Jedro

Drugostopenjsko sodišče je, v celoti izhajajoč iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpeljalo drugačen materialnopravni zaključek, pri čemer se je oprlo na starejšo sodno prakso glede ničnosti potrošniških kreditnih pogodb v CHF. Pogojev za uporabo razveljavitvenega pooblastila v konkretnih okoliščinah primera torej ni bilo.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Stranska intervenientka mora tožnikom v roku 15 dni povrniti 1.874,88 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnik je s stransko intervenientko (banko) sklenil kreditno pogodbo v tuji valuti v znesku 251.532 CHF. Kredit je bil namenjen dozidavi stanovanjske hiše. Tožnik naj bi znesek glavnice, skupaj z obrestmi, odplačal v 240 zaporednih mesečnih obrokih. V zavarovanje terjatve je bila ustanovljena hipoteka na solastni nepremičnini tožnika in obeh tožnic. Tožnik je obroke redno odplačeval vse do drastične spremembe valutnega razmerja med CHF in EUR, ko se je kreditna obveznost, preračunana v domačo valuto (EUR), znatno povečala. Stranska intervenientka je začela postopek izvršbe, nato pa je terjatev odstopila tožencu.

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnine, ki sta bili povzeti v notarski zapis, ugotovitev neveljavnosti (na pogodbeni podlagi in s sklepom izvršilnega sodišča) vknjiženih hipotek z zaznambo izvršbe ter izbrisom navedenega iz zemljiške knjige. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razvezo pogodb in notarskega zapisa, vključno z zahtevkom za izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Presodilo je, da glavni pogodbeni pogoj ne izpolnjuje kriterija preglednosti, a ni hkrati tudi nepošten. Pojasnilo je, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti - tožniku, ki je kredit v želenem znesku lahko dobil le v CHF, je kredit predstavila predvsem kot varen, CHF pa kot stabilno valuto, v podpis mu ni izročila niti izjave o valutnem tveganju. Tožnicama tveganja sploh ni predstavila, saj sta se udeležili le podpisa pri notarju. Kljub temu je zaključilo, da banka ni ravnala v slabi veri, ker ni morala ali mogla vedeti, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF; štelo je, da breme valutnega tveganja, ki ga je nosil tožnik, ne zadošča za oceno znatnega neravnotežja pravic in obveznosti pogodbenih strank.

3.Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo ničnostnemu zahtevku ter zahtevku za ugotovitev neveljavnosti pogodbeno ustanovljene hipoteke, skupaj z zahtevkom za izbris iz zemljiške knjige. Pritrdilo je oceni prvostopenjskega sodišča o neopravljeni pojasnilni dolžnosti in presodilo, da v ugotovljenih okoliščinah ni mogoče šteti, da bi banka, če bi s kreditojemalcem pregledno (lojalno in pravično) poslovala, lahko razumno pričakovala, da bi kreditojemalec takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Dodalo je, da so okoliščine o neizpolnjeni zahtevi preglednosti lahko tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, in pojasnilo, da neravnotežje lahko izhaja iz različne stopnje informiranosti o pomembnih okoliščinah. Zaključilo je, da gre za nepošten pogodbeni pogoj po 1. in 4. alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 118/2023 z dne 2. oktobra 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je pritožbeno sodišče kršilo 355. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko ni zadeve vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču?

5.Revizijska presoja izpodbijane sodbe je omejena le na tisti del in tista pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Obširnih navedb, ki opisano presegajo, Vrhovno sodišče v nadaljevanju ne povzema in se do njih ne opredeljuje.

6.Stranska intervenientka v reviziji navaja, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na povsem drugačni pravni oceni in drugačnem stališču glede pravno pomembnih okoliščin za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pojasnjuje, da je drugostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na odločitev v zadevi II Ips 18/2022, sprejeto dve leti po izdani sodbi sodišča prve stopnje, ki je povsem spremenila dotedanjo sodno prakso obravnavanja kreditov v CHF. Meni, da ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne morejo imeti za posledico takšne odločitve. Prepričana je, da sodišče druge stopnje nima podlage za "tiho spremembo" dokazne ocene. Zatrjuje tudi kršitev pravice do izjave in jo povezuje s kršitvijo pravice do pritožbe - ker je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek, ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe, zato dejanskih ugotovitev o neopravljeni pojasnilni dolžnosti ni mogla izpodbijati.

7.Revizija je bila vročena obema strankama. Tožniki v odgovoru navajajo, da je sodišče prve stopnje že ugotovilo vsa odločilna dejstva, in opozarjajo, da so stališče drugostopenjskega sodišča vseskozi zagovarjali tudi sami. Stranska intervenientka bi se do tega torej lahko opredelila že prej, vsaj v odgovoru na pritožbo. Toženka na revizijo ni odgovorila.

8.Revizija ni utemeljena.

9.Pravdni postopek je namenjen razrešitvi civilnopravnega spora med strankama. Dokončno odločitev o spornem pravnem razmerju ali pravici prinaša pravnomočna sodna odločba. Naloga sodišč je, da zagotavljajo kakovostno sojenje, ob tem pa stremijo k temu, da je pot do pravnomočnosti čim krajša. Znotraj zakonsko predvidenih procesnih metod morajo torej izbirati tiste, ki na kar najmanj časovno (in stroškovno) potraten način pripeljejo do pravilne in zakonite končne odločbe.

Opisano velja tudi za pritožbeno sodišče in se posebej izrazi ob krmarjenju med reformatoričnim in kasatoričnim pooblastilom. Pritožbeno sodišče lahko po slednjem poseže le izjemoma, sicer pa - če se le da - sámo dokončno odloči v zadevi. Vsaka nepotrebna razveljavitev neizbežno podaljšuje in draži postopek, vse procesne subjekte pa oddaljuje od končnega cilja.

10.Revizija načenja dilemo upravičenosti uporabe reformatoričnega pooblastila (po peti alineji 358. člena ZPP). Revidentka meni, da bi sodišče moralo poseči po kasatoričnem pooblastilu (355. členu ZPP), kar dodatno utemeljuje z zagotovitvijo pravice do pritožbe (25. člen Ustave).

11.Kadar pritožbeno sodišče oceni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, mora ugotoviti tudi, ali (in kako) se ta kršitev zrcali v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav od te presoje je odvisno postopanje po prvem odstavku 355. člena oziroma peti alineji 358. člena ZPP. Če je intenziteta zmotne uporabe materialnega prava manjša - ker gre npr. zgolj za napačno izpeljan materialnopravni zaključek iz sicer pravilno izbrane norme, bo praviloma dejansko stanje kljub vsemu popolno ugotovljeno. To pritožbenemu sodišču omogoča neposredno spremembo izpodbijane odločbe po peti alineji 358. člena ZPP. Kadar je intenzivnost kršitve večja - ker je npr. materialnopravna norma povsem napačno izbrana, bo večkrat potrebna dopolnitev dokaznega postopka ali celo razveljavitev izpodbijane odločbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (prvi v zvezi z drugim odstavkom 355. člena ZPP).

12.Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje sprejeti pred pomembno vsebinsko nadgradnjo sodne prakse glede vprašanja ničnosti potrošniških kreditnih pogodb v CHF.

Zadeva II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, na katero se med drugim sklicuje izpodbijana sodba, še ne pomeni ovrženja starejše sodne prakse. Prav v tem se obravnavana zadeva odločilno razlikuje od drugih že obravnavanih zadev s podobnim dopuščenim revizijskim vprašanjem.

13.Iz revizije ne izhajajo prepričljivi razlogi o tem, zakaj bi moralo sodišče druge stopnje uporabiti razveljavitveno pooblastilo (355. člen ZPP). Revidentka konkretizirano ne pojasni, katera dejstva bi moralo pritožbeno sodišče ob drugače uporabljenem materialnem pravu dodatno ugotoviti, še manj pa zakaj teh, morebitnih pomanjkljivosti ne bi moglo odpraviti sámo. Očitek o nezadostnem dejstvenem substratu je posplošen, kar velja tudi za navedbo o "tihi spremembi" dokazne ocene. Po presoji Vrhovnega sodišča je drugostopenjsko sodišče, v celoti izhajajoč iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpeljalo drugačen materialnopravni zaključek, pri čemer se je oprlo na starejšo sodno prakso.

Pogojev za uporabo razveljavitvenega pooblastila v konkretnih okoliščinah primera torej ni bilo.

14.Iz povedanega sledi, da so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi pravice do pritožbe. Stranska intervenientka bi morebitne očitke o napačno ugotovljenem dejanskem stanju lahko uveljavljala v pritožbenem postopku z odgovorom na pritožbo tožnikov.

Te možnosti ni izkoristila, temveč je ugotovljenim okoliščinam (in materialnopravnem zaključku o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti) v odgovoru celo pritrdila.

15.Odgovor na revizijsko vprašanje je torej nikalen: pritožbeno sodišče s tem, ko zadeve ni vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, ni kršilo 355. člena ZPP. Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Stranska intervenientka z revizijo ni uspela, zato krije svoje stroške revizijskega postopka, tožnikom pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.874,88 EUR (2100 odvetniških točk za vložen odgovor, povečano za 420 točk zaradi zastopanja več strank, 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov).

17.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 101 - 111.

2Le izjemoma, ob tehtanju narave in okoliščin konkretnega primera na eni strani ter možnostjo povzročitve hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na drugi, lahko pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP).

3Gre za odločbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

4Glej npr. II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024 in II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024. Pri obeh se je dopuščeno revizijsko vprašanje nanašalo tudi na problematiko sodbe presenečenja, tj. na vprašanje, ki je bilo v obravnavani zadevi predlagano, a ni bilo dopuščeno.

5Glej II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018 in II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020.

6Glej II Ips 34/2025 z dne 24. 9. 2025 in tam citirano teorijo in sodno prakso.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 355/1, 355/2, 358, 358/1, 358/1-1, 378

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.