Jedro

Ugotovljene okoliščine primera, če jih presojamo skupaj, po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo zadostno informacijo, da so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi sam pregled avtomobila oziroma obtoženčeve bunde, ki se je nahajala na sovoznikovem sedežu, je bil opravljen v mejah pooblastila po drugem odstavku 148. člena ZKP, saj je policija zasegla drogo, ki se je nahajala v rokavu obtoženčeve bunde, in ni šlo za izvajanje pregleda skritih oziroma notranjih delov budne, kot zmotno meni pritožnica. Policija je torej postopala po drugem odstavku 148. člena ZKP, pri takem postopanju pa je smela zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo kazenskem postopku (četrti odstavek 220. člena ZKP). Ni sprejemljivo stališče obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da je šlo v obravnavni zadevi za situacijo iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki določa, da je policija dolžna v primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, tej osebi dati pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Posledično tudi ne drži trditev pritožnice, da se izpodbijana sodba opira na izjavo, ki jo je policija pridobila od osumljenega F.K. v okviru policijskega zbiranja obvestil. Očitana kršitev tako ni podana.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega F.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega F.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je, na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora. Nato je obtožencu, po četrtem odstavku 59. člena KZ-1, upoštevaje kazen devet mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 1, ki je postala pravnomočna dne 4.5.2012, in v kateri je bila določena preizkusna doba dve leti, in kazen eno leto zapora, določeno v sodbi, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je odvzelo vso zaseženo konopljo. Po prvem in četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko ga je oprostilo plačila sodne takse.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obtoženega F.K.. Navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi s 7., 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena ZKP; zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP; odločbe o kazenski sankciji, o stroških kazenskega postopka po 4. točki 370. člena ZKP, ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obtoženca oprosti.

Pritožba ni utemeljena.

Obtoženčeva zagovornica trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za izločitev dokazov, ki jih je policija pridobila ob zaustavitvi obtoženca zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov in pregledu avtomobila dne 3.12.2011 – poročila SKP PU z dne 7.12.2011, poročila o kriminalističnotehničnih ugotovitvah PU z dne 7.12.2011, potrdila in zapisnika o zasegu predmetov z dne 3.12.2011 in uradnega zaznamka K.M. o ugotovljenih okoliščinah kaznivega dejanj. Trdi namreč, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v nasprotju z določbami ZKP, in bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa v skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP. S temi navedbami pritožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo postopanje policistov ob ustavitvi obtoženca kot pregled prevoznega sredstva po drugem odstavku 148. člena ZKP ter izčrpno in pravilno presodilo vprašanje zakonitosti njihovega ravnanja. Na podlagi izpovedbe policista K.M., ki je sodeloval pri zasegu predmetov, in ostalih izvedenih relevantnih dokazov je sodišče prve stopnje vse okoliščine primera, pomembne za zgoraj navedeno presojo, pravilno in popolno ugotovilo, dokazno oceno pa pojasnilo in izrazilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, pritožbene navedbe je s ponujanjem svoje dokazne ocene ne morejo ovreči. Ugotovljene okoliščine primera, če jih presojamo skupaj, po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo zadostno informacijo, da so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi sam pregled avtomobila oziroma obtoženčeve bunde, ki se je nahajala na sovoznikovem sedežu, je bil opravljen v mejah pooblastila po drugem odstavku 148. člena ZKP, saj je policija zasegla drogo, ki se je nahajala v rokavu obtoženčeve bunde, in ni šlo za izvajanje pregleda skritih oziroma notranjih delov budne, kot zmotno meni pritožnica. Policija je torej postopala po drugem odstavku 148. člena ZKP, pri takem postopanju pa je smela zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo kazenskem postopku (četrti odstavek 220. člena ZKP). Ni sprejemljivo stališče obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da je šlo v obravnavni zadevi za situacijo iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki določa, da je policija dolžna v primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, tej osebi dati pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Posledično tudi ne drži trditev pritožnice, da se izpodbijana sodba opira na izjavo, ki jo je policija pridobila od osumljenega F.K. v okviru policijskega zbiranja obvestil. Očitana kršitev tako ni podana.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, v smislu določbe 386. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, tako da se je utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe in v njenem okviru tudi določitev primernih enotne zaporne kazni in preizkusne dobe. Zato tudi v tem delu ni razlogov za poseg v izpodbijano sodbo.

Glede na povedano pritožbena izvajanja niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

Po določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je tudi pritožbeno sodišče obtoženca glede na njegove premoženjske razmere oprostilo plačila sodne takse, nastale v pritožbenem postopku.