Jedro

Pravica po paulijanski tožbi je v razmerju do osnovne terjatve akcesorne narave. Če je torej med pravdo osnovna terjatev odsvojena, pride tudi v pravdi po paulijanski tožbi v poštev pravilo iz 190. člena ZPP in se pravda nadaljuje med istima strankama, odločitev pa učinkuje za prevzemnika terjatve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je J. C. st. vložil paulijansko tožbo. Zahteval je, naj sodišče ugotovi, da je darilna pogodba, ki sta jo 21.11.2001 sklenila toženca, brez pravnega učinka do upnika. V teku pravde je tožnik svojo terjatev do drugega toženca cediral na S. J.. Kasneje pa je tožnik umrl. Tožniki so tožbo nato spremenili tako, da je darilna pogodba v skladu z zahtevkom brez pravnega učinka do S. J. Obenem pa so zahtevali tudi ugotovitev obstoja terjatve S. J. zoper toženca.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožniki zahtevajo ugotovitev obstoja terjatve S. J. zoper toženca, zavrglo. Zavrglo je tudi paulijansko tožbo zoper drugega toženca. Zavrglo pa je tudi tožbo zoper toženko v tistem delu, v katerem tožniki izpodbijajo učinkovitost pogodbe zaradi uveljavljanja terjatve za plačilo stroškov izvršilnega postopka. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku nato delno. Odločilo je, da darilna pogodba, ki sta jo sklenila toženca, v razmerju do S. J., nima pravnega učinka glede 1/5 odsvojenega idealnega deleža do 1/2 na nepremičnini parc. št. 1286/1 k.o. B. in sicer do višine terjatve 19.195,46 EUR. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče je v stroškovnem delu odločilo, da toženka in tožniki nosijo vsak svoje pravdne stroške. Je pa tožnikom naložilo, naj v 15 dneh tožencu povrnejo 146,08 EUR njegovih pravdnih stroškov.

3. Proti sodbi se pritožujeta tožeča stranka in toženka. Toženka uveljavlja vse pritožbene razloge, tožeča stranka pa v svoji pritožbi pritožbenih razlogov uvodoma ne opredeli. Toženka v svoji pritožbi sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi v točkah II. in točki III./1 in jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka pa napada odločitev sodišča v naslednjih točkah izreka: I.1, I.2, I.3, II.2 in v celoti točka III. V tem delu sodišču predlagajo, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi. Pritožbene navedbe obeh pritožb bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju in nanje podalo odgovor.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista podali odgovora.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. K razlogom, ki so jasni in koncizni, ni treba ničesar dodati. Vsi materialnopravni in procesni instituti so obravnavani sklenjeno in dajo pravilen rezultat. Pritožbeno sodišče v mejah pritožbenih razlogov tudi nima pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V nadaljevanju bo zato le odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe. Najprej bo obravnavana pritožba tožene stranke, nato pa pritožba tožeče stranke.

7. Pritožbena navedba: Izrek v točki II./2 je nepopoln in ga sodba sploh nima ter je zato v tem delu nepravilna.

Odgovor pritožbenega sodišča: Šlo je za očitno pisno napako, ki pa jo je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo popravnega sklepa dne 10.2.2009. 8. Pritožbena navedba: Pritožba pravi, da tožniki nimajo pravnega interesa za vodenje pravde na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Glede na pogodbo o odstopu terjatve z dne 15.2.2005 je bila namreč denarna terjatev odsvojena in ne spada v premoženje zapustnika že od leta 2005. Odgovor pritožbenega sodišča: tožba je bila vložena pred odsvojitvijo terjatve. Zapustnik je torej bil aktivno legitimiran. Njegovi univerzalni nasledniki - dediči pa so zakoniti prevzemniki pravde, procesni nasledniki (208. člen ZPP) (1).

9. Pritožbena navedba: Nedopustno je, da je sodišče samo preoblikovalo tožbeni zahtevek v točkah 2. in 3. Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče tožbenega zahtevka ni preoblikovalo, marveč mu je ugodilo le delno. Od tod razlika med postavljenim tožbenim zahtevkom in sodbenim izrekom.

10. Pritožbena navedba: Predmet te pravde ni denarna terjatev, ki je bila odstopljena s pogodbo z dne 15.2.2005, temveč je predmet tega postopka izpodbijanje dolžnikovih pravnih ravnanj. Ta pravica (za izpodbijanje pravnih ravnanj) pa s pogodbo o odstopu terjatve z dne 15.2.2005 ni bila odstopljena cesionarju. Glede na navedeno v zadevnem primeru ne gre za dejanski stan, ki ga uzakonja 190. člen ZPP. Tega pravila zato sodišče ne bi smelo uporabiti.

Odgovor pritožbenega sodišča: Bistvo paulijanske tožbe ni v izpodbijanju pravnega dejanja, marveč v varstvu osnovne terjatve. Pravica izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, je tako akcesorna osnovni terjatvi. Uporaba 190. člena ZPP je zato pravilna.

11. Pritožbena navedba: Glede na pogodbo o odstopu terjatve, je bila na S.J. prenesena samo denarna terjatev, ne pa tudi pravica izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Prvotni dolžnik J. C. st. že od leta 2005 dalje ni imel več pravnega interesa za to pravdo in v njej ni bil več aktivno legitimiran in bi moral tožbo umakniti. Sprememba tožbe, kot jo uveljavlja tožeča stranka (gre za objektivno spremembo tožbe, po kateri se učinek odločitve razteza tudi na S. J.; opomba pritožbenega sodišča) ni dovoljena. Take spremembe tožbe ZPP niti ne dopušča. Odgovor pritožbenega sodišča: sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo pomen pravila iz 190. člena ZPP. Pritožba v tem delu te pravilne razloge prve stopnje enostavno ignorira. Odgovor na pritožbene navedbe je tako vsebovan že v sodbi sodišča prve stopnje. Objektivna sprememba tožbe pa je skladna z uveljavljeno relevančno teorijo.

12. Pritožbena navedba: Vstop dedičev namesto tožnika je nevzdržen tudi iz razloga, ker je v tem delu prišlo do združitve strank. Dedič po pokojnem tožniku je namreč tudi drugi toženec.

Odgovor pritožbenega sodišča: To ni res. Ne ve se, kdo so dediči. Zato tudi nastopajo kot skupnost poimensko nedoločenih dedičev, s čimer ni nič narobe (2).

13. Od tu dalje bo pritožbeno sodišče odgovarjalo na pritožbene navedbe tožeče stranke.

14. Pritožbena navedba: Sodba, kot jo je sodišče izdalo, tožeči stranki in še posebej pridobitelju terjatve ne nudi nobene koristi. Iz odločitve ni razvidno, ali in če katera terjatev naj bi prišla na cesionarja. Če sodba na ta vprašanja ne da odgovora, izvršilno sodišče ne bo moglo uporabiti 24. člena ZIZ (3). Zato seveda na podlagi pooblastila 24. člena ZIZ tožniki nujno potrebujejo sodbo o tem, katera terjatev, zoper koga, v kakšni višini, na podlagi česa... je prešla na J. Odgovor pritožbenega sodišča: Bistvo je, da se po uspešni paulijanski tožbi, v morebitni izvršbi upnik lahko poplača iz dela premoženja, na katerega se nanaša paulijanska tožba. Ta pravda se nanaša samo na to vprašanje. Sodišču v pravdi po paulijanski tožbi ni treba ugotavljati morebitnega odstopa terjatve. Prav tako mu ni treba ugotavljati obstoja terjatve. To povsem jasno izhaja že iz dejstva, da je pasivno legitimiran za paulijansko tožbo pridobitelj in ne dolžnik. Pasivno legitimiran za morebitno ugotavljanje obstoja terjatve, pa bi bil seveda dolžnik. Dolžnik je v tej pravdi sicer res tožen, a zgolj slučajno in zaradi napake tožeče stranke. Ni pa to pravilo paulijanske tožbe. V tej pravdi torej tožeča stranka lahko doseže le tak učinek, kakršnega omogoča paulijanska tožba tudi v vseh drugih zadevah. Ta pravda se torej nanaša samo na to vprašanje. Z ugodenim zahtevkom je tako upniku (sedaj singularnemu nasledniku, na katerega se razteza učinek sodbe) omogočeno, da v izvršbi seže na premoženje, na katerega brez te sodbe ne bi mogel seči. Pomembno je tudi, za kolikšen znesek lahko seže na to premoženje. To pa je tudi vse. Sodišče prve stopnje je na zadnji strani sodbe jasno in pravilno pojasnilo, zakaj ugotovitev prenosa terjatve v smislu 24. člena ZIZ ne more biti predmet te pravde. Gre za dve različni pravni razmerji med dvema različnima paroma pravnih subjektov. Seveda se lahko primeri, da se obe pravni razmerji obravnavata v okviru iste pravde (kot združeni zadevi), vendar morajo biti za to najprej izpolnjeni pogoji aktivne in pasivne legitimacije. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni bil podan. Razlog je v pomanjkanju aktivne legitimacije. Tožba po odstopu terjatve je bila namreč spremenjena le objektivno, ne pa tudi subjektivno. Sodišče prve stopnje pa je na zadnji strani sodbe tudi pravilno in jasno pojasnilo, zakaj ni mogoče šteti, da na strani tožeče stranke nastopa S. J., ki bi bil legitimiran za vložitev tožbe v smislu 24. člena ZIZ. Na strani tožeče stranke nastopa skupnost poimensko nedoločenih dedičev.

15. Pritožbena navedba: Pritožba meni, da je tožba popolna tudi v delu, v katerem skuša tožeča stranka zavarovati terjatev stroškov izvršilnega postopka. Vsekakor so po stališču pritožbe izvršilni stroški vedno dovolj določeni (v resnici niso določeni, ampak določljivi), saj bo o njih odločalo sodišče in jih bo odmerilo tako po zadevi kot po višini. Zahtevek za izvršilne stroške je postavljen identično kot zahtevek za pravdne stroške.

Odgovor pritožbenega sodišča: Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari (180. člen ZPP). Terjatev izvršilnih stroškov, katerih izterjava naj se s paulijansko tožbo zavaruje, mora biti jasno določena. Ker ni bila, je sodišče toženo stranko pozvalo, naj to nepopolnost tožbe odpravi. Če bi tožeča stranka ravnala v skladu z navodilom sodišča, bi bila njena tožba lahko dopolnjena in tako tudi skladna ne le s procesnimi pravili, marveč tudi z določbo 284. člena ZOR (4), ki določa, da izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Višina terjatve mora biti torej v paulijanski tožbi izrecno določena.

16. Pritožbena navedba: Itak pa je najbolj problematično, ker sam izrek (točke II.1) ne nudi izvršilnemu sodišču dovolj podlage, da izpelje izvršbo na deležu nepremičnine prve toženke. Petit, kot je oblikovan, je postavljen na podlagi dolgoletne prakse v skladu z učenjem dr. Strohsacka. Gre za dolgoletno ustaljeno prakso in v skladu z njo postavljen zahtevek (sicer v obliki dveh točk 2. in 3.). Ni potrebe, da bi se praksa spreminjala v konkretnem primeru.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče je pravilno odločilo o zahtevku po paulijanski tožbi. Če pritožba v tem delu meri na zavrženi del (zaradi pomanjkljive aktivne legitimacije) je bilo na te navedbe že odgovorjeno. Če pa meri na kaj drugega, pa bi morala pritožba to jasno povedati na razumljiv način. Prave vsebine te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče zato ni moglo ugotoviti.

17. Pritožbena navedba: Tožeče stranke menijo, da ugovor simuliranega posla, kot je bil podan s strani tožencev, ni sklepčen in ni sposoben za obravnavanje. Trditev je pavšalna, neutemeljena, neizkazana. Sama trditev o razmerju 90 % in 10 % prispevkov niti ni pojasnjena. Nadalje toženec niti z eno samo besedo ni omenil, da naj bi prva toženka več ustvarila in da naj bi bilo darilo simulirano. In še to, odplačnost ali neodplačnost sploh ne spremeni dejstva. Noben pravni posel v roku, v katerem je bila vložena tožba, ne spremeni dejstva, da pogodba o razmerju do tožeče stranke nima pravnega učinka.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, na kaj opira takšno dejansko ugotovitev - to je toženkina izpovedba ter procesno dejstvo, da tožeča stranka trditvam o pravi (pretežni) naravi posla ni obrazloženo nasprotovala. Materialnopravno zgrešena je tudi pritožbena navedba, da je za utemeljenost paulijanske tožbe vseeno, kakšna je narava izpodbijanega pravnega posla. Pogoj za uspešnost zahtevka po tovrstni tožbi namreč je, da je pravni posel (oziroma še širše: pravno dejanje) storjeno v škodo upnika (1. odstavek 280. člena ZOR). Posel, s katerim se le ugotavljajo deleži zakoncev na skupnem premoženju, pa po svoji naravi ne more biti storjen v škodo upnikov, saj se z njim pravice strank ne spreminjajo (5).

18. Pritožbena navedba: Za pravi občutek pa se prilaga še zapisnik zapuščinske obravnave, kjer "razvezanega" zakonca spremlja na obravnavo njegova žena, ki "o zadevi ne ve nič".

Odgovor pritožbenega sodišča: Ni jasno, kaj želi pritožba povedati s predložitvijo zapisnika zapuščinske obravnave z dne 20.3.2008 (torej že po izdaji sodbe). Iz tega zapisnika, ki ga je pritožbeno sodišče tudi vpogledalo, ne izhaja nič pravnorelevantnega za to zadevo.

19. Pritožbena navedba: Tudi omejevanje terjatve za poplačevanje po višini je odločanje ultra ed extra petitum. To je materija za izvršilnega sodnika.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožbena navedba ni razumljiva. Tožeča stranka je zahtevala, da celotna darilna pogodba proti upniku nima pravnega učinka, sodišče pa je zahtevku ugodilo le delno. Takšna odločitev ne pomeni prekoračitve zahtevka, obenem pa je tudi skladna z materialnopravno podlago iz 284. člena ZOR, ki ureja učinek izpodbijanja. Pravno dejanje izgubi učinek le proti upniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev.

20. Pritožbena navedba: Pritožba graja odločitev o stroških postopka. V celoti naj bi bil utemeljen stroškovni del tožeče stranke, ker bi morala z zahtevkom pretežno uspeti. Toženec pa je tako sam povzročil stroške, ker ne izpolni poravnave in je vsa ta sodna pot posledica njegove nekorektne drže pri izpolnjevanju sodnih obveznosti.

Odgovor pritožbenega sodišča: Uspeh je le delen, zato je stroškovna odločitev pod točko III.1 pravilna. Ni namreč razlogov za odstop od primarnega stroškovnega pravila v primeru delnega uspeha (2. odstavek 154. člena ZPP), po katerem vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Prav tako pa je pravilna tudi odločitev pod točko III.2. Zahtevek proti tožencu je neutemeljen in zato je v razmerju do njega tožeča stranka v celoti propadla. V takšnem položaju pride v poštev stroškovno merilo iz 1. odstavka 154. člena ZPP. Druga pravna razmerja na odločitev o stroških postopka v tej pravdi ne smejo in ne morejo vplivati. Toženec sploh ne bi smel biti stranka tega postopka, če bi tožeča stranka pravilno tožila.

21. Pritožbi obeh pravdnih strank sta torej neutemeljeni. Kot je bilo uvodoma že pojasnjeno, tudi ni ugotovljenih razlogov, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. V skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem postopku.

(2) Glej Aleš Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo 6-7/2003. (3) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 44/2006).

(4) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 - Ur. l. RS, št. 87/2002).

(5) Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. II Ips 506/2005.