Jedro

Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za delno oprostitev (oziroma odlog ali obročno odplačilo) sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za tožbo.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za taksno oprostitev oziroma podrejeno, da ugodi njenemu predlogu za odlog ali obročno plačilo sodne takse ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za delno oprostitev (oziroma odlog ali obročno odplačilo) sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka po podatkih bilance stanja iz leta 2016 razpolaga s ... in da ima ... Ker tožeča stranka ni trdila, da teh sredstev ne more unovčiti za plačilo sodne takse in zakaj ne, je sodišče prve stopnje njen predlog za taksno oprostitev zavrnilo.

6. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da se gornji podatki nanašajo na leto 2016, ki v trenutku nastanka taksne obveznosti naj ne bi bili več aktualni. Vendar te (domnevne) spremembe/poslabšanja premoženjskega stanja tožeča stranka v predlogu ni konkretizirala - tožeča stranka je oprostitev plačila sodne takse utemeljevala le z navedbami, da prosi za oprostitev, ker je zadeva zaključena skladno z opr. št. R 412/2017 (drugačne pritožbene navedbe so protispisne, kot tudi navedbe, da je k predlogu predložila izpis stanja ter prilivov na svoje transakcijske račune).

7. Tožeča stranka šele v pritožbi pojasnjuje zakaj naložene sodne takse ni zmožna plačati. Te navedbe pa so nedovoljene pritožbene novote - tožeča stranka ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogla navesti že predlogu za taksno oprostitev. Višje sodišče jih zato ni smelo upoštevati (prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah-1, v nadaljevanju ZST-1).

8. Ker torej iz bilance stanja za leto 2016 izhaja, da tožeča stranka razpolaga z zadostnim premoženjem za plačilo sodne takse v višini 577,00 EUR (za plačilo le te zadoščajo že njena denarna sredstva), obenem pa tožeča stranka v predlogu ni zatrjevala nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v trenutku nastanka taksne obveznosti s temi sredstvi ne razpolaga oziroma jih ne more unovčiti brez ogrožanja svoje dejavnosti, je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev pravilno zavrnilo.

9. Po navedenem pritožbene trditve niso utemeljene in ker tudi niso podane kršitve na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Naloženo sodno takso bo morala tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (in ne že od vročitve izpodbijanega sklepa, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, in na kar pravilno opozarja pritožnica).