Jedro

Očitek o kršitvi predpisanega odmika od posestne meje iz tretjega odstavka 20. člena PUP ni dopusten, ker tega ugovora tožnica ni uveljavljala v pritožbi v upravnem postopku.

ZGO-1 za postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v členih 74.a, 74.c in 74.č določa posebnosti. Da priložene listine ustrezajo navedenim zakonskim zahtevam, je upravni organ ugotovil. Če vsebina strokovnih mnenj ni pravno odločilna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, jih upravni organ pri odločanju ne more upoštevati kljub strokovni pravilnosti teh mnenj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorju A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta podpornega zidu na zemljišču s parc. št. 75/36 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Med drugim mora biti odmik objekta 1,00 m od posestne meje z zemljiščem parc. št. 77 k.o. ..., meteorne vode pa je treba speljati po drenažnih ceveh v ponikovalnico na zemljišču investitorja tako, da meteorna voda ne bo povzročala škode na sosednjih zemljiščih. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ kot neizkazane zavrnil tožničine ugovore o škodljivih vplivih tresljajev ob izkopu kompaktnega dolomita na njeno stanovanjsko hišo in podporni zid ter o nekontroliranem zatekanju vode na njeno zemljišče. Iz njenih ugovorov naj ne bi bilo razvidno, kakšni negativni vplivi zaradi tresljajev naj bi nastali in kakšno škodo bodo povzročili. Način odvodnjavanja, ki ga po izpodbijani odločbi mora izvesti investitor, je predviden v Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Grosuplje – Generalni PUP Občine Grosuplje (v nadaljevanju PUP), mnenje, da voda ne bo pronicala, pa je bilo dano le na podlagi ogleda in brez predhodne raziskave terena.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da vsak vpliv gradnje še ne pomeni prekomernega posega v tožničin pravni položaj. Pritrdil je ugotovitvi, da tožnica ni dokazovala in zatrjevala prekomernih imisij, ki bi lahko vplivale na rabo njene nepremičnine, po drugi strani pa je iz investitorjevega zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja razvidno, da posegi v sosednje zemljišče niso predvideni. Zato tudi izdaja gradbenega dovoljenja investitorju ne daje pravice posegati v sosednje zemljišče. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v upravnem postopku dokazovala strmino investitorjevega zemljišča, da odvodnjavanje ni urejeno in da predlagani objekt ne opravlja funkcije, oziroma da ni v skladu s Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 – v nadaljevanju Pravilnik). Meni, da je ogrožena zaradi nespoštovanja 6. člena navedenega Pravilnika. Kot dokaz je predložila lokacijsko informacijo, geodetski načrt in zbirni elaborat družbe B. d.o.o., izdelan na podlagi strokovnih mnenj avtorja in vodje projekta za objekt, ki je v tožničini lasti, strokovnega mnenja družbe C. d.o.o. in geomehanskega mnenja D. d.o.o. Predlagala naj bi tudi zaslišanje vseh štirih strokovnjakov, postavitve izvedencev pa ne, saj naj investitor na mnenja ne bi dal pripomb.

Sklicuje se na mnenje D. d.o.o., iz katerega izhaja, da bo treba za temelje podpornega zidu na mestih bolj kompaktnega dolomita uporabiti bager s konico za razbijanje skalne podlage, za kar je treba urediti začasen dostop, in da bo oteženo odvodnjavanje vode, ki se bo ob deževju nabrala za zidom. Iz mnenja projektanta E.E. pa naj bi izhajalo, da že obstoječi oporni zid nima urejenega odvoda zalednih vod, zaradi možnosti sonaravnih tehnologij premoščanja višinskih razlik pa naj predvideni objekt ne bi bil opravičljiv. Sklicuje se tudi na mnenje F.F. iz B. d.o.o., iz katerega naj bi izhajalo, da so možni drugačni načini utrjevanja in izravnave brežin ter da na parcelah pri obeh dvojčkih prometna ureditev ni izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, zaradi česar je mogoče sklepati, da geomehansko poročilo projektu ni bilo priloženo. Poleg tega naj bi obstoječi oporni zid zaradi zaledne in meteorne vode predstavljal nevarno gradnjo, vse zaledne in meteorne vode pa naj bi se izlivale na tožničino parcelo.

Tožnica meni, da predložena laična skica investitorja nima vseh predpisanih sestavin in da jo je sestavila neverodostojna oseba, ki ne more izpodbijati mnenj strokovnjakov. Zanika možnost, da bi se voda stekala v ponikovalnico, saj je ni videti, sestava tal pa je skala. Meni, da je ponikovalnica nov objekt, ki ga ni mogoče zgraditi brez posega na njeno parcelo. Poleg tega investitor tudi ni navedel, kako bo to izvedel. Tudi sicer naj iz skice ne bi bile razvidne dimenzije objekta in tehnični podatki. Poleg zaslišanja tožnice in vpogleda v navedena mnenja predlaga tudi postavitev izvedencev, ter vpogled v druge listine, ki so v upravnem spisu in v upravnem spisu v zadevi G. Toženka naj bi izdala gradbeno dovoljenje v nasprotju s predpisi, saj naj bi oporni zid štrlel iz brežine in ne bi sledil naravnemu reliefu. Meni, da je iz skice, ki jo je predložil investitor, razvidno, da ne gre za podporni zid in da ta sploh ni potreben. Kršen naj bi bil tudi tretji odstavek 20. člena PUP, ki določa najmanjši odmik 1,5 m od sosednje parcele, zaradi strmine pa bi moral biti odmik še večji. Člen 8 PUP naj bi bil kršen, saj naj „osnovni“ objekt ne bi bil zgrajen zakonito. Ne organ prve ne organ druge stopnje naj se ne bi opredelila do vprašanja nevarne gradnje, do odvodnjavanja „osnovnega“ in predvidenega objekta (in do navedb v zvezi s Pravilnikom o zaščiti stavb pred vlago), do geomehanske preiskave in do izvedbe del novega objekta na hudi strmini ter na dolomitu. Opredelila naj se ne bi niti do predloženih strokovnih mnenj. Meni, da želi investitor graditi podporni zid, da bi si povečal prostor.

Tožnica izpodbijani odločbi očita, da se je ne da preizkusiti, ker organa tožničinih vlog v obrazložitvi nista navedla in jih nista upoštevala oziroma nista navedla, zakaj so njene navedbe neutemeljene. Toženki očita, da je upoštevala vlogo investitorja z dne 23. 12. 2011, ki ji ni bila vročena in jo je morala od organa druge stopnje sama pridobiti. V zvezi s tem očita kršitev 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V tožbi podrobno navaja, katerih njenih navedb organa prve in druge stopnje nista upoštevala. Poudarja, da se o možnosti gradnje brez gradbene mehanizacije ni imela možnost izjaviti, D. d.o.o. pa ni imel možnosti dopolniti svojega mnenja o tem, da gre za dolomit. Poleg tega toženka ni pojasnila, na podlagi česa sklepa, da ne gre za dolomit. Toženki očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom, ker je upoštevala investitorjevo laično skico in ne mnenja strokovnjakov. Obširno utemeljuje, zakaj meni, da se bo voda zlivala na njeno nepremičnino. Navaja, da se morajo objekti graditi tako, da ne povzročajo škode, in meni, da je za to odgovoren upravni organ, ki je pristojen za kontrolo skladnosti gradnje s predpisi. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo I Cp 1923/2010 in na 26., 27. in 28. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08). Kršen naj bi bil tudi 10. člen ZUP. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano gradbeno dovoljenje in predlog za njegovo izdajo zavrne, oziroma naj sodišče odpravi tako odločbo organa prve kot odločbo organa druge stopnje in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe stranska udeleženka, stranski udeleženci pa v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev, in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Stranski udeleženec ima namreč pravico udeleževati se postopka le, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tj. da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Zato tožnica ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se ne nanašajo na varstvo njenega pravnega položaja, temveč na varovanje javne koristi.

Ker tožnica z ugovorom, da gradnja obravnavanega podpornega zidu ni dopustna po „okoljskih“ predpisih, ne uveljavlja, da bi gradnja zaradi kršitev teh predpisov posegala v njen pravni položaj, tudi njeno mnenje, da bi bilo treba strmino ublažiti s sonaravnimi tehnologijami, za presojo zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni pravno odločilno, čeprav je podprto s strokovnimi mnenji. Prav tako z vidika tožničinega pravnega interesa ni pravno pomembno, zakaj želi investitor zgraditi podporni zid. Predmet izpodbijane odločbe je gradbeno dovoljenje za podporni zid, ki je nezahtevni objekt. Tožničin očitek o posegu v njen pravni položaj zaradi neupoštevanja 6. člena Pravilnika je neutemeljen že zato, ker v času odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja navedeni Pravilnik ni več veljal. Vrste objektov so na podlagi drugega odstavka 8. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določene z Uredbo o vrstah objektov glede na njihovo zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08 – v nadaljevanju Uredba). Tako so določene vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov (1. člen Uredbe). Podporni zid je po 3. točki 11. člena opredeljen kot nezahtevni objekt, če njegova višina ne presega 1,5 m. Opredelitve podpornega zidu, kot jo navaja tožnica, Uredba ne vsebuje.

Očitek o kršitvi predpisanega odmika od posestne meje iz tretjega odstavka 20. člena PUP ni dopusten, ker tega ugovora tožnica ni uveljavljala v pritožbi v upravnem postopku. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni in ne more biti zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnica ni uveljavljala v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, kar praviloma odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo.

Tudi Ustavno sodišče zahteva, da pritožnik pravna sredstva izčrpa po vsebini, tj. da že s pravnimi sredstvi uveljavlja tiste kršitve, ki jih nato uveljavlja z ustavno pritožbo, saj zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe ne pomeni le zahteve, da pritožnik ta pravna sredstva vloži, temveč, da se že v njih sklicuje na okoliščine, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi (npr. sklepi Ustavnega sodišča Up 106/02 z dne 25. 4. 2002, Up-499/02 z dne 11. 2. 2004, Up-151/03 z dne 7. 5. 2004 in Up-520/04 z dne 13. 10. 2005).

Ker torej tožnica v pritožbi ni navajala, da jo vlaga zaradi premajhnega odmika od meje njenega zemljišča, je treba šteti, da pritožba po vsebini glede tega razloga ni bila vložena, čeprav je tožnica to možnost imela.

Poleg tega tožnica tudi v tožbi ne pojasni, zakaj meni, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti določbo tretjega odstavka 20. člena PUP o minimalnem odmiku objekta, ki ne sme biti manjši od 1,5 m, in ne določbe, ki jo je uporabil upravni organ in po kateri se lahko oporni zidovi brez soglasja lastnikov sosednjih zemljišč gradijo, če so od meje oddaljeni 0,5 m. Poleg tega se tretji odstavek 20. člena, na katerega se tožnica sklicuje, nanaša na minimalne odmike tam navedenih objektov, ob soglasju lastnikov sosednjih zemljišč. Obravnavani primer se torej na tretji dostavek 20. člena PUP sploh ne nanaša. Tudi navedb o nezakonitosti gradnje dvojčkov oziroma „osnovnega“ objekta sodišče ni moglo upoštevati, saj niso pravno odločilne za odločanje o zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja za obravnavani podporni zid. Ta namreč ni del dvojčkov oziroma „osnovnega“ objekta, temveč je samostojen objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Za izdajo gradbenega dovoljenja pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZGO-1. Pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja določa v 66. členu, med njimi pa ni pogoja, da mora biti drug objekt na istem zemljišču zgrajen legalno. To pomeni, da bi bila določba PUP, ki bi izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo pogojevala z legalnostjo drugega objekta, nezakonita in je zato pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja ne bi smeli upoštevati (t. i. exceptio illegalis).

Glede na tožbene ugovore o pomanjkljivi in laični projektni dokumentaciji sodišče pojasnjuje, da ZGO-1 za postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v členih 74.a, 74.c in 74.č določa posebnosti. Tako v 74.a členu določa, da se zahteva vloži na predpisanem obrazcu in da ji je treba priložiti le ustrezen prikaz lege objekta na zemljišču, v petem odstavku istega člena pa določa, da lahko te prikaze izdela investitor sam. Da priložene listine ustrezajo navedenim zakonskim zahtevam, je upravni organ ugotovil. Pravilnik o projektni dokumentaciji pa se uporablja za zahtevne in manj zahtevne objekte, ne pa tudi za nezahtevne objekte, določbe tega pravilnika, na katere se sklicuje tožnica (26., 27. in 28. člen), pa se niti ne nanašajo na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja temveč na projekt za izvedbo.

Prav tako je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na določbe Pravilnika o zaščiti stavb pred vlago, saj dokumentacija, ki jo je treba predložiti k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, ne vsebuje načrtov za gradnjo stavbe. Ne gre torej za gradnjo stavbe, tožnica pa tudi ne trdi, da bi bilo pred izlivanjem meteorne vode z investitorjevega zemljišča treba zaščititi njeno stavbo.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati niti tožničino mnenje, da izvedba obravnavane gradnje ne bo mogoča brez dostopa z njenega zemljišča. Način izvedbe ni predmet izdaje gradbenega dovoljenja, saj izdano gradbeno dovoljenje ne pomeni, da lahko investitor za izvedbo dovoljene gradnje posega v tožničine pravice.

Pomembno je torej, da gradnja ne bo posegala tožničine pravice in pravne interese, vendar je iz prej navedenega razvidno, da od investitorja nezahtevnega objekta ni mogoče zahtevati, da izdela projektno dokumentacijo, s katero bi to posebej dokazoval. Tudi ZUP v četrtem odstavku 43. člena določa, da mora stranski udeleženec sam zatrjevati, katere pravno varovane koristi želi v postopku varovati. Prvi odstavek 65. člena ZGO-1 pa izrecno določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji za svoje trditve predložiti dokaze. Zato je po presoji sodišča stališče upravnega organa, da bi poseg v njene pravice in pravno varovane koristi morala izkazati tožnica, pravilen in zakonit. Okoliščina, da tega posega s predloženimi mnenji strokovnjakov ni izkazala, pa sama po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do enakosti pred zakonom.

Če vsebina strokovnih mnenj ni pravno odločilna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, jih upravni organ pri odločanju ne more upoštevati kljub strokovni pravilnosti teh mnenj.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi očitek o kršitvi pravil postopka, ker da organ ni pojasnil, zakaj mnenj strokovnjakov, ki jih je tožnica predložila, ni upošteval. Iz obrazložitve odločb organov prve in druge stopnje je razvidno, da je organ mnenja strokovnjakov obravnaval in tista, ki se ne nanašajo na tožničin pravni položaj, zavrnil kot neupoštevna. V delu, ki se nanašajo na zatrjevani poseg v tožničino nepremičino (zaradi negativnih vplivov tresljajev ob gradnji in zaradi izlivanja meteornih vod), pa je mnenja obravnaval po vsebini in se do te vsebine tudi opredelil. Tako je pojasnil, da je bilo omenjeno mnenje D. d.o.o. izdelano za lokacijo na parceli št. 75/35 k.o. ... in da se nanaša na vpliv tresljajev na tožničino stanovanjsko hišo ter njen podporni zid ob gradnji podpornega zidu na tej parceli. Kljub temu, da so strokovnjaki navedli, da se mnenje nanaša tudi na gradnjo podpornega zidu na parceli investitorja, pa bi morala tožnica vsaj pojasniti, kakšni tresljaji naj bi z gradnjo na obravnavani lokaciji nastali in kakšni naj bi bili zatrjevani negativni vplivi teh tresljajev na tožničino nepremičnino. Tega tožnica ni navajala in v tožbi tudi ne trdi, da bi bili ti podatki razvidni iz mnenj strokovnjakov, na katere se sklicuje. Kot je pravilno pojasnil že upravni organ druge stopnje, pa vsak vpliv, tudi če je negativen, ne pomeni prekomernega posega v tožničin pravni položaj.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe glede ogrožanja tožničine nepremičnine z meteornimi vodami. V izreku izpodbijane odločbe je namreč izrecno odločeno, da je treba meteorne vode speljati preko drenažnih cevi v ponikovalnico na zemljišču investitorja tako, da meteorna voda ne bo povzročala škode na sosednjih nepremičninah, torej tudi ne na tožničini nepremičnini. To pomeni, da je z izpodbijano odločbo celo odločeno o varovanju tožničine pravne koristi, morebitno neupoštevanje te določbe izreka pa ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja temveč predmet inšpekcijskih postopkov oziroma postopkov, ki jih ima tožnica na voljo za varstvo svoje lastninske pravice.

Če tožnica meni, da navedene določbe izreka gradbenega dovoljenja ni mogoče izvršiti, bi to morala izkazati v upravnem postopku. Dejstva, da na investitorjevi nepremičnini voda nikjer ne more ponikniti, pa ni niti zatrjevala niti dokazovala. Navajala je le strmino in trdoto terena. Trdota in strmina terena ter okoliščina, da se zaledne in meteorne vode zaradi strmine izlivajo na tožničino zemljišče in da odvodnjavanje še ni urejeno, pa sama po sebi še ne dokazuje, da izvedba ponikovalnice ni mogoča. Nenazadnje bi okoliščina, da na tožnikovem zemljišču voda nikjer ne more ponikniti, pomenila, da se vsa voda z investitorjevega zemljišča tudi brez gradnje podpornega zidu (po naravnih danostih zaradi strmine) izliva na tožničino zemljišče. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvah pravil postopka, ker da toženka ni upoštevala vseh navedb v njenih vlogah. Iz prej povedanega izhaja, da je toženka tožničine pravno odločilne ugovore v zvezi z nameravano gradnjo obravnavala in se do njih tudi obrazloženo opredelila. Tožnica se je imela možnost izjaviti tudi o investitorjevi vlogi z dne 23. 12. 2011, čeprav ji organ prve stopnje te vloge ni vročil, saj jo je, kot navaja v tožbi, šla sama iskat na organ druge stopnje. To pomeni, da se je o njej lahko izjavila bodisi v pritožbenem postopku, bodisi v obravnavani tožbi. Zato tudi ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane določitve.

Tožnica sicer v tožbi predlaga, naj jo sodišče na glavni obravnavi zasliši in zasliši tudi vse štiri strokovnjake, ki naj med drugim povedo, za kakšno sestavo in trdoto terena gre in iz česa naj bi to izhajalo, kakšen bo vpliv gradnje na tožničino parcelo, kakšen je obseg vode glede na sestavo terena in kakšne posledice bo to imelo na predvideni podporni zid. Tega predloga sodišče ne more upoštevati, ker po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva se lahko upoštevajo le, če so obstajala v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnica v tožbi sicer navaja, da upravni organ strokovnjakov ni zaslišal in da D. d.o.o. ni bila dana možnost, da bi svoje mnenje dopolnil, vendar pa je tak očitek neutemeljen. Tožnici je bilo s sodelovanjem v postopku dana možnost da uveljavlja varstvo svojih pravic, če tega varstva ni uveljavljala z relevantnimi dejstvi in okoliščinami in jih ni oprla na ustrezne dokaze, tega ne more očitati organu, ki je postopek vodil. Izvajanje dokazov, ki jih tožnica predlaga, pa ne more nadomestiti tožničinih manjkajočih trditev. Poleg tega predlagani dokaz s postavitvijo izvedencev ni dopusten tudi zato, ker tožnica tega dokaza v upravnem postopku ni predlagala, razlog, ki ga navaja (da investitor ni dal strokovnih pripomb), pa po mnenju sodišča ne pomeni, da stranka tega dokaza upravičeno ni mogla predlagati (52. člen ZUS-1).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih tožnica navaja, bodisi niso pomembni za odločitev bodisi jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.