Jedro

Sodba sodišče veže, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam.

To, da je bila zavržena kazenska ovadba zoper tožnico zaradi (zavarovalniške) goljufije, pravdnemu sodišču ne preprečuje presoje, ali je do zavarovalnega primera prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.433,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.8.2002; tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 264,16 EUR pravdnih stroškov.

S sklepom, ki ga je sodišče sprejelo že na glavni obravnavi 1.7.2009 in ga je z izpodbijanim sklepom le dopolnilo s pravnim poukom, je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma ni izdalo zamudne sodbe zaradi izostanka z naroka, čeprav je pooblaščenka tožene stranke na narok za glavno obravnavo prišla štiri minute prepozno in po tistem, ko je sodišče prve stopnje že sklenilo, da bo zamudna sodba izšla pisno.

Zoper takšno odločbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Pritožba ima dva vsebinska sklopa. Prvi graja ravnanje sodišča prve stopnje na naroku 1.7.2009, ko kljub zamudi pooblaščenke tožene stranke ni izdalo zamudne sodbe. Pritožnica po eni strani ocenjuje, da pooblaščenka tožene stranke ni zamudila iz opravičljivih razlogov, ampak zato, ker ni natančno prebrala vabila na narok, po drugi strani pa meni, da je bila zamudna sodba pravzaprav že izdana in javno naznanjena. Ker je sodišče potem, ko je sodbo že izdalo in javno naznanilo nadaljevalo postopek, je po prepričanju pritožnice hudo kršilo ZZP (najbrž pravilno Zakon o pravdnem postopku (1); ZPP).

Drugi sklop pritožbenih navedb pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je tožnica trdila v tožbi. Pritožnica meni, da je bila dokazna ocena sodišča glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka prestroga – po tolikem času je absolutno skladnost v izpovedih prič nerealno pričakovati. Sodišče se ne bi smelo skoncentirati na matematično iskanje razlik v izpovedih. Pomembno je to, da je bil kazenski postopek zoper tožnico, B. H. in F. E. zavrnjen (pravilno: je bila obtožnica zavržena), ker ni obstajal prav noben sum lažnega prikazovanja okoliščin nezgode. Sodišče tudi ni ugotovilo, kakšen motiv bi imel F. E., da bi se izpostavil kaznovalni odškodninski regresni odgovornosti z lažnim prikazovanjem.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O vprašanju (ne)izdaje zamudne sodbe po 2. odstavku 282. člena ZPP: Pritožbeno sodišče najprej soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je pooblaščenka tožene stranke na narok za glavno obravnavo zamudila iz opravičenega razloga. Ne drži, da je pooblaščenka tožene stranke zamudila, ker ni skrbno prebrala vabila na glavno obravnavo, kar v pritožbi navaja tožnica. Zamudila je zato, ker je bilo na vratih razpravne dvorane (kamor je bila vabljena) pritrjeno obvestilo, ki ga je bilo mogoče razumeti tako, da so za tisti dan v tisti razpravni dvorani razpisane obravnave prestavljene v drugo razpravno dvorano. Odločitev sodišča prve stopnje, ki zato ni izdalo zamudne sodbe, ampak je nadaljevalo obravnavanje zadeve, je pravilna.

Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je bila zamudna sodba že izdana in javno naznanjena. Sodišče prve stopnje je le napovedalo, da bo takšno sodbo izdalo, na tak svoj (procesni) sklep pa sodišče ni vezano. Če bi bila sodba razglašena, bi moral biti razglašen vsaj njen izrek, iz zapisnika o glavni obravnavi 1.7.2009 pa kaj takšnega ne izhaja. Sodba sodišče veže, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam. V tej zadevi ni prišlo do ničesar od navedenega, kar pomeni, da sodba ni bila izdana.

Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi z drugega razloga. Če bi sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v skladu z 2. odstavkom 282. člena ZPP bi kršilo toženkine ustavne pravice. Citirano določbo je namreč ustavno sodišče RS z odločbo U-I-164/09 z dne 4.2.2010 razveljavilo. Ugotovilo je, da določba posega v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave RS, poseg pa ni sorazmeren oziroma določba nima nobenega dodatnega koristnega učinka za doseganje ciljev učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije pravdnega postopka.

O pravni podlagi: Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja določba 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (ZOR), po kateri se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, pa tudi določba 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (3) (ZOZP), po kateri lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Zavarovalnica pa je dolžna kriti le tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odškodninsko odgovoren.

Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje: Tožnica je trdila, da je prometno nesrečo 10.8.2002 povzročil toženkin zavarovanec F. E., ki je pripeljal tožnici nasproti z nedelujočo lučjo in delno po tožničinem voznem pasu.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami tožnice o tem, kako naj bi 10.8.2002 prišlo do obravnavane prometne nesreče in kdo naj bi bili udeleženci, izvedlo skrben in popoln dokazni postopek. Posledica tako izvedenega dokaznega postopka pa je bila, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica svojih tožbenih trditev ni dokazala. Pritožnica se zdaj zavzema za to, da bi moralo sodišče izpovedi stranke in prič obravnavati manj podrobno, saj naj bi bile njihove izpovedi ob takšni obravnavi v odločilnih okoliščinah enake. A pritožnica spregleda, da že to, kar je sama trdila o okoliščinah prometne nesreče, ni bilo ves čas enako. Tožnica je v kazenskem postopku o nastanku nesreče izpovedovala drugače kot v pravdnem postopku. To, pa tudi trditve tožene stranke o večih nenavadnostih v trditvah tožnice in prič (o tem kako naj bi tožnica in njen soprog zamenjevala avtomobile ter mobilne telefone, o sorodstvenih in prijateljskih povezavah med pričami in stranko, ki jih je tožnica sprva prikrila) je utemeljeno povzročilo, da je sodišče preverjalo tudi indice in da je bila dokazna ocena osredotočena tudi na nekatere podrobnosti. Ob tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se te ne ujemajo – niti tožnica niti priče niso bile konsistentne. Pritožbeno sodišče dokazne ocene sodišča prve stopnjene ne bo ponavljalo in povzemalo, poudarja le, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo okoliščine: da je tožnica podala kar tri različne razlage tega, zakaj naj bi se sredi noči sama odpravila od doma in kam, da se izpovedi tožnice in njenega soproga v časovnem in vsebinskem smislu ne ujemata, da je tožnica prikrivala, da pozna F. E., da je tožničin soprog prikrival to, da je kritičnega dne po telefonu kar trikrat govoril s F. E., da so izpovedi o tem, kako je F. E. dan po nezgodi prišel na kraj nesreče (in tam domnevno ugotovil, da je najbrž on tisti, ki jo je povzročil), neskladne, da je bil tožničin soprog na kraju nesreče pod vplivom alkohola (toženka je zato trdila, da je s ceste zapeljal on, ker pa je bil pod vplivom alkohola je na kraj nesreče poklical soprogo, da bi trdila, da je vozila ona).

V takšni situaciji je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je prišlo do zavarovalnega primera tako, kot je trdila. Dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija argumentirano - to pomeni, da ne ponudi razlogov, ki bi pojasnili nekonstistentnosti in nelogičnosti v njenih trditvah, izpovedi in v izpovedih prič. Golo nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa pritožbenega sodišča ni moglo prepričati.

Pritožbeno sodišče nazadnje le pojasnjuje, da zavrženje kazenske ovadbe zoper tožnico zaradi kaznivega dejanja goljufije pravdnega sodišča v ničemer ne zavezuje (argument iz 14. člena ZPP). Kljub temu je moralo sodišče v tem postopku ugotoviti, ali je do zavarovalnega primera prišlo (tako kot je to zatrjevala tožnica) in prav tega tožnici ni uspelo dokazati.

Ker je sodišče prve stopnje potem, ko je izvedlo popoln (in v procesnem pogledu tudi negrajan) dokazni postopek, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitane ali kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP- UPB 3 in 45/2008. (2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop.; ZOR se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Ur. l. RS, št. 70/94 s sprem. in dop..