Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja goljufije ni potrebno, da bi bila posebej izražena in opisana zahteva storilca za pridobitev protipravne premoženjske koristi, niti ne da bi moral pri tem uporabiti silo; zadošča zgolj takšno ravnanje storilca, ki ustvari pri oškodovancu zmoto o dejanskih okoliščinah in ga na ta način zapelje, da sprejme odločitev v škodo njegovega (ali tujega) premoženja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 1070/2005 z dne 26. 3. 2009 obsojenega D. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da oškodovanki S. S. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 2.100,00 €. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku, tako da je obsojeni dolžan oškodovanki S. S. plačati 2.100,00 €, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2003 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 749/2009 z dne 12. 1. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP iz razloga po prvem odstavku 358. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenec oziroma njegov zagovornik ni izjavil. 5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, v čem prepoznava kršitev, in obrazložiti njen vpliv na zakonitost odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj meni da obsojencu v izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. To stališče utemeljuje z okoliščino, da sta oškodovanka S. in v njenem imenu Č. Š. ravnala prav tako protipravno, saj sta denarno nagrado (denarni znesek in storitev v obliki brušenja parketa) plačala obsojencu ob zavedanju, da s tem zasledujeta cilj pridobiti stanovanje za oškodovanko mimo veljavnih pravil dodeljevanja stanovanj. V takšni situaciji pa pravo oškodovanki ne more nuditi pravnega varstva. Iz opisa dejanja pa niti ni razvidno, da bi naj bila dana nagrada obsojencu na njegovo zahtevo ali pod njegovo prisilo.

7. Stališče vložnika zahteve ni utemeljeno. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja v izreku sodbe ne izhaja, da bi naj oškodovanka nagovarjala obsojenca k protipravnemu ravnanju. Nasprotno, opis dejanja očita obsojencu njegovo obljubljanje oškodovanki (in Č. Š., ki je deloval kot posrednik med oškodovanko in obsojencem), da ji bo proti plačilu nagrade uredil, da bo prišla do najemniškega stanovanja pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine A. (v nadaljevanju JSS) in ji bo v ta namen tudi napisal prošnjo. To njegovo ravnanje in dejstvo, da je bil zaposlen pri JSS (kar je tudi zajeto v opisu dejanja), je vplivalo na uspeh prepričevanja oškodovanke, da mu je (zmotno) verjela in zato tudi izročila navedeno nagrado. Pri tako opisanem ravnanju torej v ničemer ni zaslediti pomanjkljivega opisa ravnanja obsojenca, ki bi kazal na neobstoj katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, kot tudi ne opisa ravnanja oškodovanke, ki bi v čemerkoli ekskulpiralo obsojenca. Poleg tega za obstoj kaznivega dejanja goljufije ni potrebno, da bi bila posebej izražena in opisana zahteva storilca za pridobitev protipravne premoženjske koristi, niti ne da bi moral pri tem uporabiti silo; zadošča zgolj takšno ravnanje storilca, ki ustvari pri oškodovancu zmoto o dejanskih okoliščinah in ga na ta način zapelje, da sprejme odločitev v škodo njegovega (ali tujega) premoženja. Kolikor pa se vložnik zahteve zavzema za drugačno dokazno oceno oškodovankinega ravnanja glede njenega naklepnega zasledovanja protipravnega cilja, gre za zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Neutemeljeno je tudi nadaljnje zatrjevanje vložnika zahteve glede kršitve kazenskega zakona v zvezi z navedbo v opisu dejanja, da je obsojenec prikril, „da možnosti vplivati na dodelitev stanovanja sploh nima“, saj naj bi tu šlo za vprašanje dejanskih okoliščin, ali je imel obsojenec sploh takšne službene kompetence, da bi to res lahko storil, ali pa bi bil na drug način onemogočen pri tem ravnanju (na primer zaradi dejanskih kontrolnih mehanizmov v JSS). Opis dejanja obsojenca (v smislu prikrivanja možnosti vplivanja) je namreč v tem delu določno zajel zakonski znak kaznivega dejanja goljufije – prikrivanja dejanskih okoliščin – kot alternativne izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja in zato niti v tem pogledu ne drži stališče iz zahteve, da že iz opisa dejanja izhaja, da ne gre za kaznivo dejanje. Vsebinsko pa je iz obrazložitve zahteve razbrati, da se zagovornik zavzema tudi v tem delu za drugačno dokazno oceno glede obstoja tega zakonskega znaka, kar pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati.

9. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.