanje slabe vere drugega toženca v tem primeru ni eden od elementov, ki so potrebni za sklepčnost izbrisne tožbe. Ker prva toženka ni več vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica in ob nespornem dejstvu, da je svojo lastninsko pravico z darilno pogodbo prenesla na drugega toženca, ki se je na tej podlagi vknjižil v zemljiško knjigo, je tožnik izbrisno tožbo pravilno vložil tako proti neposredni pridobiteljici - prvi toženki kot tudi proti posrednemu pridobitelju - drugemu tožencu.

18. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 102. člen ZZK. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

19. Stroškovni izrek temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Vrenčur, Nepremičninsko pravo, I. del, Zemljiškoknjižno pravo, Codex Iuris, Maribor 2005, str. 32. Op. št. (2): V obeh zadevah sta bila sporna zemljiškoknjižna vpisa opravljena v času veljavnosti ZZK.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča U-I-370/06 z dne 17. 1. 2008. Op. št. (4): Poročevalec, št. 16, z dne 12. 3. 2003. Op. št. (5): ZZK-1 je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen 18. 6. 2003. Op. št. (6): ZZK-1 je začel veljati 16. 9. 2003.