Jedro

Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo za sporno stanovanje dne 1.4.1992, torej v času veljavnosti SZ. Sklenili sta najemno pogodbo za določen čas, tj. za čas enega leta, po preteku pogodbene dobe pa najemnega razmerja nista podaljšali, obnovili. Ob takih dejanskih ugotovitvah je bila (glede na določbe 40. in 45. člena SZ) pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je toženka po preteku enoletne najemne dobe v spornem stanovanju nezakonito. Torej je zavrnitev toženkine pritožbe proti izpraznitveni sodbi prve stopnje pomenila pravilno uporabo materialnega prava (58. člena SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki: 1) da mora odpreti vhodna vrata (tožnikovega) enoinpolsobnega stanovanja v četrtem nadstropju hiše N. v L., ga izprazniti in praznega izročiti tožniku; 2) da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost 2.550 DEM po borznem tečaju Ljubljanske borze na dan plačila in za zamudnimi obrestmi kot veljajo za vpogledne devizne hranilne vloge pri Ljubljanski banki in to od zneska 2.250 DEM za čas od 13.12.1993 do plačila, od zneska 300 DEM pa za čas od 1.3.1994 do plačila; in 3) da mora plačati tožniku 85.000 SIT za pravdne stroške. Obenem je zavrnilo večji tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno in v obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, v kateri navaja, da uveljavlja revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po kratkem povzetku poteka postopka do pravnomočne sodbe meni, da sodišče ne bi smelo z isto sodbo odločati o izpraznitvenem in o denarnem zahtevku, ker sta nezdružljiva, nato pa še navaja, da sodbi predvsem očita nepravilno uporabo pozitivne zakonodaje. Predlaga spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane.

Z revizijo ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP), kar toženka sicer navaja kot uveljavljani revizijski razlog, vendar pa ga konkretno ne obrazloži. Revizija je posebno (izredno) pravno sredstvo, zato lahko revizijsko sodišče upošteva samo razloge, ki so v njej navedeni, ne more pa upoštevati sklicevanja na pritožbene navedbe, kar toženka nedovoljeno poskuša uporabiti.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o dveh zahtevkih - izpraznitvenem in denarnem, ki pa sta nezdružljiva. Ta očitek formalno (po 1. ali 2. odstavku 354. člena ZPP) ni opredeljen, iz njegove vsebine pa tudi ni jasno, katera določba ZPP naj bi bila kršena, ko 1. odstavek 188. člena ZPP izrečno predvideva možnost take objektivne kumulacije zahtevkov.

Neutemeljena je končno tudi revizijska graja uporabe materialnega prava oz. "nepravilne uporabe pozitivne zakonodaje", kakor to opredeljuje revizija. Obrazložitev tega očitka - namreč da "gre za pogodbo za nedoločen čas, katero stranki nista obnovili oziroma je tožnik ni podaljšal ter zato ni nikakršne dejanske, predvsem pa ne pravne podlage za izselitveni zahtevek" - je sploh nelogična in zato nerazumljiva. Zatorej preostane le možnost uradnega preskusa uporabe materialnega prava (386. člen ZPP), ki ga je tako ali tako treba opraviti. Ta preskus je pokazal, da je izpodbijana sodba, glede na ugotovljeno dejansko stanje, v skladu z materialnim pravom: Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo za sporno stanovanje dne 1.4.1992, torej v času veljavnosti SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I), ki ga je zato treba uporabiti. Sklenili sta najemno pogodbo za določen čas, tj. za čas enega leta, po preteku pogodbene dobe pa najemnega razmerja nista podaljšali, obnovili. Ob takih dejanskih ugotovitvah je bila (glede na določbe 40. in 45. člena SZ) pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je toženka po preteku enoletne najemne dobe v spornem stanovanju nezakonito. Torej je potrditev izpraznitvene sodbe prve stopnje pomenila pravilno uporabo materialnega prava (58. člena SZ). Seveda je, ob dejanski ugotovitvi, da je bila toženka v zaostanku s plačilom najemnine v skupnem znesku protivrednosti 2.550 DEM, materialnopravno pravilen tudi drugi del izpodbijane sodbe, s katerim se revizija sicer niti ne ukvarja.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.