Jedro

Tožnik je v tem upravnem sporu vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep bivanja tožnika pod strožjim policijskim nadzorom v centru. Vendar pa tožnik pravnega interesa za takšno tožbo ne izkazuje več, saj je toženka izdala sklep (ki je bil tudi vročen tožniku), iz katerega izhaja, da tožniku ukrep strožjega policijskega nadzora preneha.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 2253-685/2021/42 (216-07) z dne 29. 12. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Uprava uniformirane policije, Center za tujce (v nadaljevanju toženka) tožniku kot tujcu, začasno nastanjenemu v Centru za tujce (v nadaljevanju center) v Postojni, odredila bivanje pod strožjim policijskim nadzorom zaradi ponavljanja lažjih in težjih kršitev pravil bivanja v centru, in sicer za obdobje do 20. 1. 2022, pri čemer je v izreku odločbe tudi navedeno, da je bil ukrep odrejen 29. 12. 2021 in da z izdajo odločbe niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik v center nastanjen na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju PPIU) št. 2255-12/2019/24 (3E651-03), nastanitev je bila odrejena od 15. 10. 2021 od 19:00 ure pa do njegove odstranitve iz Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), a ne dlje kot šest mesecev. Kljub dvakrat izrečenemu (odločba z dne 26. 10. 2021 in odločba z dne 22. 12. 2021) ukrepu odstranitve tožnika iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločene nastanitve v posebej varovani sobi (v nadaljevanju PVS) do tri dni, je tožnik nadaljeval z lažjimi in težjimi kršitvami pravil bivanja v centru. Iz poročil dežurnega policista je razvidno, da se je 24. 12. 2021 žaljivo in nasilno obnašal do tujca A.A.; dne 27. 12. 2021 je v jedilnici pozival ostale tujce, da ne upoštevajo policistov, nakar je na stopnišču namenoma po steni polil čaj; dne 28. 12. 2021 pa v času zajtrka žalil policiste v jedilnici in s kričanjem prestrašil druge tujce. S tem je težje kršil pravila bivanja v centru v smislu določb 76.b člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Kot je nadalje navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je bila 21. 12. 2021 s tožnikom opravljena ustna obravnava, tožnik je bil seznanjen s kršitvami, storjenimi do 20. 12. 2021, ter možnostjo izreka ukrepa strožjega policijskega nadzora ob ponavljanju le-teh. Tujec je v centru dolžan upoštevati pravila bivanja, ki so v skladu z ZTuj-2 predpisana s Pravilnikom o bivanju; z njimi in posledicami kršitev je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, seznanjen ob nastanitvi. Toženka citira določbe 77. člena ZTuj-2, ki urejajo ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, ki ga odredi policija z odločbo tudi v primeru, če je tujec kljub izreku ukrepa iz drugega odstavka 76.c člena nadaljeval z lažjimi ali težjimi kršitvami pravil bivanja v centru, in sicer se bivanje pod strožjim policijskim nadzorom lahko izreče tudi, če je tujec v centru nastanjen na podlagi določb zakona, ki ureja mednarodno zaščito. Toženka nato obrazlaga, da je pri izreku ukrepa upoštevala načelo sorazmernosti in postopnost, upoštevajoč že izrečene ukrepe, ter katere okoliščine je pri tem vzela v obzir. Dodaja, da je izpodbijano odločbo izdala po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar ni bilo potrebno zaslišati tožnika, mu je pa bila dana možnost, da se na zapisnik izreče o kršitvah in izreku predmetnega ukrepa.

3. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo. Ne strinja se namreč z odrejenim ukrepom in ne s tem, da je toženka odločbo o tem izdala po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je s tem tožniku odvzela ustavno zagotovljeno pravico do izjave v zvezi z ukrepom, ki pomeni izjemen poseg v posameznikovo svobodo. Prav tako se tožnik ne strinja z navedbo toženke, da je dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi dejstev in dokazov, ki so ji bili znani, in da ni bilo potrebe, da zasliši tožnika. Ta se sprašuje, kdaj je imel možnost izjave, zapisnik z dne 21. 12. 2021 se namreč ne nanaša na očitane kršitve. Tožnik opisuje predhodne postopke, v katerih sta bili izdani odločbi z dne 26. 10. 2021 in 22. 12. 2021, ter v njih obravnavane dogodke. Zavrača pa tudi v izpodbijani odločbi očitane kršitve in pojasnjuje svoje videnje dogodkov z dne 24. 12., 27. 12. in 28. 12. 2021. Glede na navedbe toženke, da so bili ukazi in opozorila tožniku dani v jeziku, ki ga razume, pripominja, da iz obrazložitve ni jasno, kakšen je nivo tožnikovega znanja angleščine, sploh ker je tožnik nepismen, v upravnem postopku bi moral biti uporabljen njegov materni jezik. Meni, da je izvajanje izrečenega ukrepa primerljivo z bivanjem v samici po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki pa je natančno časovno omejeno na 21 oziroma 14 dni, pri čemer mora obsojenca dnevno obiskovati zdravnik ali drug zdravstveni delavec zavoda. Z omejitvijo gibanja na določene dele centra se tožnika odreže od stika s prijatelji v centru, kar ni primerno glede na duševno zdravje tožnika, ki v centru prejema pshihiatrično terapijo. V nadaljevanju povzema razloge sodbe tega sodišča III U 4/2021 z dne 11. 1. 2021 ter odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Csüllög proti Madžarski. Ugovarja, da se odločbe ne da preveriti, saj v obrazložitvi tudi ni pojasnjeno, kje in kako naj bi se ukrep izvrševal. Dejansko se tožnik nahaja v PVS, pri čemer takšno izvajanje ukrepa ni ustrezno utemeljeno. Tožnik še dodaja, da v centru ni nastanjen kot tujec do svoje odstranitve iz RS, temveč kot prosilec za mednarnodno zaščito na podlagi sklepa MNZ z dne 22. 10. 2021, in sicer do 20. 1. 2022 do 13:30 ure. Sklepno v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom tožnika v centru.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila, da tožnik nima več pravnega interesa za obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločbo. Z le-to izrečeni ukrep strožjega policijskega nadzora je bil namreč s sklepom toženke št. 225-57/2022/4 (216-07) z dne 5. 1. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 5. 1. 2022) odpravljen, zato naj se tožba zavrže. Sicer pa toženka zavrača tožbene očitke in meni, da je tožba vsebinsko neutemeljena, ter predlaga, da se zavrne. Pojasnjuje, da je bil tožnik v center nastanjen 16. 10. 2021 na podlagi odločbe PPIU Ljubljana, v centru pa je podal namero za mednarodno zaščito in ob sprejemu prošnje mu je MNZ z zapisnikom z dne 20. 10. 2021 gibanje omejilo na center. Tožnik je varnostno problematičen, v času nastanitve v centru je večkrat kršil pravila bivanja, s katerimi je bil ob nastanitvi seznanjen (obrazec v slovenskem in arabskem jeziku), v komunikaciji je bil večkrat žaljiv in nasilen. Toženka zavrača očitke, da mu je bila kršena pravica do izjave. Dne 30. 12. 2021 je bil, kot je razvidno iz zapisnika, s tožnikom v centru opravljen razgovor, zaslišanje je bilo vodeno po tolmaču za arabski jezik, tožniku so bile predstavljene kršitve in se je o njih lahko izrekel. Policija pa je kršitve ugotovila tudi z zaslišanjem tujca B.B. in A.A., ki sta potrdila nasilno vedenje tožnika. Ob upoštevanju, da je kljub večkratnim opozorilom vztrajal pri ponavljanju kršitev, je morala toženka, zaradi zagotovitve splošnega reda v centru in varnih pogojev bivanja ostalih tam nameščenih, tožnika glede na vrsto in obseg kršitev začasno premestiti v okolje, v katerem kršitev ne bo mogel izvajati, torej mu začasno odrediti bivanje pod strožjim nadzorom. Ker je 5. 1. 2022 ocenila, da je izrečeni ukrep dosegel svoj namen, je s sklepom odločila o njegovem prenehanju.

5. Tukajšnje sodišče je z dopisom št. III U 1/2022-7 z dne 7. 1. 2022 tožniku sporočilo, da je toženka podala odgovor na tožbo, iz katerega izhaja, da je izdala sklep z dne 5. 1. 2022, na podlagi katerega je tožniku 5. 1. 2022 prenehal ukrep strožjega policijskega nadzora, izrečen z izpodbijano odločbo. Tožniku je sodišče poslalo kopije odgovora na tožbo, sklepa z dne 5. 1. 2022 z vročilnico in ostalih spisov, ki jih je predložila toženka, ter ga pozvalo, da v roku dveh dni sporoči, ali vztraja pri tožbi, kot je bila vložena v tem upravnem sporu, in če vztraja, da pojasni pravni interes za takšno tožbo.

6. Tožnik se na navedeni sodni poziv, ki mu je bil vročen 10. 1. 2022 (in sicer tako, kot je zahteval v tožbi, to je na naslov C.C., ki jo je pooblastil za vročanje vseh sodnih pisanj v tem upravnem sporu), v danem roku ni odzval. Svojega odgovora ni podal, niti se v zvezi s pozivom ni kakorkoli drugače obrnil na sodišče. 7. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

8. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi pravni interes za uveljavljano sodno varstvo. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev s tožbo uveljavljani zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ob vložitvi tožbe in tudi ves čas teka upravnega spora; na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Navedena stališča imajo zakonsko podlago v določbah 6. točke prvega odstavka in drugega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Ustaljena so tudi v sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča (prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 in X Ips 233/2017 z dne 28. 11. 2018 ter npr. sklepa Upravnega sodišča I U 820/2016 z dne 24. 5. 2017 in I U 575/2019 z dne 12. 5. 2020).

9. Tožnik je v tem upravnem sporu vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep bivanja tožnika pod strožjim policijskim nadzorom v centru. Vendar pa tožnik pravnega interesa za takšno tožbo ne izkazuje več. Kot je razvidno iz že povedanega, je toženka dne 5. 1. 2022 izdala sklep (ki je bil istega dne tudi vročen tožniku), iz katerega izhaja, da tožniku dne 5. 1. 20221 preneha ukrep strožjega policijskega nadzora, izrečen z izpodbijano odločbo, ki se je izvajal v PVS in se tožnika nastani v sobo moškega oddelka 2. 10. Iz navedenega je razvidno, da je tožniku z izpodbijano odločbo izrečeni ukrep, s sklepom z dne 5. 1. 2022 prenehal. S tem je že dosežen z vloženo tožbo zasledovani cilj, da toženka preneha izvajati izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom. Glede na vsebino izreka sklepa z dne 5. 1. 2022, toženka ukrepa iz izpodbijane odločbe na njeni podlagi tudi ne more začeti ponovno izvajati. Vse to pa pomeni, da tudi ob morebitnem uspehu s tožbo, kot je bila vložena v tem upravnem sporu, ter odpravi izpodbijane odločbe na podlagi vložene tožbe, sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi mogla sprejeti za tožnika bolj ugodne odločitve. Tožnik si torej s tožbo, kot jo je vložil, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Drugačnega, tj. ugotovitvenega zahtevka iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 (zahtevka, naj sodišče v tem upravnem sporu ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita) pa tožnik ni podal, niti ob vložitvi tožbe, niti ni po nastopu spremenjenih okoliščin (izdaji sklepa z dne 5. 1. 2022), na katere je bil posebej opozorjen, svoje tožbene zahteve spremenil v ugotovitveno tožbo. V tej zvezi sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, ki mu sledi tudi nadaljnja upravnosodna praksa, pojasnilo, da je seznanjeno s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča Up-51/13 z dne 21. 11. 2013, vendar pa je argumentirano obrazložilo, da glede na veljavno ureditev iz ZUS-1 v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan.

11. Ker glede na povedano tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, kot jo je vložil v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev za njeno obravnavanje sprejelo procesno odločitev, pri čemer dejanske okoliščine, ki so za to odločitev ključne (izdaja sklepa z dne 5. 1. 2022), niso sporne (prim. prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 V izreku sklepa je sicer naveden datum 5. 1. 2021, vendar je glede na ostalo vsebino sklepa jasno, da gre za očitno pisno pomoto pri navajanju letnice (kar je tudi življensko razumljivo ob tem, da gre za začetno obdobje novega leta), ki jo je mogoče kadarkoli popraviti (223. člen ZUP), ter da je pravilni datum (izdaje sklepa in prenehanja ukrepa strožjega policijskega nadzora, izrečenega z izpodbijano odločbo) 5. 1. 2022.