Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obtožni predlog formalno pravno sicer popoln, vendar pa opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker obsega le abstraktni del zatrjevane inkriminacije občutnega posega v zasebnost oškodovanca, ne pa tudi konkretizacijo tega zakonskega znaka. Obrazložitev obtožnega predloga ne more nadomestiti manjkajočega opisa konkretnih okoliščin, ki opredeljujejo posamezni zakonski znak kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 23367/2017 z dne 21. 11. 2017 na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva št. KT/3692/2017 z dne 30. 5. 2017, zoper obdolženega S. J. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2. Proti temu sklepu se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje, ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ne vsebuje zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja neupravičenega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Pravilno je namreč v obrazložitvi napadenega sklepa obrazloženo stališče, da mora slikovni posnetek predstavljati občuten poseg v zasebnost oškodovanca, ki pa bo podan takrat, ko vsebina posnetka prizadene posameznika, ker ga žali, smeši, izdaja karkoli iz njegovega osebnega življenja in podobno, pri čemer mora to biti tudi del opisa kaznivega dejanja. Za obravnavano kaznivo dejanje ne zadostuje, da storilec tretjim osebam omogoči, da se neposredno seznanijo s fotografijo oškodovanca, ki je bila posneta brez njegovega soglasja in na kateri je oškodovanec jasno prepoznaven, temveč mora naveden poseg v zasebnost oškodovanca biti tak, da občutno poseže v oškodovančevo zasebnost, zaradi česar se oškodovanec počuti osramočenega, razočaranega in ponižanega. Vsebina tega občutnega poseganja v zasebnost oškodovanca pa mora biti v opisu dejanja navedena s konkretnimi okoliščinami.

5. V obravnavani zadevi pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje iz opisa ne izhaja, na kakšen način naj bi bilo občutno poseženo v zasebnost oškodovanca, torej kaj je takega na fotografiji, ki jo je obdolženi objavil na družbenem omrežju facebook, da bi to prizadelo oškodovanca. Ker vsebina posega v zasebnost iz opisa dejanja ni razvidna, izvršitveno ravnanje obdolženca, kot je opisano v obtožnem predlogu, ni kaznivo dejanje. To bi postalo šele, ko bi v opisu bile navedene tudi konkretne okoliščine, ki bi opredeljevale obtožno navedbo, da je z objavo fotografije oškodovanca na družbenem omrežju, ki je bila posneta brez njegovega soglasja, bilo občutno poseženo v zasebnost oškodovanca.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi napadenega sklepa, da vsebina pripisa ob objavi fotografije za storitev očitanega kaznivega dejanja ni pomembna, ker je ključno za obravnavano kaznivo dejanje, da je s samim slikovnim posnetkom občutno poseženo v zasebnost posnete osebe, kar pa z objavo predmetne fotografije, na kateri je posnet oškodovanec na kolesu, na javnem kraju, po pravilni oceni prvostopnega sodišča ni. Objavljena fotografija sicer predstavlja poseg v zasebnost oškodovanca in s tem povezano pravico do lastne podobe iz 35. člena Ustave Republike Slovenije, vendar po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne predstavlja protipravnega ravnanja v smislu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker poseg v oškodovančevo sfero ni bil tak, da bi ga žalil, smešil, ali izdajal karkoli iz njegovega osebnega življenja, kar bi predstavljalo občuten poseg v njegovo zasebnost. 7. Pritožba pravilnosti napadenega sklepa in razlogov prvostopnega sodišča, s katerim ga utemeljuje, ne more omajati. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je obdolženec z objavo oškodovančeve fotografije na družbenem omrežju facebook izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 iz razloga, ker je bila fotografija posneta brez soglasja oškodovanca in tudi brez njegovega soglasja objavljena, pri tem pa je bila objavljena s pripisom, da storilec "odpira festival s sliko policista M.". Temu pritožba dodaja še dodaten pripis, ki sledi v izreku sodbe navedenemu, in sicer: "...ki se vozi iz šihta po Ul. X mimo gostilne P., seveda po napačni strani, kar je razvidno tudi na sliki." Pritožba ob tem še poudarja, da je bila fotografija posneta v prostem času oškodovanca, ki je sicer policist, vendar takrat ni bil v službi, ampak v družbi svoje mame, in da predstavlja nedvomno tak poseg v pravico do zasebnosti oškodovanca, zaradi katerega se je oškodovanec počutil osramočenega, razočaranega in ponižanega, sploh ob upoštevanju, da je bil na fotografiji jasno prepoznaven, obdolženi pa je k fotografiji dodal še ime in priimek oškodovanca. Po prepričanju pritožnice ne gre za običajno poseganje v osebno življenje, ker je obdolženi brez privolitve oškodovanca objavil in delil fotografijo tretjim osebam ter ga izpostavil z imenom in priimkom, zaradi česar je bil oškodovanec prizadet. Komentar ob fotografiji pa je dodatno povzročil zgražanje, obrekovanje in žaljenje oškodovanca s strani drugih oseb, na podlagi česar so bili prizadeti tako njegova osebnost in ugled, kot tudi osebnost njegove hčerke, ki se je po pregledu fotografije in komentarjev počutila prestrašeno in nelagodno. Prizadeta pa je bila tudi mama oškodovanca, ker se je počutila krivo za nastalo situacijo. Fotografija je bila nato medijsko izpostavljena s komentarji, da gre za fotografijo policista, ki dela prekršek.

8. Nič od navedenega, s čimer pritožba utemeljuje očitek obtožbe, da je z objavljeno fotografijo oškodovanca, posneto brez oškodovančevega soglasja, obdolženec občutno posegel v zasebnost oškodovanca, zaradi česar se je oškodovanec počutil osramočenega, razočaranega in ponižanega, ni del opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, o katerem je bilo odločeno z napadenim sklepom. Znaki kaznivega dejanja morajo biti konkretizirani z navedbo dejanskih okoliščin v opisu kaznivega dejanja, kar izhaja iz načela zakonitosti v kazenskem pravu. To načelo ima dva naslovnika, prvi je normodajalec, kateremu prepoveduje, da bi kaznivo dejanje in ustrezujočo kazen opredelil retroaktivno, nejasno ali s predpisom, ki ni zakon, po drugi strani pa je to sodnik kot razlagalec zakona, ki sme posameznika obsoditi za kaznivo dejanje le, če njegovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake, katerih določitev ustreza navedenim kriterijem. Opis kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti, katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Namen navedenega načela je namreč preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo kaznovalnega prava v primerih, ki niso vnaprej zakonsko določeni in opredeljeni. V sodni praksi se pomen načela določnosti (lex certa) izraža zlasti z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov že v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obtožni predlog formalno pravno sicer popoln, vendar pa opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker obsega le abstraktni del zatrjevane inkriminacije občutnega posega v zasebnost oškodovanca, ne pa tudi konkretizacijo tega zakonskega znaka. Obrazložitev obtožnega predloga ne more nadomestiti manjkajočega opisa konkretnih okoliščin, ki opredeljujejo posamezni zakonski znak kaznivega dejanja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na okoliščine, zaradi katerih bi naj bilo z obdolžencu očitanim ravnanjem občutno poseženo v zasebnost oškodovanca in se je ta zato počutil osramočenega, razočaranega in ponižanega. Sklicevanje pritožbe na dokaze zbrane tekom predkazenskega postopka, ki kažejo, da je bilo s slikovnim posnetkom občutno poseženo v zasebnost posnete osebe, ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da navedeno ni konkretizirano v opisu kaznivega dejanja, nima zato prav nobene teže. Opis kaznivega dejanja je okvir, v katerem morajo biti navedeni in konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je v obravnavanem opisu izostala konkretizacija občutnega posega v zasebnost oškodovanca, ki je del zakonskega opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V opisu niso navedena nikakršna dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da se je oškodovanec zaradi posnetka, ki je bil objavljen brez njegovega soglasja na družbenem omrežju, utemeljeno počutil osramočenega, razočaranega in ponižanega, ker je posnetek občutno posegel v zasebnost oškodovanca.

10. Ker dejanje, ki v svojem opisu ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje, je odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadenega sklepa, pravilna.

11. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost prvostopnega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).