Jedro

Ocena tožnikove izpovedbe ni dovolj skrbna. Tožnik se sklicuje na izpovedbo v kazenski zadevi, zato bi moralo sodišče vrednostno oceniti celotno izpovedbo, v kolikor je menilo, da ga samo natančneje ne rabi izpraševati. Ker je to ključni dokaz tožbenih trditev, bi natančno izpraševanje najverjetneje pripomoglo k jasnejšemu ugotavljanju bistvenih dejanskih ugotovitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61844/2015 z dne 28. 5. 2015 v I. točki izreka in je zato tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 8 dni plačati znesek 51.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati pravdne stroške izvršilnega postopka v znesku 165,80 EUR (točka I. izreka) ter, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.079,96 EUR (točka II. izreka).

2. Toženec izpodbija sodbo v celoti iz vseh razlogov navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v postopku ni bil pasiven po lastni volji oziroma krivdi. Zadnji dve leti se zdravi zaradi raka. Kot laik je bil mnenja, da je njegovo opravičilo, ki ga je posredoval sodišču, ko je prejel vabilo na obravnavo, dovolj, da se obravnava ne bo opravila. Da je potrebno svojo zdravstveno stanje oziroma razlog za odsotnost izkazati z zdravniškim potrdilom ni vedel, saj si pooblaščenca tekom postopka ni mogel privoščiti, ker prejema minimalno plačo in ko je prejšnja pooblaščenka zahtevala plačilo, da se z njim udeleži obravnave je ostal brez njenega zastopanja ter tako ni bil poučen o ustreznosti opravičila, ki ga je poslal na sodišče. Nadalje navaja, da se ne strinja, da bi bila med pravdnima strankama kdaj koli sklenjena posojilna pogodba. S tožnikom se ni nikoli dogovoril za posojilo, še manj, da bi mu denar moral vrniti. Tožnika bežno pozna, saj sta se enkrat letno srečevala v arabskem klubu. Ko je pred sedmimi leti k tožencu na obisk prišel njegov brat, ki dela na Ministrstvu za izvoz nafte v I. so se s tožnikom srečali pri njem v R.S. in takrat sta se tožnik in toženčev brat pričela dogovarjati za posel z nafto, v katerega bi tožnik želel vložiti denar. Toženčev brat naj bi uredil vse potrebno za ustanovitev podjetja v I., ki se je ukvarjalo z izvozom nafte v Evropo, katerega ustanovitelj in družbenik bi bil tožnik. Toženčev brat je zaradi stroškov z ustanovitvijo podjetja imel določene stroške, katere je sporočal tožencu in jih je nato tožnik nakazal na toženčev račun. Toženec pa je po nakazilu tega denarja takoj nakazal na bratov račun v I., saj v I. lahko transakcije iz tujine potekajo le med družinskimi člani. Tožnik bi denar moral zahtevati od toženčevega brata, s katerim je poslovno sodeloval. Toženec s tožnikom ni nikoli poslovno sodeloval, niti se toženec ni ukvarjal z nobenim poslom v zvezi z gojenjem jagod in šampinjonov in tega namena ni imel. V Sloveniji živi 36 let, večji del je zaposlen in sicer od leta 1991 naprej, vendar le za minimalno plačo. Nikoli ni bil lastnik ali posestnik kakšnih kmetijskih zemljišč ter glede na svojo plačo kreditno sposoben. Ni mu jasno kako bi tožnik kot izobražena oseba lahko osebi brez premoženja in možnosti za opravljanje posla, ki ga navaja, posodil tako velike vsote denarja in to brez pisnih potrdil oziroma brez sklenitve zavarovanja svoje terjatve. Denar bi mu naj posojal daljše časovno obdobje v katerem toženec nikoli ni kupil nobenih kmetijskih zemljišč in urejal papirjev za ustanovitev podjetja. V kolikor bi mu tožnik denar dejansko posojal zaradi navedenega namena, bi vsekakor moral zahtevati potrdila o lastništvu ali nakupu kmetijskih zemljišč, potrdilo o ustanovitvi podjetja oziroma o vpisu statusa samostojnega podjetnika. Tako ne vzdrži trditev sodišča, da ne vidi razloga zakaj bi si tožnik kot dobro situiran zdravnik izmislil, da je tožencu posojal denar. Za toženca je tožnik sam navajal, da je brez zaposlitve in premoženja ter bi tako vsekakor moral vedeti, da mu toženec tako velike vsote denarja nikoli ne bo mogel vrniti. Vsa pisna dokazila, ki so bila predložena v spis in beležka v kateri bi si naj tožnik zapisoval datume in zneske, ki bi jih naj izročil tožencu, niso dokazi, na katere bi se smela opreti sodna odločba v smeri, da ta dokazila potrjujejo toženčeve trditve o višini in času izročanja določenih denarnih zneskov, saj je izvedenka ugotovila, da podpisi niso tožnikovi. Tako razen zatrjevan tožnika, da je denar posojal tožencu le ta ni predložil nobenih drugih dokazov. V kolikor bi dejansko potrdilo, ki bi dokazovalo, da je toženec pripoznal dolg, podpisali še dve priči, bi ju toženec predlagal kot priči, ki bi vedeli povedati zakaj in na kakšen način je bilo potrdilo sestavljeno in podpisano. Tožnik je tekom preiskovalnega postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah povedal, da naj bi listino podpisal najprej toženec in nato tožnik in obe priči. Tekom tega pravdnega postopka pa je tožnik predlagal zaslišanje priče G.D., ki naj bi bil večkrat prisoten pri tem, ko je tožnik tožencu izročal denar. Kasneje za pričo ni predložil podatkov, ki bi sodišču omogočali, da ga povabi na zaslišanje kot pričo. V preiskovalnem postopku je tožnik priznal, da pozna toženčevega brata, da se je z njim pogovarjal o ustanovitvi podjetja v I. ter potrdil, da je toženčev brat od njega prejel denar, vendar se svojega dela dogovora ni držal in ga je prevaral. S tem se potrjujejo navedbe toženca, da je posel tožnik sklenil z njegovim bratom, njemu je tudi bil namenjen denar, ki je s tožnikovega računa bil nakazan na toženčev račun in ga je nato le ta nakazal naprej na račun svojega brata. Na dokazilih, ki bi jih po tožnikovih navedbah naj podpisal toženec ni bilo potrjeno, da bi to bili toženčevi podpisi. Tako tožnik z ničemer ne izkaže prejema zneskov, ki bi jih naj posodil tožencu. Na toženčev račun je tako bilo vse skupaj nakazano 14.850,00 EUR in ne znesek, ki ga tožnik vtožuje. Sodišče tako svoje odločitve ne bi smelo opreti na dokazila, na katera se sklicuje v 12. točki in na podlagi katerih je tudi določilo tek zamudnih obresti. Sodišče tako zamudnih obresti ne bi smelo vezati na datume potrdil, ki naj bi dokazovala obstoj dolga.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo dne 8. 5. 2017 (pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo) opravilo v odsotnosti pravilno vabljenega toženca. Ocenilo je, da pogoji za preložitev naroka iz 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niso podani1. Sodišče je namreč 26. 4. 2017 sprejelo toženčevo pisno opravičilo, iz katerega izhaja, da se zaradi zdravstvenega stanja naroka ne more udeležiti in kateremu je priložil izvide Onkološkega inštituta v Ljubljani, napotnico UKC Maribor, popis bolezni UKC Maribor, odločbo ZZZS ter dopis UKC Maribor, oddelka za radiologijo (priloge B3-B6). Nadalje je sodišče tudi drugi narok za glavno obravnavo dne 23. 4. 2018 opravilo v nenavzočnosti toženca, za katerega je ponovno ugotovilo, da svojega izostanka ni opravičil s predložitvijo ustreznega spričevala, izdanega v skladu s Pravilnikom (list. št. 86 spisa). Na tem drugem naroku je sodišče zaslišalo tožnika ter dokazovanje zaključilo.

5. Po določbi 115. člena ZPP lahko sodišče narok, če stranka nanj ne pride zaradi zdravstvenih razlogov preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna ali nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Stranka mora predložiti zdravniško spričevalo izdano na obrazcu2 zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti zaradi glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (v nadaljevanju Pravilnik)3, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

6. Po podatkih spisa je toženec prošnjo za preložitev obeh narokov posredoval sodišču ter v prošnji navedel, da prosi za preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov ter priložil zdravniško potrdilo, iz katerih izhaja, da se zdravi na Onkološkem inštitutu ter da je do 31. 5. 2017 začasno nezmožen za delo.

7. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo opravilo, pri čemer je očitno zavzelo stališče, da pogoji za preložitev niso podani, ker toženec svojega izostanka ni utemeljil z ustreznim formularjem in zdravniškim potrdilom. Sodišče druge stopnje sicer soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi toženec moral upravičen razlog za izostanek z naroka izkazati z zdravstvenim potrdilom na ustreznem obrazcu v skladu s Pravilnikom, vendar pa glede na konkretne okoliščine4 v zadevi in sicer: da toženke v postopku ni zastopal pooblaščenec, da je toženec opravičilo dokazno podprl z zdravniškimi potrdili o zdravljenju za onkološkem inštitutu, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo načelo pomoči neuki stranki, na kar se smiselno sklicuje pritožba z navedbo, da toženec v postopku ni bil pasiven po lastni volji oziroma krivdi. Po določbi 12. člena ZPP sodišče stranko, ki nima pooblaščenca, in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. V sklop pravic, da mora sodnik seznaniti neuko stranko, sodi tudi opozorilo stranki, da je potrebno izostanek iz naroka opravičiti z zdravniškim potrdilom izdanim na obrazcu skladno z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Ker sodišče prve stopnje toženca, ki se je tedaj zastopal laično, po prejemu zdravniškega potrdila ni poučilo, da je dolžan izostanek izkazati z zdravniškim potrdilom na ustreznem obrazcu in torej izkazati, da je bila njegova bolezen nenadna in nepredvidljiva, mu je s tem onemogočilo prihod na sodišče in s tem sodelovanje v postopku, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjave).

8. Toženec v pritožbi nadalje opozarja na nedoslednost v dokazni oceni, ki dejansko temelji zgolj na izpovedbi tožnika. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da dokaz z izvedencem grafologom ni bil uspešen, kar pomeni, da listinski dokazi tožnika ne predstavljajo zanesljivega dokaza o sklenitvi in vsebini zatrjevanega posojilnega dogovora med pravdnima strankama, upoštevaje razloge, s katerimi se toženec opira tožbenemu zahtevku. Utemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče ne pojasni utemeljenost pričetka teka zamudnih obresti, kot jih je prisodilo.

9. Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji - utemeljitvi. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku. Tožbeni zahtevek glasi na plačilo denarnega zneska 51.850,00, kar je za povprečno situirano fizično osebo v naši državi, visok znesek. Iz procesnega gradiva izhaja, da sta dokaza z zaslišanjem strank ključna. Iz zapisnika o izpovedbi tožnika pa izhaja, da sodišče ni natančno zaslišalo tožnika glede vseh konkretnih okoliščin zatrjevanega posojanja denarja v daljšem časovnem obdobju. Ne glede na izjavo tožnika, da se v celoti sklicuje na svoje zaslišanje pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, sodišče lahko stranko natančno izpraša ter po potrebi lahko opravi tudi soočenje strank5. 10. Sodišče je v točki 9. obrazložitve navedlo, da je prepričano, da je tožnik tožencu posodil znesek 51.850,00 EUR ter v nadaljevanju to odločilno dejansko ugotovitev utemeljevalo s tožnikovo izpovedbo ter listinsko dokumentacijo: za izpovedbo tožnika je zapisalo, da je prepričljiva in njeno verodostojnost utemeljilo: „Potrjujejo jo izpiski iz TRR tožnika, da je del posojila nakazoval na toženčev transakcijski račun, del pa v gotovini na roke (a po mnenju sodišča druge stopnje bo treba tudi dokaz, da je tožnik del spornega zneska nakazal na toženčev račun, dokazno oceniti, ker sam po sebi še ne dokazuje obstoja posojilnega razmerja, niti za nakazani znesek, niti za celotni vtoževani znesek) ter, dokaz, da si je tožnik vodil svojo beležko, iz katere izhaja, da je tožencu posojal denar v različnih zneskih, priložena pa je v kazenskem spisu ter, da tožnik vseskozi skladno izpoveduje o razlogih posojanja denarja, te razloge pa potrjujejo tudi navedbe v listinski dokumentaciji, ki jo je priložil tožnik.“ V nadaljevanju je sodišče navedlo, da dokaz z grafologom ni uspel, ker podpisi toženca na potrdilih in dogovoru niso primerni za preiskavo, zato je potrdila in dogovor upoštevalo kot njegovo enostransko evidenco (v slednjem vidi sodišče druge stopnje določeno nasprotje, ker sodišče izpovedbo tožnika utemeljuje, torej njeno verodostojnost izkazuje s tem, da jo potrjujejo tudi priložena potrdila in dogovor, ki pa, kot hkrati samo ugotavlja, nimajo te dokazne vrednosti).

11. Glede na povzeto, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, kar predstavlja kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drži, da sodišče v celoti sledi tožnikovi izpovedbi, saj listinski dokazi dvostranskega pogodbenega razmerja ne potrjujejo. A na podlagi povzete dokazne ocene sodišča, ni mogoče, z zahtevanim standardom materialne resnice, to je s prepričanjem zaključiti o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama in tudi ne o višini zneska, ki naj bi bil tožencu izročen kot posojilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ocena tožnikove izpovedbe ni dovolj skrbna. Tožnik se sklicuje na izpovedbo v kazenski zadevi, zato bi moralo sodišče vrednostno oceniti celotno izpovedbo, v kolikor je menilo, da ga samo natančneje ne rabi izpraševati. Ker je to ključni dokaz tožbenih trditev, bi natančno izpraševanje najverjetneje pripomoglo k jasnejšemu ugotavljanju bistvenih dejanskih ugotovitev6. Tudi, če bo ostalo po dopolnjenem dokaznem postopku, le pri zaslišanju tožnika kot bistvenem dokazu, bo sodišče moralo, v skladu z napotki 8. člena ZPP, opraviti celovito dokazno oceno. Pri ocenjevanju uspeha celotnega dokazovanja se bo sodišče moralo opredeliti tudi do dejstva, da stranki nista izčrpali svoje dokazne baze. Tožnik je predložil potrdilo na katerem sta navedeni in podpisani dve priči, eno od teh prič je tudi predlagal kot pričo v postopku. Sodišče navaja, da kasneje ni predložil podatkov za to pričo. Tudi toženec glede na vsebino njegovih ugovorov, ni predlagal vseh možnih dokazov. Sodišče v pravdnem postopku, dejstva, ki tvorijo dejanski stan, ugotavlja s stopnjo materialne resnice, ki mora biti prepričanje. Glede na neizčrpano dokazno materijo obeh pravdnih strank pa sodišče druge stopnje ne vidi razloga za nižanje dokaznega standarda. Šele, ko bo dokazna ocena skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, bo sodišče lahko, bodisi z zahtevanim dokaznim standardom prepričanja, bodisi z uporabo pravil o dokaznem bremenu, o zahtevku odločilo. Ker glede na pojasnjeno, dokazna ocena tudi ni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, kar hkrati pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. V konkretnem primeru, ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka, temveč gre za pravico obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov7 (zlasti tudi izpovedbe toženca, v kolikor se bo v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da je njegovo zaslišanje skladno z določbami ZPP potrebno opraviti), naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji pravdnih strank. Namen zakonske možnosti odprave pomanjkljivosti sojenja na prvi stopnji v pritožbenem postopku ni v tem, da sodišče druge stopnje v celoti prevzame sojenje, ki bi ga moralo izvesti sodišče prve stopnje. Razveljavitev tudi ne bo nesorazmerno prizadela tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave. Vendarle je dvostopenjsko sojenje ustavno procesno jamstvo (25. člen Ustave Republike Slovenije), ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. V ponovljenem sojenju bo sodišče postopalo kot izhaja iz napotkov v obrazložitvi in nato skladno z določbo 8. člena ocenilo vse izvedene dokaze, s katerimi bo ugotovilo dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan, ki ga bo subsumiralo pod materialno pravno normo ter ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 list. št. 47 spisa - ugotovi se, da tožena stranka ni predložila zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu. 2 Pravilnik o obrazcu 3 Ur. l. RS, št. 118/2008 4 enako tudi v zadevah VSL sklep III Cp 2507/2016 in VSL II Cp 582/2016. 5 Določba 239/3 ZPP v zvezi z 263. členom ZPP - ...“če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev.“ 6 Določba 263. člena ZPP v skladu z določbo 239. člena ZPP: po splošnih vprašanjih se od stranke zahteva naj pove vse kar ve o dejstvih o katerih izpoveduje. Nato se ji lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Tretji odstavek 239. člena: priče (stranke) se smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenci se o vsaki okoliščini, glede katere se ne ujemajo, zaslišijo vsak zase in se njihovi odgovori vpišejo v zapisnik. 7 Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter, da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev odločilnega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli (Up 39/95). Kot ugotavlja ustavno sodišče, je za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, zelo pomembno, da stranka, tudi, če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in, da ne ostane v dvomu, da jih ni preprosto prezrlo (Up 473/97).