Jedro

V obravnavanem primeru se je postopek z zahtevkom v znesku 50.968,35 SIT začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje in v 9. členu limitira vrednost spornega predmeta, ki še ne dopušča revizije, z zneskom 80.000,00 SIT.

Izrek

Revizija se v obsegu izpodbijanja odločitve o tožbenem zahtevku zavrže, v ostalem (odločitev o nasprotni tožbi) pa zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 50.968,35 SIT s pripadki, zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki znesek 153.631,65 SIT s pripadki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Določba 26. člena zakona o blagovnem prometu ni pravilno uporabljena. Sankcioniranje pogojevanja prodaje z vnaprejšnjim plačilom v času nakupa spornega vozila nima utemeljitve. Razmere na tržišču osebnih avtomobilov so namreč sedaj drugačne od tistih, v katerih je bil sprejet citirani Zakon o blagovnem prometu. Obstaja svobodna konkurenca prodajalcev, uvoznikov, sproščen je zasebni uvoz, kupec pa lahko izbira med vsemi svetovnimi proizvajalci in različnimi načini plačila. Tožena stranka torej ni vsiljevala tožeči stranki prodajnih pogojev, slednja pa se je odločila za nakup pod temi pogoji zato, ker je ocenila, da se ji to ekonomsko splača. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je v obsegu izpodbijane odločitve o tožbenem zahtevku nedovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Kadar se tožbeni zahtevek v premoženjskopravnem sporu nanaša na denarno terjatev je revizija zoper izpodbijani del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, dopustna ob pogoju, da vrednost spornega predmeta presega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisani znesek. To seveda velja za obe stranki postopka. V obravnavanem primeru se je postopek z zahtevkom v znesku 50.968,35 SIT začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje in v 9. členu limitira vrednost spornega predmeta, ki še ne dopušča revizije, z zneskom 80.000,00 SIT. Izpodbijani del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, navedenega zneska ne presega. Revizijsko sodišče je zato v tem obsegu postopalo v skladu z določbo 392. člena ZPP in revizijo, kolikor napada odločitev o tožbenem zahtevku, kot nedovoljeno zavrglo.

V ostalem (glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku) pa revizija ni utemeljena. Ne glede na to, da revizijska trditvena podlaga odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku niti ne omenja (v celoti namreč navaja razloge za neuporabo določbe 26. člena Zakona o blagovnem prometu - ZBP - Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93, ki se nanašajo na odločitev o tožbenem zahtevku), je bilo treba po določbi 386. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v tem delu po uradni dolžnosti preizkusiti s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče ugotovilo, da je materialno pravo glede na dejanske ugotovitve bilo prav uporabljeno. Zahtevek iz nasprotne tožbe (razlika v ceni vozila ob vplačilu kupnine in ceni ob njegovi dobavi - z odštetjem obresti po 26. členu ZBP) nima utemeljitve niti v stališču, da je z uveljavljanjem zahtevka iz naslova obresti bila razveljavljena pogodbena določba o garantirani ceni, še manj pa v gledanju, da je zaradi ničnosti določbe o neobrestovanju vnaprej plačane kupnine nična tudi določba o zagotovljeni ceni. Če bi v tem obsegu obveljalo stališče tožene stranke, bi bila pravno zmotno priznana enostranska sprememba pogodbe o nakupu vozila. Zavrnitev revizije v tem obsegu temelji na določbi 393. člena ZPP.