Jedro

Ker je predkupna upravičenka s k pritožbo priloženim dokazilom izkazala, da je sodišče bilo predhodno obveščeno o tem, da ne živi več na naslovu, vpisanem v zemljiški knjigi in je zato šteti, da je predkupna upravičenka sodišču sporočila nov naslov dejanskega bivanja, bi moralo sodišče predkupni upravičenki vročati odredbo o prodaji na nov naslov.

Izrek

Pritožba dolžnice se kot neutemeljena zavrne, pritožbi predkupne upravičenke pa se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se ¼ solastni delež dolžnice M. Z. na nepremičnini z oznakami ... k.o. … L. v., domakne upnikom in zastavnim upnikom J. Š., S. Š. in D. Š., za kupnino 23.945,00 EUR.

Zoper ta sklep se pritožujeta predkupna upravičenka - solastnica prodane nepremičnine T. G. ter dolžnica po pooblaščencih, obe brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Predkupna upravičenka v pritožbi navaja, da je za izdani sklep Okrajnega sodišča v Žalcu izvedela od svoje tete, ki je v predmetnem postopku dolžnica, pritožbo pa vlaga zato, ker je solastnica ¾ nepremičnin in je predkupna upravičenka. Navaja, da je sodišče o dražbah ni obvestilo pravilno, saj ima že od leta 2007 stalno prebivališče v K. in pripominja, da je bila v postopku Okrajnega sodišča v Žalcu In 325/2006 pravilno vabljena v postopek, saj ji je sodišče vročalo pisanja na naslov novega stalnega bivališča ter prilaga kopijo dopisa Okrajnega sodišča v Žalcu, iz katere je razvidno, da je sodišče bilo obveščeno o spremembi naslova njenega stalnega prebivališča. Prepričana je, da bi pristojno sodišče glede na podatke, ki jih ima na razpolago, moralo in moglo ugotoviti njen sedanji naslov in ji na podlagi tega tudi pravilno vročati pozive. Vročevalcu - poštarju je bilo znano, da je preseljena in je to tudi označil na sodnih pošiljkah, tako da je sodišče bilo obveščeno, da pošiljke ni prejela. Dne 29. 11. 2013 je sodišče izvedlo dražbo ki se je ni udeležila, ker je za ta da dogodek izvedela šele kasneje, zato je prepričana, da ji je bila kot predkupni upravičenki kratena pravica do sodelovanja na dražbi.

Dolžnica pa v pritožbi izpostavlja dejstvo, da nepremičnina, ki je bila predmet prodaje v predmetnem postopku, ni več v njeni lasti, saj je dne 22. 9. 2009 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru sklenila sodno poravnavo z bratom M. P., s katero je svoj ¼ delež prenesla nanj in dejansko ni več lastnica tega deleža. Čeprav je vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, dejanske posesti nad nepremičnino ne izvršuje. Nadalje navaja, da iz izreka sklepa solastniško razmerje upnikov kot kupcev ni razvidno, zaradi česar izpodbijani sklep ne izpolnjuje pogojev za vknjižbo v zemljiško knjigo. Poleg tega dejanska vrednost nepremičnin ne ustreza vrednosti, določeni v izvršilnem postopku. Dejanski lastnik celotne nepremičnine in zemljiškoknjižni lastnik do ¾ celote je T. G., ki je na nepremičnini izvedla vlaganja, zaradi česar na tej podlagi izkazuje svojo lastninsko pravico v drugačnih razmerah kot to izhaja iz zemljišče knjige. Dolžnica je tudi upnikom ponujala možnost poplačila z drugimi nepremičninami, vendar slednji teh niso želeli sprejeti.

Pritožba predkupne upravičenke je utemeljena, pritožba dolžnice pa ni utemeljena.

K pritožbi dolžnice: Sklep o domiku je možno izpodbijati zaradi kršitve predpisov o dražbi, torej določb od 181. do 189. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb dolžnice pa je razvidno, da z njimi dolžnica dejansko ne zatrjuje nobene kršitve predpisov o dražbi. Pri tem je potrebno poudariti, da so pritožbene navedbe, da izvršba na ¼ delež tožnice na nepremičnini ... k.o. ... nedopustna, ker naj bi svoj delež dolžnica s sodno poravnavo sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Mariboru 22. 9. 2009 prenesla na svojega brata, neutemeljene, saj je dolžnica še vedno vpisana kot lastnica ¼ deleža nepremičnine, sklenjene sodne poravnave pa ni mogoče upoštevati, če ni bil izveden vpis v zemljiško knjigo, s katerim bi lastninska pravica prešla na dolžničinega brata. Prav tako pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti sklepa o domiku nepremičnine ni mogoče upoštevati navedb, da dejanska vrednost nepremičnin ne ustreza vrednosti, določeni v izvršilnem postopku. Vrednost dolžničinega dela nepremičnine, na katerega je bila dovoljena izvršba, je bila ugotovljena s sklepom o ugotovitvi vrednosti nepremičnine z dne 2. 7. 2013, ki je postal pravnomočen 13. 7. 2013. Dolžnica bi morala svoje pripombe v zvezi z ugotovitvijo vrednosti podati v roku, ki ga je sodišče določilo za podajo pripomb na cenitveno poročilo, ki ji je bilo vročeno, vendar tega ni storila, prav tako pa sklepa o ugotovitvi vrednosti z dne 2. 7. 2013 ni pritožbeno izpodbijala. Prav tako so neupoštevne navedbe, da je dejanski lastnik celotne nepremičnine in zemljiškoknjižne lastnine do ¾ T. G. na nepremičnini izvedla vlaganja, zaradi česar izkazuje svojo lastninsko pravico v drugačnih razmerah kot izhajajo iz zemljiške knjige, saj bi domnevno večji delež na nepremičnini morala zatrjevati solastnica v ustreznem postopku, pri čemer pa je potrebno izpostaviti, da vlaganja v nepremičnino po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) praviloma ne dajejo več podlage za pridobitev lastninske pravice, temveč le obligacijskopravni zahtevek. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je dolžnica v izvršilnem postopku upnikom ponujala možnost poplačila z drugimi nepremičninami, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne, saj dolžniki niso dolžni sprejeti takšnega predloga, iz spisovnega gradiva pa tudi ni razvidno, da bi dolžnica vložila predlog, da sodišče za izvršbo določi drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik po četrtem odstavku 34. člena ZIZ. Pritožbene navedbe, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, kakšni so solastniški deleži na kupljeni nepremičnini, ki pripada vsakemu od treh upnikov, pa so neutemeljene, saj je v zemljiško knjigo mogoče vknjižiti tudi skupno lastnino na določenem deležu, sicer pa glede na dejstvo, da je bilo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, bilo potrebno ugoditi pritožbi predkupne upravičenke in izpodbijani sklep v celoti razveljaviti, niti ni več relevantno.

K pritožbi predkupne upravičenke: Sedmi odstavek 181. člena ZIZ določa, da odredbo o prodaji nepremičnine na javni dražbi sodišče vroči strankam, zastavnim upnikom, drugim udeležencem postopka, osebam, ki imajo vknjiženo predkupno oziroma odkupno pravico, in pristojnemu upravnemu organu. Osebam, ki imajo vknjiženo predkupno oziroma odkupno pravico, in zastavnim upnikom se vroča na naslovu, ki je vpisan v zemljiški knjigi, ne glede na kraj njihovega dejanskega bivanja, razen če so ga posebej sporočile sodišču. Zadnji stavek je bil v določbo sedmega odstavka 181. člena ZIZ vnesen z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C), ki velja od 4. 3. 2006. Iz odredbe o prodaji nepremičnin na prvi javni dražbi (listna št. 73 do 75) je razvidno, da je sodišče prve stopnje odredilo vročitev te odredbe T. G. na naslov K. v. ..., P., kot predkupni upravičenki na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj je ta naslov predkupne upravičenke izhajal iz izpiska iz zemljiške knjige z dne 19. 9. 2013 (listna št. 70 do 72). Tudi odredba o prodaji nepremičnin na drugi javni dražbi z dne 25. 10. 2013, ki jo je sodišče izdalo takoj po neuspešni prvi javni dražbi, je sodišče prve stopnje vročalo predkupni upravičenki na isti naslov, vendar se je poštna pošiljka vrnila s pripombo “preseljen” (listna št. 89). Sodišče prve stopnje je nato 8. 11. 2013 opravilo tudi poizvedbe v Centralnem registru prebivalstva glede naslova predkupne upravičenke, vendar iskanje ni vrnilo nobenega zadetka. Kljub temu je sodišče prve stopnje na drugem naroku za prodajo nepremičnine ugotovilo, da ima na solastnem deležu dolžnice, ki je predmet prodaje, predkupno pravico solastnica T. G., ki je bila na dražbo pravilno vabljena, vendar na dražbo ni pristopila.

Takšne ugotovitve pa se izkažejo za delno zmotne. Iz pritožbi priloženega dokazila (priloga C1) je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v predhodno vodenem postopku na isto nepremičnino (ki pa je bila zaradi neuspešne tretje javne dražbe ustavljena), vročalo dopise predkupni upravičenki na nov naslov. Sodišče prve stopnje je torej bilo predhodno obveščeno o tem, da predkupna upravičenka ne živi več na naslovu, vpisanem v zemljiški knjigi in je zato (smiselno) šteti, da je predkupna upravičenka sodišču sporočila nov naslov dejanskega bivanja, zaradi česar bi ji moralo sodišče prve stopnje odredbe o razpisu javne dražbe vročati na nov naslov in ne na naslov, naveden v zemljiški knjigi. Ker sodišče predkupne upravičenke z zakonito predkupno pravico ni pravilno obvestilo o javni dražbi, ji je s tem onemogočilo udeležbo v postopku, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 355. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odredbi prodajo nepremičnine na drugi javni dražbi in odredbo o prodaji pravilno vroči vsem udeležencem postopka, kot je določeno v sedmem odstavku 181. člena ZIZ, pri čemer pa bo moralo sodišče prve stopnje pred izdajo odredbe tudi preveriti stanje vpisov v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je predmet tega postopka.

V zvezi s pritožbenimi stroški, ki jih je v pritožbi priglasila le dolžnica, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter šestim odstavkom 38. člena ZIZ sklenilo, da te stroške dolžnica krije sama, saj s pritožbo ni uspela in tako tudi ni mogoče šteti niti, da so bili stroški potrebni za izvršbo, niti da jih je dolžnici neutemeljeno povzročil upnik.