5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 556/2003 z dne 25. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 996/2001 z dne 19. 2. 2003, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-95/01 z dne 25. 4. 2001 in z odločbo Upravne enote Ribnica št. 05-AB-321-31-92 z dne 13. 3. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi pritožničine zahteve "za ugotovitev ničnosti odločbe oziroma obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote Ribnica, št. 05-AB-321-31-92, z dne 21. 6. 1995". Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji, da v obravnavanem primeru ni pogojev za izrek denacionalizacijske odločbe za nično po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Tako odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da je bil upravni organ o zahtevi za denacionalizacijo dolžan odločiti o tožničinem zahtevku tako, kot ga je oblikovala. in da ga zato tudi ni moglo odstopiti sodišču. Pritožnica naj bi namreč v zahtevi za denacionalizacijo kljub pozivu upravnega organa, naj popravi zahtevo, kot pravno podlago podržavljenja premoženja navajala predpis iz 18. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), zahtevala vrnitev nepremičnin, ki jih je njena mati zamenjala za zaplenjene nepremičnine, menjalne pogodbe in v zvezi z njo razlogov iz 5. člena ZDen pa naj ne bi navajala.

2.Pritožnica izpodbijani odločitvi očita kršitev 2., 14., 22., 23., 33. in 67. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da je njena mati dne 23. 6. 1952 z "OLO Kočevje" sklenila menjalno pogodbo tako, da so pravni nasledniki prejšnjega lastnika (pritožničinega očeta) postali lastniki premoženja, ki mu je bilo pred tem zaplenjeno, nepremičnine, ki so bile ob zaplembi "prepuščene zavezančevi družini" pa so postale državna last. Ker je zahtevala vrnitev nepremičnin, ki so v državno last prešle na podlagi menjalne pogodbe, meni, da bi o zahtevi za denacionalizacijo moralo odločati sodišče in ne upravni organ. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-24/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 30). Ne strinja se s stališčem, da bi morala v denacionalizacijskem postopku uveljavljati odškodnino oziroma vrnitev svojih nepremičnin. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave naj bi ji bila kršena, ker o njeni zahtevi za denacionalizacijo ni odločalo sodišče, temveč upravni organ. Pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa naj bi ji bili kršeni, ker naj bi bila z izpodbijano odločitvijo diskriminirana v primerjavi z drugimi upravičenci. Pravica do zasebne lastnine naj bi ji bila kršena, ker pristojni (sodni) organi zadeve niso obravnavali meritorno tako, da bi bila popravljena krivica, storjena z zaplembo lastninske pravice na nepremičninah. Ker izpodbijana odločitev ni pravilna, naj bi bili kršeni dve izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave (pravna varnost in zaupanje v pravo). Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi, stroške tega postopka pa naj naloži toženi stranki.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa pritožnica ne more utemeljiti s trditvijo, da je bilo njenemu očetu premoženje zaplenjeno. Pritožnica namreč meni, da je odločba o denacionalizaciji nična, ker bi o denacionalizaciji moralo odločati sodišče, saj uveljavlja vračilo nepremičnin, ki so v državno last prešle na podlagi menjalne pogodbe z doplačilom za nepremičnine, ki so bile zaplenjene.

5.Ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti z očitkom o brezpredmetnem in zavajajočem pozivu upravnega organa, naj zahtevek za denacionalizacijo preoblikuje. Pritožnica zmotno meni, da ni mogoče zahtevati denacionalizacije nepremičnin, ki so jih upravičenci po podržavljenju spet pridobili. Šesti odstavek 42. člena ZDen namreč določa, da imajo pravico do odškodnine tudi upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla.

6.Že Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pritožnica v zahtevi za denacionalizacijo kot temelj podržavljenja navedla odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. Zp 301/46-5 z dne 1. 4. 1946 ter predpis iz 18. točke 3. člena ZDen in da je šele v predlogu za ugotovitev ničnosti začela zatrjevati, da je bila menjalna pogodba sklenjena z zvijačo državnega organa. Pojasnilo je tudi, zakaj pritožnica z dejstvi oziroma z okoliščinami, ki jih v denacionalizacijskem postopku ni navajala, ne more uveljavljati ničnosti denacionalizacijske odločbe. Na te ugotovitve je svojo odločitev oprlo tudi Vrhovno sodišče. Pritožnica v ustavni pritožbi navedenim ugotovitvam ne nasprotuje. Stališču sodišča, da bi se morala na neprostovoljnost sklenitve menjalne pogodbe sklicevati že v denacionalizacijskem postopku, pa pritožnica po vsebini nasprotuje z mnenjem, da menjava zaplenjenih nepremičnin ne more biti prostovoljna in da drugačno stališče "ne vzdrži zdravorazumske presoje". Tega mnenja pa zgolj z zatrjevanjem, da je bil pravni posel sklenjen s silo in prevaro že zato, ker se je nanašal na zamenjavo zaplenjenih nepremičnin, ne more utemeljiti.

7.Zgolj to, da pritožnica pravo razume drugače od upravnih organov in sodišč, pa ne zadošča za sklep o zatrjevanih kršitvah pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. člena in 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Ustavne pritožbe namreč ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Glede na omenjene ugotovitve sodišč pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-24/00.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan