Jedro

Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države. To načelo pa posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti pravnih položaj, temveč da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem interesu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da tožniku kot vojnemu veteranu od 1. 1. 2013 preneha pravica do zdravstvenega varstva – plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (1. točka izreka) in s 1. 1. 2013 razveljavila odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 130-1330/2009-3 z dne 19. 6. 2009 (2. točka izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka).

Tako odločitev je upravni organ sprejel na podlagi 100. in 101. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), s katerima sta bila spremenjena prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 15. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), ter na podlagi 231. člena ZUJF, po katerem se upravičencem, ki so bili upravičenci do obravnavane pravice, ta zagotavlja do 1. 1. 2013, upravnemu organu pa nalaga izdajo odločbe, s katero razveljavi odločbo o tej pravici, če ugotovi, da vojnemu veteranu ta pravica po 1. 1. 2013 ne pripada več.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka z izpodbijano odločbo nedopustno posegla v pravico, ki jo je že pridobil z upravno odločbo, ki je bila izdana na podlagi zakona. Take pravice posameznika Ustava varuje tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Če do posega pride, to pomeni retroaktivnost, ki jo prvi odstavek 155. člena Ustave prepoveduje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v več odločbah zavzelo stališče, da Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, vendar je pri tem treba upoštevati tudi načelo zaupanja v pravo kot eno od ustavnih načel pravne države. Izpodbijana odločba to načelo krši, saj je bila tožniku pridobljena pravica odvzeta na podlagi kasnejše zahteve po izpolnjevanju novih pogojev, ki mu ob pridobitvi pravice niso mogli biti znani. S tem je bilo enostransko poseženo v pravno razmerje, ki je nastalo in učinkovalo pred uveljavitvijo novih pogojev, kar pomeni, da gre za učinek ex tunc. Tožnik poudarja, da mu izpodbijana odločba pravice do zdravstvenega varstva po ZVV ne le zmanjšuje, temveč odvzema. Navedena kršitev predstavlja „najhujšo napako izpodbijane upravne odločbe, ki ima za posledico ničnost le te in iz tega razloga je tožeča stranka na stališču, da je potrebno izpodbijano odločbo tožene stranke v celoti odpraviti“. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži vračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo in tožnik v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavljata navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na dan uveljavitve ZUJF upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, da tožnik še ni dopolnil starosti 55 let in da ni uveljavljal pravice do zdravstvenega varstva na podlagi trajne nepopolne nezmožnosti za delo. Tožnik slednjih dveh okoliščin, na kateri toženka opira svojo odločbo, namreč ne izpodbija.

ZUJF je s 100. členom spremenil prvi odstavka 6. člena ZVV tako, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Prvi odstavek 231. člena ZUJF določa, da se upravičencem, ki so to bili ob uveljavitvi tega zakona, navedena pravica zagotavlja do 1. 1. 2013, na podlagi drugega odstavka istega člena pa so morale upravne enote odločiti, ali ti upravičenci pogoje za to pravico izpolnjujejo tudi 1. 1. 2013 in v nasprotnem primeru razveljaviti odločbo, s katero je bila pravica priznana.

Tožnik je pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, pridobil po prejšnji ureditvi prvega odstavka 6. člena ZVV, ki je pridobitev varstva po tem zakonu vezala na dopolnitev 50 let starosti. Glede na to in ob upoštevanju, da med strankama ni sporno, da pri tožniku ni nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, potrjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče dodaja, da je neutemeljen očitek o ustavno nedopustnem posegu v pravnomočno odločbo o tožnikovi pravici do plačila dela zdravstvenega zavarovanja. Ustava v 158. členu določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. V obravnavanem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je drugi odstavek 231. člena ZUJF izrecno predpisal razveljavitev odločb o obravnavani pravici, če je v postopku na podlagi spremenjene zakonske ureditve ugotovljeno, da vojnemu veteranu ta pravica ne pripada več. To pomeni, da ima odločitev o razveljavitvi odločbe z dne 19. 6. 2009, s katero je bila tožniku priznana pravica do zdravstvenega varstva, zakonsko podlago.

Glede na tožbene navedbe o posegu v pravnomočno urejeno pravno razmerje sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločitev brez dvoma posega v tožnikov pravni položaj, vendar ne gre za poseg za nazaj tj. za čas pred uveljavitvijo ZUJF, temveč za naprej, za čas po 1. 1. 2013. Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave). To načelo pa posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti pravnih položaj, temveč da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem interesu (tako Ustavno sodišče v številnih odločbah in sklepih, npr. že v sklepu U-I-123/92 z dne 22. 3. 1993, ali v sklepu U-I-259/07 z dne 15. 11. 2007).

Na tako stališče se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi v odločbi U-I-186/12 z dne 18. 3. 2013, ko je presojalo določbe 143. člena ZUJF, ki so se nanašale na poseg v pravico do pokojnine. Obravnavane določbe ZUJF je razveljavilo oziroma ugotovilo njihovo protiustavnost zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in ne zaradi kršitve načela varstva zaupanja v pravo, saj je izrecno presodilo, da je ekonomska nezmožnost države za pokrivanje socialnih dajatev lahko ustavno dopusten razlog, zaradi katerega zakonodajalec lahko zmanjša zakonsko določene pridobljene pravice za naprej, ne da bi to pomenilo neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (19. do 21. točka obrazložitve).

Navedena presoja Ustavnega sodišča temelji na stališču, po katerem se mora zakonodajalec „s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve odzivati na potrebe na vseh področjih družbenega življenja, kar velja še toliko bolj, če te potrebe zadevajo temelje delovanje države ali sposobnost učinkovitega zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To od njega zahteva načelo prilaganja prava družbenim razmerjem kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave)“. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil to namen ZUJF ter upoštevalo, da „finančna nezmožnost države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev vodi v iskanje (novega) ravnovesja med konkurirajočimi si interesi politik na socialnem, ekonomske in fiskalnem področju, kar pa se neizogibno izrazi v prilaganju višine zakonskih pravic, financiranih iz državnega proračuna, temu ravnovesju in danim možnostim“. Po presoji Ustavnega sodišča je to tudi stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, ki dopušča poseg v zakonsko določene pridobljene pravice (za naprej).

Zato po mnenju sodišča tudi z določbami ZUJF, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, v tožnikove pravice ni bilo poseženo na ustavno nedopusten način.

Ostalih zatrjevanih posegov v ustavne pravice tožnik ne utemeljuje, temveč jih zgolj našteva, zato se sodišče do teh tožbenih navedb ne more vsebinsko opredeliti.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zakonske določbe, na katerih temelji, pa po mnenju sodišča niso protiustavne, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).