Jedro

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oziroma resno kritiko dela oškodovanca v vlogi policista (ad rem), ampak je prešlo na osebno raven in je merilo izključno na njegovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se izjava obdolženca ni več nanašala na predmet razprave, temveč je bila v ospredju žalitev oziroma blatenje oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. Š. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika po pooblastilu. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega J. H. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, in - obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Izmed uvodoma zatrjevanih „vseh“ pritožbenih razlogov, zagovornik v nadaljevanju pritožbe konkretizira zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine pritožbenih navedb namreč izhaja, da izraža svoje nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj zavrača presojo verodostojnosti obdolženčevega zagovora in glede izvedenih dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Neobrazložene pritožbe zagovornika v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe tovrstnih kršitev ni ugotovilo. V posledici popolnega izostanka vsakršne vsebinske obrazložitve pa se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati niti z obširnimi deli obdolženčeve pritožbe, v katerih slednji bodisi zgolj našteva posamezne pravne predpise in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) bodisi zgolj prepisuje posamezne zakonske, ustavne in konvencijske določbe.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obdolženec uveljavlja z očitkom sodišču prve stopnje, da ni izvedlo javne obravnave oziroma javnega sojenja v skladu s 24. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter da je kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja in pravico do primernega časa za pripravo kvalitetne obrambe iz 29. člena URS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Navedene kršitve obdolženec uveljavlja z navedbami, da mu je bilo vabilo na glavno obravnavo za dne 7. 7. 2021 vročeno šele 2. 7. 2021, kar je prepozno in v nasprotju s tretjim odstavkom 288. člena ZKP. Prav tako pa je bilo navedeno vabilo nepravilno vročeno njegovemu otroku.

6. Obdolženec nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo svojo odločitev o opravi (javne) glavne obravnave dne 7. 7. 2021 v obdolženčevi nenavzočnosti. Skladno z določbo 307. člena ZKP je pravilno ugotovilo, da so bili v dani procesni situaciji izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, vključno s pogojem, da je bil obdolženec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil. Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu.1 Prav za takšno procesno situacijo je šlo v obravnavanem primeru, saj sta bila do tedaj že izvedena dva naroka za glavno obravnavo (dne 24. 3. 2021 in 31. 3. 2021). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da sta obdolženec in njegov zagovornik imela na voljo primeren čas in možnost za pripravo obrambe, pri čemer je podrobno pojasnilo sosledje dogodkov, ko je bilo vabilo na glavno obravnavo za dne 7. 7. 2021 obdolžencu osebno vročeno pravzaprav že 7. 5. 2021. Okoliščina, da je bila navedena glavna obravnava za dne 7. 7. 2021 vmes preklicana (dne 29. 6. 2021)2 in nato znova razpisana (dne 1. 7. 2021) za isti dan, tako ne more okrniti obdolženčeve pravice do obrambe in poštenega sojenja. Ključnega pomena je namreč, da je bila tudi vročitev novega vabila na glavno obravnavo za dne 7. 7. 2021 pravilno opravljena dne 2. 7. 2021 z nadomestno vročitvijo. Podlago za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo v določbah 118. in 119. člena ZKP, ki v nasprotju s prepričanjem obdolženca omogočata t.i. nadomestno vročitev tudi v primeru vročanja vabila na glavno obravnavo, ter dejanskih ugotovitvah in postopanju pooblaščenega vročevalca (l. št. 194-195). Slednji je ob neuspeli osebni vročitvi obdolžencu najprej pustil posebno pisno sporočilo, nato pa pri ponovljeni neuspeli osebni vročitvi utemeljeno opravil nadomestno vročitev odraslemu družinskemu članu – obdolženčevi materi (in ne otroku kot trdi obdolženec). Po obrazloženem je tako zaključiti, da očitane kršitve niso podane.

7. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbama 29. člena URS in 6. člena EKČP zavrnilo dokazne predloge obrambe po zaslišanju štirinajstih poimensko navedenih prič, obdolženec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo podrobne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju v pritožbi izpostavljenih prič, katere pritožbeno sodišče v celoti povzema in se nanje sklicuje. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. V tej zvezi si zato obdolženec neuspešno prizadeva za izvedbo zaslišanj številnih prič, ker naj bi te potrdile, da je oškodovanec že več kot dvajset let poznan pod nadimkom „moteni uha“. Ta okoliščina namreč za obstoj očitanega kaznivega dejanja ni pomembna, v nasprotju s prepričanjem obdolženca pa je sodišče prve stopnje za navedene dokazne predloge pravilno presodilo, da kriteriju relevantnosti ne zadostijo. Ob navedenem pritožbeno sodišče le še dodaja, da uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP terja tudi obrazložitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe, čemur pa obdolženec ni zadostil. 8. Ob napačni interpretaciji in sklicevanju na določbo drugega odstavka 181. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in sodbo ESČP v zadevi _Unterpertinger proti Avstriji_ z dne 24. 11. 1986 obdolženec neutemeljeno še navaja, da B. B. v obravnavanem postopku ne bi smel biti zaslišan kot priča, ker je kot uradna oseba izvajal postopek zoper delo policistov, med drugim tudi zoper oškodovanca. Obdolžencu ni mogoče pritrditi. B. B. je policist posebnega oddelka Specializiranega državnega tožilstva, ki je preiskoval zadevo na podlagi zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe, katero je podala C. C. zoper policiste Policijskih postaj A in B. Opisana vloga B. B., ki jo je imel v drugem predkazenskem postopku, pa ne predstavlja pravne ovire zaradi katere slednji v obravnavani zadevi ne bi smel nastopati in biti zaslišan kot priča. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Bistveno je zlasti, da ne gre za nobenega od primerov iz 235. in 236. člena ZKP, niti za situacijo, ko bi šlo za nezdružljivost funkcije priče z opravljanjem nekaterih drugih procesnih funkcij v istem kazenskem postopku (sodnika, sodnika porotnika, državnega tožilca, obdolženca, zapisnikarja, izvedenca ali tolmača). Nič od tega v obravnavani zadevi ni primer.

9. Prav tako neutemeljeno pritožbi grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

10. Bistvo obeh pritožb je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in poudarjanju njegove pravice do svobode izražanja ter zatrjevanju obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena ZKP, ki po oceni pritožb v obravnavanem primeru izključujejo protipravnost. Pritožbi na eni strani izpostavljata status obdolženca (ki je aktivist, politik in predsednik izvenparlamentarne stranke D. D.) ter na drugi strani status oškodovanca (ki je kot policist, torej uradna oseba, zaposlen v slovenski policiji), pri tem pa navajata, da je obdolženec inkriminirane izjave podal na tiskovni konferenci svoje stranke v okviru mnenja in kritike oziroma razprave v javnem interesu glede neprimernega in nasilnega postopanja policistov. Namen obdolženca tako ni bil v zaničevanju in žaljenju policista E. E., temveč (grobi) kritiki njegovega ravnanja v (odmevnem) postopku s C. C., v katerem je prišlo do prerivanja z nosečo žensko in mladoletnim dekletom.

11. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je vse obdolžencu očitane izjave, ki jih je izrekel na tiskovni konferenci D. D., podrobno in večplastno ocenilo ter ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in konteksta zadeve pravilno zaključilo, da so bile njegove besede izrečene z namenom zaničevanja oškodovanca, zaradi česar v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Na ta način je sodišče prve stopnje več kot očitno zaključilo, da je obdolženec z inkriminiranimi besedami prestopil dopustne okvire pravice do svobode izražanja iz 39. člena URS in s tem nedopustno posegel v oškodovančevo pravico do časti in dobrega imena oškodovanca, torej v eno od osebnostnih pravic, zajamčenih v 35. členu URS. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je sodišče prve stopnje obe navedeni pravici napolnilo z ustrezno vsebino, pri čemer je v kombinaciji obdolženčevih izjav (ko je oškodovanca na v izreku opisan način večkrat naslovil kot „moteni uha“ ter dodal, da „ga je potrebno odpustiti iz policijskih vrst“, saj „predstavlja nedopustno sramoto uniformi slovenske policije“) pravilno prepoznalo izraz podcenjevanja in zaničevanja ter izražanje negativne vrednostne sodbe o oškodovancu. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oziroma resno kritiko dela oškodovanca v vlogi policista (ad rem), ampak je prešlo na osebno raven in je merilo izključno na njegovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se izjava obdolženca ni več nanašala na predmet razprave, temveč je bila v ospredju žalitev oziroma blatenje oškodovanca.3 Inkriminirane besede so namreč predstavljale negativno sodbo o oškodovancu na splošno, kakor tudi o njegovih intelektualnih, fizičnih in značajskih lastnostih, pri tem pa niso imele nobenega argumenta in teže pri izražanju kritike, na katero se je obdolženec skliceval. O slednjem priča tudi kraj in način obdolženčevega sporočanja, ko je navkljub poznavanju pravega imena in priimka oškodovanca, slednjega z večkratnim poudarjanjem in ponavljanjem označil z žaljivim nadimkom „moteni uha“, torej je hotel, da se s takšnim izrazom seznanijo vsi, ki so bili prisotni na javni tiskovni konferenci oziroma so si jo ogledali preko javno dostopnega posnetka. Ob navedenem pa ne gre prezreti, da si je obdolženec besedilo vnaprej pripravil, grajo oškodovančevega dela (v katerem ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti) pa je prikazoval zgolj s parcialnimi izseki njegovega ravnanja, kar negira tezo zagovornika o obdolženčevem namenu, da se v okviru razprave javnost (objektivno) seznani z neprimernim in nasilnim vedenjem policistov.

12. Na podlagi lastne interpretacije izpovedbe oškodovanca pritožbi neutemeljeno še navajata, da so z nadimkom „moteni uha“ oškodovanca naslavljali oziroma poimenovali tudi njegovi kolegi iz policijskih vrst, torej so ga tudi oni razžalili, prav zaradi njihovega početja (in ne početja obdolženca) pa je bil oškodovanec prizadet in užaljen. S pritožbama ni mogoče soglašati. Oškodovanec je jasno opisal način seznanitve z inkriminiranimi besedami in dovolj določno pojasnil, da se je ravno v posledici besed, ki jih je obdolženec izrekel na tiskovni konferenci, počutil subjektivno razžaljenega. Tudi glede same seznanitve z nadimkom s strani vodje preiskave B. B., pa je nedvoumno povedal, da je že takrat bil šokiran. Zgolj okoliščina, da je oškodovanca prizadelo tudi kasnejše povzemanje obdolženčevih besed s strani njegovih kolegov (v „zafrkanciji“ oziroma „norčiji“ kot se je izrazil), pa dovolj nazorno ponazori razliko v kontekstu posredovanih besed. Namreč razžalitev mora biti objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega. Ali gre za razžalitev je tako treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, ki jim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Tako lahko neka izjava v določenem okolju pomeni razžalitev, v drugem pa ne.4

13. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da je pomembno merilo pri opredeljevanju dopustnih meja uveljavljanja svobode izražanja, kdo je avtor konkretne izjave oziroma kakšen je njegov status, kakor tudi, kakšen je status oškodovanca. V obravnavanem primeru je status obdolženca in oškodovanca kvečjemu mogoče opredeliti kot t.i. relativno javni osebi, saj nobeden od njiju ne zaseda vidnejšega vodilnega delovnega mesta oziroma javne funkcije v policijski oziroma politični hierarhiji. To na eni strani sicer omogoča, da se obdolžencu kot predsedniku izvenparlamentarne stranke priznavajo širše meje svobode izražanja, medtem ko je na drugi strani oškodovanec kot policist (do razumne stopnje) dolžan trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do časti in dobrega imena. Vendar slednje nikakor ne pomeni, da je zato obdolženčeva pravica do svobode izražanja neomejena. Ravno nasprotno. Izjave, podane z namenom zaničevanja, kot je to bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, (še vedno) pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo privilegiranega položaja v razmerju do pravice do časti in dobrega imena. Pravilnosti izpodbijane sodbe pritožbi zato ne moreta omajati s poudarjanjem statusa oškodovanca in obdolženca, lastnim ocenjevanjem dopustnosti mejá izražanja ter sklicevanjem na sodno prakso, ki se nanaša na neprimerljive poklice oziroma funkcije (poslanci in drugi izvoljeni predstavniki ljudstva ter odvetniki).5 Iz navedenih razlogov in ker v obravnavani zadevi sploh ni mogoče trditi, da je šlo za uporabo inkriminiranih besed v slogovne namene, pa je povsem brez podlage tudi sklicevanje obdolženca na sodbo ESČP v zadevi _Mladina d.d. proti Sloveniji_ z dne 17. 4. 2014. 14. Izključitev protipravnosti očitanega kaznivega dejanja razžalitve si pritožbi neuspešno prizadevata utemeljiti s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da je oškodovanec že več kot dvajset let poznan pod nadimkom „moteni uha“, katerega je obdolženec zgolj povzel iz preteklih zgodb o oškodovancu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da četudi bi tak zagovor obdolženca držal, to ne pomeni, da bi se lahko obdolženec na ta način očitanega kaznivega dejanja ekskulpiral, saj gre pri uporabi izraza „moteni uha“ za objektivno žaljivo poimenovanje osebe, torej poimenovanje, ki objektivno zmanjšuje njegovo čast. Resničnost trditve (da naj bi ga številni Mariborčani poznali pod nadimkom „moteni uha“, katerega si je prislužil zaradi težav, ki so jih imeli z njim pri opravljanju njegovega poklica) sicer izključuje protipravnost pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve, vendar ne izključuje kaznivega dejanja razžalitve (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Prav slednje pa se v obravnavanem primeru očita obdolžencu. V takem primeru namreč gre za t.i. formalno razžalitev (na primer kadar so pri žaljivi izjavi o dejstvih uporabljene psovke ali zmerljivke).6 Vsakršno polemiziranje pritožb o resničnosti podanih izjav je zato brezpredmetno. Tudi sicer pa je oškodovanec, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, jasno izpovedal, da z navedenim nadimkom prej ni bil seznanjen.

15. V okviru celovitega tehtanja pravice obdolženca na eni strani in pravice oškodovanca na drugi strani, je sodišče prve stopnje med drugim presojalo tudi morebiten povod za izjave obdolženca, na katerega opozarjata pritožbi z izpostavljanjem policijskega postopka z dne 26. 3. 2018, ki je zadeval C. C. Pri tem je utemeljeno ugotovilo, da je bilo oškodovančevo delo korektno in v njegovem postopanju ni bilo ugotovljene nobene nepravilnosti (ravno nasprotno, policisti so dejansko uporabili premajhno intenzivnost ukrepov). Epilog navedenega postopka v zvezi z ravnanjem oškodovanca in drugih policistov je tako predstavljal sklep Specializiranega državnega tožilstva z dne 26. 10. 2018, s katerim je bila kazenska ovadba C. C. zaradi kaznivega dejanja po 266. členu KZ-1 zoper oškodovanca in ostale zavržena, ker ni bil podan utemeljen sum, da so osumljenci storili naznanjeno kaznivo dejanje. Oškodovanec torej obdolžencu ni dal razloga za napad na njegovo čast niti ga ni z ničemer izzval. Pritožbi zato ne moreta uspeti s subjektivnimi navedbami o nasilnem in neprimernem postopanju oškodovanca, na podlagi katerih skušata prepričati, da so predstavljale povod inkriminiranim izjavam ter razlog za resno kritiko oziroma razpravo o njegovem delu. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi obdolženec izraža dvom v pravilnost in zakonitost takšne presoje policijskega postopka (ker so ga vodili drugi uslužbenci policije), pa velja zgolj pripomniti, da je problematizirani policijski postopek z dne 26. 3. 2018 vodil Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, ki ravno v ta namen deluje kot samostojna notranja organizacijska enota s posebnim položajem pri Specializiranem državnem tožilstvu Republike Slovenije, medtem ko je omenjeno odločitev o zavrženju kazenske ovadbe sprejela pristojna državna tožilka. Zgolj na ravni subjektivnega prepričanja pa v tej zvezi ostaja tudi obdolženčeva nadaljnja (in osamljena) pritožbena trditev, da sta F. F. in B. B. neverodostojni priči, ker sta tudi sama policista.

16. Odločbe o kazenski sankciji pritožbi ne grajata, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju njegove dosedanje kaznovanosti za drugovrstno kaznivo dejanje, izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, ki je glede na ustrezno določeno kazen zapora in preizkusno dobo nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 17. Po obrazloženem, ko obdolženec in njegov zagovornik glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po 383. členu ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010 in Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 633. 2 Obdolženec obvestila o preklicu glavne obravnave za dne 7. 7. 2021 ni dvignil (l. št. 206). 3 Prim. sodbi Ustavnega sodišča RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015 in Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39962/2011 z dne 4. 4. 2019. 4 Deisinger M., Kazenski zakonik 2017 – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 246. 5 Prim. Šorli M., Čeferin R., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta UL, Ljubljana 2019, str. 858, 859, 862. 6 Ibid. str. 853.