Jedro

V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 sodišče že izrečeno kazen zapora nadomesti z urami dela v splošno korist, torej izvrši na način, ki ne pomeni odvzema prostosti le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. Pri tem sodišče upošteva objektivne in subjektivne okoliščine storilca ter njegovo privolitev oziroma soglasje takšnemu načinu izvrševanja kazni zapora. Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z opravljanjem družbeno koristnega dela gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim smotrom predpisa, ki je v subjektivnem smislu v tem, da se storilec tudi pri prevzemanju posledic kaznivega dejanja obravnava kot svobodna oseba, ki zavestno "poravnava škodo", ki jo je povzročil s svojim ravnanjem, oziroma poravnava storjeno kršitev prava (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 98/2005).

Izrek

Pritožbi obsojenca A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenca A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 15. 2. 2021, kakor tudi predlog za nadomestitev kazni zapora s prestajanjem na način po tretjem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z istega dne.

2. Proti takemu sklepu sta se pritožila: - obsojenec A. A. ne da bi navedel iz katerega pritožbenega razloga se pritožuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu o alternativnem prestajanju kazni zapora ugodi.

- Obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, „zmotne uporabe materialnega prava“, torej kršitve kazenskega zakona ter zmotne, oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik obsojenca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ampak je obrazložitev splošna, ne konkretizirana in je ni moč preizkusiti. Takim pritožbenim navedbam ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obširno navedlo razloge, zakaj obdolženčevima predlogoma ni moč ugoditi. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obsojenčev zagovornik v bistvu ne strinja z razlogi, katere je sodišče navedlo v obrazložitvi. Na tak način pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer že uveljavlja. Sodišče prve stopnje tako navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni storilo, kršitev na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

5. Obsojenčev zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi opredelil, v čem se ta kaže, torej iz katere točke 372. člena ZKP. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev kazenskega zakona na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 sodišče že izrečeno kazen zapora nadomesti z urami dela v splošno korist, torej izvrši na način, ki ne pomeni odvzema prostosti le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. Pri tem sodišče upošteva objektivne in subjektivne okoliščine storilca ter njegovo privolitev oziroma soglasje takšnemu načinu izvrševanja kazni zapora. Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z opravljanjem družbeno koristnega dela gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim smotrom predpisa, ki je v subjektivnem smislu v tem, da se storilec tudi pri prevzemanju posledic kaznivega dejanja obravnava kot svobodna oseba, ki zavestno „poravnava škodo“, ki jo je povzročil s svojim ravnanjem, oziroma poravnava storjeno kršitev prava (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 98/2005).

7. Z izvrševanjem kazenske sankcije se torej uresničuje splošen namen izreka kazenske sankcij, to pa je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. Ukrep nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist predstavlja torej nadomestilo za izvrševanje kazni zapora in tudi z izvršitvijo zaporne kazni na tak način, se mora doseči tako generalna kot specialna pervencija ter resocializacija storilca. Ob tem pa mora izvršitev kazni zapora ohraniti tudi svojo bistvo in mora tudi takšna izvršitev kazni odvračati obsojenca, pa tudi druge potencialne storilce od izvrševanja kaznivih dejanj, skratka biti mora koristna tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Šele ob ugotovitvi smotrnosti oziroma upravičenosti nadomestitve zaporne kazni z ukrepom, ki ne pomeni odvzema prostosti oziroma ko se ugotovi, da bodo nameni kaznovanja doseženi tudi, če se zaporna kazen ne izvrši, lahko sodišče nadomesti zaporno kazen z delom v splošno korist, kot je to v svojem predlogu predlagal obsojenec A. A. 8. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da obsojenec izpolnjuje formalne pogoje, da pa sicer pri njem niso podane ostale okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist ali da bi se kazen zapora izvrševala tako, da bi obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

9. Obsojenec se pritožuje glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na način, da citira dele obrazložitve v posameznih točkah izpodbijanega sklepa. Tem izvajanjem je skupno, da sodnici očita, da je v zadevi proti obsojencu B. B. ravnala kot v njegovi zadevi, zaradi česar je bila pristranska. K pritožbi prilaga fotokopije časopisnih člankov iz katerih izhaja, da je v zadevi B. bil zoper sodnico uveden službeni nadzor zaradi nepravilnosti, ki bi jih naj sodnica zagrešila. Pritožnik spregleda, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepoma I Kr 62094/2013 z dne 4. 7. 2019 in I Kr 62094/2013 z dne 14. 10. 2021 sklenilo, da se zahtevi za izločitev sodeče sodnice mag. Vanje Verdel Kokol in hkrati predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru zavrneta. V prvo navedenem sklepu je Vrhovno sodišče obrazložilo, da dejanske okoliščine, s katerimi upravičenec utemeljuje svoj predlog za prenos pristojnosti, morajo biti takšne narave, da sodišče, ki je po splošnih pravilih pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektivni dvom glede nepristranskosti sojenja. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče nestrinjanje z vodenjem konkretnega postopka in sprejetimi odločitvami ter domnevne nezakonitosti, ki jih v predlogu (in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep) zatrjuje upravičenec, ne predstavljajo razlogov za prenos pristojnosti. V drugo navedenem sklepu (list. št. 2409) pa je Vrhovno sodišče obrazložilo v točki 5 sklepa, da dejstvo, da so se na območju Višjega sodišča v Mariboru zoper obsojenca že vodili drugi kazenski postopki, samo po sebi ne zadošča za prenos krajevne pristojnosti. Tega ne spremeni niti citirana sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bil obsojenec v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti oproščen obtožbe za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208., člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

10. Okoliščina, da so nekateri sodniki Višjega sodišča v Mariboru tožene stranke v pravdnem postopku, ki ga je obsojenec vložil zaradi poprave krivic iz kazenskega postopka III K 40619/2015, prav tako ne predstavlja podlage za prenos pristojnosti na območje drugega višjega sodišča. V skladu z ustaljeno sodno prakso kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, namreč ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP (sklep Vrhovnega sodišča I Kr 3140/2017 z dne 27. 3. 2019). S sklicevanjem na okoliščine, da bodo na Višjem sodišču v Mariboru odločali sodniki, ki so zaposleni na istem sodišču kot nekateri izmed tožencev v civilnem sporu, zato vložniki z obravnavanim predlogom ne morejo uspeti. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da je višja sodnica Vanja Verdel Kokol, ki je odločala v obravnavani zadevi, bila pristranska, po drugi strani pa zadeve B. ni moč primerjati z obravnavano zadevo. Sicer pa tako obdolženčev zagovornik kot tudi obsojenec sam v pritožbah poudarjata, da je obsojenec nekaznovan, osebno urejen ter, da bi izključitev obsojenca iz njegove socialne družbene okolice zanj predstavljala psihično in fizično trpljenje, kakor tudi trpljenje in primanjkljaj na strani njegove družine med tem, ko bi vključitev v program izvajanja družbeno koristnega dela po eni strani zanj predstavljajo določeno terapijo, po drugi strani pa koristen prispevek družbi, hkrati pa bi bil ohranjen njegov stik z družino in skrb zanjo.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da obsojenčevemu predlogu ni moč ugoditi, ker okoliščine, da mora skrbeti za otroke in mora ustvarjati dohodek za preživljanje sebe in svoje družine, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi zadostovale za alternativno izvršitev zaporne kazni. Takšne okoliščine že same po sebi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ne morejo biti razlog za predlagano izvršitev zaporne kazni, saj bi to pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo takšne obveznosti, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči in zanje zagrožena kazen ne bi bila pomembna, ker ne bi bila izvršljiva. Sodišče prve stopnje je v točki 15 izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo, da je odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja ter morebitno poslabšanje njegovega materialnega stanja oziroma materialnega stanja njegove družine redna in pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral računati že v času storitve kaznivega dejanja. Ob izreku kazni pa je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino v polni meri upoštevalo tudi skrb za otroke. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da ne more prezreti višine povzročene škode, ki znatno presega prag velike premoženjske škode in večjega števila oškodovancev (26), ki jim obsojenec škode do sedaj ni niti delno poravnal, kar je upoštevalo pri oceni nevarnosti, ki jo obsojenčevo dejanje predstavlja za družbo. Zato ni moč pritrditi pritožbi, da premoženjske škode ni, ker bi naj upnik, ki bo na koncu stečajnega postopka, po prodaji premoženja družbe, dobil ves znesek, izjavil, da ni oškodovancev, kakor tudi, da v stečajni masi nikoli ni bilo premoženja niti toliko, da bi se pokrila terjatev izločitvenega upnika. Prav tako mu ni moč potrditi, da ni sodeloval prav pri nobenem ustvarjenem dolgu, ker bi naj bili vsi ustvarjeni pred njegovim prihodom v družbo. Pritožnik spregleda krivdorek in obrazložitev o premoženjskopravnem zahtevku v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru X K 62094/2013 z dne 6. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62094/2013 z dne 6. 12. 2020. Pritožnik je bil z omenjeno pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1, saj je zaradi plačila dolgov izbranim upnikom, ki jih je spravil v ugodnejši položaj, povzročil veliko premoženjsko škodo drugim upnikom, ki so navedeni v izreku sodbe na straneh 6 do 10 ter v točki 129 obrazložitve te sodbe (tabela), katerim je sodišče utemeljeno prisodilo premoženjskopravne zahtevke v sorazmernem deležu posameznega upnika ter obrazložilo, da so ti oškodovanci povsem upravičeni do plačila sorazmerne škode. Zato tudi pritožbenim navedbam, da obsojenec ni sodeloval pri nobenem ustvarjanju dolga, ker bi naj bili ustvarjeni pred njegovim prihodom v družbo, ni moč pritrditi, kot tudi ne tistim, ko zatrjuje, da upniki niso oškodovani.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog obsojenca, da bi se kazen zapora izvršila na način po tretjem odstavku 86. člena KZ-1, to je s tako imenovanim zaporom ob koncu tedna. Obširne razloge je navedlo v točkah 21 do 27 obrazložitve izpodbijanega sklepa. S temi razlogi se pritožbeno sodišče povsem strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju nima več ničesar dodati.

13. Pritožbeno sodišče glede na navedeno torej soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da pri obsojencu ne pride v poštev način izvršitve kazni, kot je to v predlogu predlagal obsojenec. Glede na navedeno, in ker pritožbi tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost in zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).