Jedro

Odgovornost banke za neodobrene plačilne transakcije je stroga in pretežno objektivizirana. Svoje odgovornosti se lahko razbremeni, če dokaže, da uporabnik zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom. Huda malomarnost pomeni ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji upošteval vsakdo. Okoliščina, da je bila pametna kartica vstavljena v čitalec, preden se je vklopil monitor ali zagnala spletna banka, ne zadosti niti kriterijem za lahko malomarnost. Ker je zoper četrto in peto toženo stranko že bila izdana pravnomočna ugodilna sodba, bi jo sodišče moralo povzeti v izreku te sodbe, ker gre za solidarne zavezance.

Škoda tožeče stranke je nastala zaradi kaznivega dejanja petega toženca. Okoliščina, da druga toženka ni izpolnila svojih obveznosti po ZPPDFT, ne more biti neposreden vzrok škode tožeče stranke niti na podlagi teorije adekvatne vzročnosti niti na podlagi teorije o ratio legis vzročnosti. Opustitev obveznosti, ki jih ima po ZPPDFT banka, redoma oz. praviloma ne more pripeljati do oškodovanja družb, ki so oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine. Namen ZPPDFT ni v varstvu oškodovancev tatvin. Namen zakona je v preprečevanju pranja denarja kot kompleksnejšega družbenega pojava mednarodnih razsežnosti, ki v prvi vrsti škodi predvsem finančnim sistemom držav.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Prvo tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 107.220,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2012 do plačila, pri čemer je njena obveznost solidarna z obveznostjo četrto in peto tožene stranke na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 1332/2014 z dne 13. 10. 2017. II. Zavrne se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, da je dolžna solidarno plačati tožeči stranki znesek 107.220,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2012 dalje do plačila.

III. Prvo tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 5.283,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pri čemer je ta obveznost do višine 3.682,73 EUR solidarna z obveznostjo četrto in peto tožene stranke na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 1332/2014 z dne 13. 10. 2017. IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti drugo toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 2.735,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Prvo tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.463,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeča stranka mora drugo toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.677,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženki naložilo solidarno plačilo 85.776,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Prvi in drugi toženki je še naložilo, da tožeči stranki solidarno povrneta njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka, prva in druga toženka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in posledično spremeni sodbo tudi v stroškovnem delu.

4. Prva in druga toženka se zoper sodbo pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in višjemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5. Pritožniki so odgovorili na pritožbe drugih pritožnikov.

6. Pritožba tožeče in drugo tožene stranke je utemeljena. Pritožba prvo tožene stranke je delno utemeljena.

7. Bistveni poudarki glede ugotovljenega dejanskega stanja so naslednji: - tožeča stranka je bila oškodovana, ker je peti toženec vdrl v njen računalniški sistem in X. spletno banko ter preko slednje v jutranjih urah dne 27. 11. 2012 izvedel tri transakcije v zneskih 32.440,00 EUR, 36.540,00 EUR ter 38.240,00 EUR (skupaj 107.220,00 EUR) iz računa tožeče stranke na račun tretje toženke, ki ga je imela odprtega pri drugi toženki; - peti toženec je bil zaradi tega in drugih podobnih dejanj v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine in obsojen na 6 letno zaporno kazen (A26 in A27); - družbenik in zakoniti zastopnik tretje toženke (četrti toženec) je odprl bančni račun pri drugi toženki 20. 11. 2012. Dva dni kasneje je ponovno prišel v bančno poslovalnico in napovedal dvig gotovine v višini 295.000,00 EUR za dan 23. 11. 2012, vendar mu je blagajnik sporočil, da v tako kratkem času denarja ne bo mogoče priskrbeti in naj se zglasi v začetku naslednjega tedna. Dne 27. 11. 2012 ob cca 9. uri je ponovno prišel v poslovalnico z namenom dviga 295.000,00 EUR. Ugotovljeno je bilo, da so na TRR tretje toženke le trije prilivi v skupnem znesku cca 107.000,00 EUR. Omenil je, da denar potrebuje za nakup gradbenega materiala na Hrvaškem. Blagajničarka mu je predlagala prenakazilo, vendar je vztrajal pri dvigu gotovine. Dogovorila sta se za dvig 100.000,00 EUR, 7.000,00 EUR pa bo ostalo na računu za pokritje stroškov in provizije. Dvig gotovine je bil opravljen; - vdor v računalniški sistem in spletno banko je bil mogoč zaradi zlonamerne programske opreme „Blackshades“. Ta je bila tožeči stranki poslana kot priponka v lažnem elektronskem sporočilu iz naslova v.@yahoo.com in predmetom „Obveznosti H. po pogodbi 5839-HL“. Tožeča stranka je bila res v pogodbenem odnosu s H. 8. Zoper četrtega in petega toženca je že bila izdana zamudna sodba (r. št. 40), s katero jima je bilo naloženo solidarno plačilo tožeči stranki v višini 107.220,00 EUR. Tožba zoper tretjo toženko je bila zavržena (r. št. 39).

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prvo in drugo toženko ugodilo v 80 %. Ugotovilo je, da je zaradi odprtja elektronskega sporočila iz naslova yahoo.com tudi tožeča stranka ravnala neskrbno in je podan njen 20 % soprispevek k nastali škodi.

Glede pritožbe prve toženke in tožeče stranke

10. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljata 119. in 120. člen Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS). Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku odgovarja za izvršitev plačilne transakcije brez plačnikovega soglasja za izvršitev (neodobrena plačilna transakcija). Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, mora plačniku takoj povrniti znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je bila neodobrena plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostaviti tako stanje plačnikovega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Plačnikov ponudnik plačilnih storitev se lahko razbremeni odgovornosti za izgubo zneskov v tistem delu, ko izgubo krije uporabnik v skladu s 120. členom zakona. Uporabnik krije celotno izgubo zneskov, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare, ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 116. členom zakona.

11. Odgovornost banke za neodobrene plačilne transakcije je glede na citirana določila stroga in pretežno objektivizirana. V obravnavnem primeru je relevantno, da se svoje odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da uporabnik zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom.

12. Pritožba navaja, da je tožeča stranka v zvezi s spletno banko in pametno kartico, ki se pri tem uporablja, ravnala neskrbno. Pri pojmu običajne uporabe kartice je potrebno le-to vstaviti v čitalec le, kadar program X. spletne banke to zahteva. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke z opremo, potrebno za dostop do spletne banke, ravnal skrbno in preudarno, da je imel kartico shranjeno v osebni omari v blagajni, da PIN kode ni zaupal drugim osebam in je kartico po vsaki uporabi odstranil iz računalnika. Tudi na kritični dan, ko so bila odtujena denarna sredstva, je med več poskusi dostopa do spletne banke kartico vsakič odstranil. Ni sporno, da monitor računalnika ni deloval zaradi zlonamerne programske opreme. Tudi če je zakoniti zastopnik tožeče stranke kartico vstavil v čitalec, preden se je vključil monitor, to ne pomeni, da je s tem ravnal hudo malomarno. Pretirano stroga bi bila zahteva do povprečnega uporabnika spletne banke, da kartico vstavi šele potem, ko vklopi računalnik, vklopi monitor in zažene program spletne banke, ki bi ga pozval na vstavitev kartice. Ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, če je bila kartica vstavljena že po tem, ko je bil vklopljen računalnik, če je uporabnik tako ali tako nameraval uporabiti spletno banko.

13. Pri ekskulpaciji banke na podlagi ZPlaSS se namreč zahteva huda malomarnost imetnika v zvezi z obveznostmi, ki jih ima s plačilnim instrumentom. Huda malomarnost pomeni ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji upošteval vsakdo. V konkretnem primeru bi s hudo malomarnostjo ravnala tožeča stranka, če ne bi postopala tako, kot bi vsak uporabnik spletne banke (ne samo skrben, ampak tudi manj skrben). Okoliščina, da je bila kartica vstavljena v čitalec, preden se je vklopil monitor ali zagnala spletna banka, po presoji višjega sodišča ne zadosti niti kriterijem za lahko malomarnost, kaj šele za hudo malomarnost.1

14. Pritožbi prve toženke tudi ni mogoče slediti v tem, da gre pri tožeči stranki za naprednega uporabnika spletnega bančništva, ki ima položaj profesionalne osebe in se pri uporabi spletne banke zanj zahteva standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tožeča stranka se ukvarja z avtoprevozništvom in standard skrbnosti dobrega strokovnjaka zanjo velja pri opravljanju njene dejavnosti. Kolikor se nanaša na uporabo spletne banke se njeno ravnanje presoja glede na položaj povprečnega uporabnika. Pritožbene navedbe, da predstavlja tožeča stranka naprednega uporabnika, ker ima poslovanje digitalizirano, uporablja funkcije spletne banke in preko spleta oddaja obrazce za FURS, AJPES in podobno, ne vzdrži resne pravne presoje. Navedeno že dolgo predstavlja povsem standarden način poslovanja gospodarskih subjektov, ki ne zahteva nobenih nadstandardnih računalniških znanj.

15. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni redno menjavala PIN kode za dostop do spletne banke, je povsem pavšalen, saj ne pojasni, kako bi menjava PIN kode preprečila vdor v spletno banko, kot se je zgodil v konkretnem primeru, in tudi ne more predstavljati ravnanja s hudo malomarnostjo. V kolikor se je dostop do spletne banke omogočal brez menjavanja PIN kode, od povprečnega uporabnika ni mogoče pričakovati, da bo sam redno menjaval PIN kodo.

16. Višje sodišče tudi pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o ničnosti splošnih pogojev za uporabo X. spletne banke, kolikor ti izključujejo odgovornost banke za škodo, ki je povzročena zaradi tega, ker so tretje nepooblaščene osebe uporabile uporabnikov klicni dostop, vstopno geslo ter osebno številko in pametno kartico. Navedena določba tako povsem derogira relevantna določila ZPlaSS, ki imajo kogentno naravo. V izogib ponavljanju se pri tem višje sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

17. Na tem mestu se višje sodišče opredeljuje tudi do pritožbe tožeče stranke, glede odločitve o njenem 20 % soprispevku k nastali škodi, ker je odprla elektronsko sporočilo iz naslova v.@yahoo.com, ki je vsebovalo priponko z zlonamerno programsko opremo „Blackshades“. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka ravnala neskrbno, ker bi morala vedeti, da oseba, zaposlena v finančni instituciji, ne uporablja elektronske pošte s končnico yahoo.com in biti bolj previdna pri odpiranju datotek v takšnem sporočilu. Tako bi morala bolj kritično presoditi celotno situacijo, kar bi moralo biti znano tudi povprečnemu uporabniku spleta.

18. Takšno stališče je po presoji višjega sodišča prestrogo. Ravnanje tožeče stranke je treba presojati z vidika povprečnega uporabnika spleta. Ob upoštevanju dejstev, da je tožeča stranka s H. res imela sklenjenih več pogodb in je pod predmetom sporočila bilo navedeno „Obveznosti H. po pogodbi 5839-HL“, sporočilo pa je bilo podpisano z imenom, navedbo pravne osebe, telefonom in faksom, tožeči stranki ni mogoče očitati malomarnosti z odpiranjem sporočila in priponke. Tako bi namreč ravnal vsak povprečen uporabnik spleta. Okoliščine, da je storilec oz. pošiljatelj sporočila nekako tudi izvedel, da ima tožeča stranka obveznosti do H. in to izkoristil za zavajajoče sporočilo, kaže na izredno premišljenost pri ravnanju in tožeči stranki v tej zvezi ni mogoče očitati opuščanja skrbnosti. Ker se za ekskulpacijo banke po 119. in 120. členu ZPLaSS zahteva huda malomarnost, ki glede na povedano ni podana, je zaključek sodišča prve stopnje o 20 % soprispevku tožeče stranke napačen. Višje sodišče je sodbo temu ustrezno spremenilo, tako da je zahtevku zoper prvo toženko ugodilo v celoti.

19. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da izrek sodbe ne upošteva, da je zoper četrtega in petega toženca že bila izdana ugodilna sodba. Brez upoštevanja sodbe zoper četrtega in petega toženca bi tožeča stranka pridobila dve terjatvi za plačilo odškodnine iz istega škodnega dogodka in bi lahko bila na ta račun neupravičeno obogatena. Višje sodišče je zato izrek v I. točki spremenilo tako, da je upoštevalo še solidarno obveznost četrtega in petega toženca.

Glede pritožbe druge toženke

20. Sodišče prve stopnje je zahtevku v razmerju do druge toženke ugodilo, ker je zaključilo, da ni izpolnila svojih obveznosti, ki so ji bile naložene z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma – ZPPDFT. Druga toženka bi v skladu s standardi profesionalne skrbnosti morala drugače presoditi okoliščine primera. Družba A., d. o. o., (tretja toženka) je bila ustanovljena mesec pred škodnim dogodkom, le nekaj dni pred tem je njen zakoniti zastopnik (četrti toženec) odprl bančni račun in napovedal dvig gotovine v višini 295.000,00 EUR, s tem da na računu ni bilo sredstev, ta pa naj bi bila namenjena plačilu gradbenega materiala na Hrvaškem. Okoliščine v zvezi s sumljivo transakcijo bi druga toženka morala sporočiti Uradu za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju: Urad) še pred izvedeno transakcijo, ki bi lahko izdal odredbo o začasni ustavitvi transakcije. Temelj zahtevka je v neposlovni odškodninski odgovornosti, saj druga toženka in tožeča stranka nista bili v nobenem pogodbenem razmerju.

21. V skladu s tedaj veljavnim ZPPDFT je morala banka Uradu poročati zakonsko določene podatke o vsaki gotovinski transakciji, ki presega vrednost 30.000 EUR, in sicer takoj, ko je opravljena, najpozneje pa v treh delovnih dneh po opravljeni transakciji (prvi odstavek 38. člena). V skladu s petim odstavkom istega člena je banka morala podatke Uradu sporočiti vedno, kadar v zvezi s transakcijo, stranko ali sredstvi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in sicer še pred izvedbo transakcije, ter v sporočilu navesti rok, v katerem naj bi se ta opravila. Takšno sporočilo se lahko da tudi po telefonu ali posreduje po zaščiteni elektronski poti, vendar mora biti uradu poslano še v pisni obliki najpozneje naslednji delovni dan. Obveznost sporočanja transakcij velja tudi za nameravano transakcijo, ne glede na to, ali je bila pozneje opravljena ali ne. Urad ima na podlagi zakona pooblastilo, da izda odredbo o začasni zaustavitvi transakcije za največ 72 ur, če presodi, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in o tem obvesti pristojne organe (57. člen ZPPDFT).

22. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil Urad sicer obveščen s strani druge banke, vendar po izvedeni transakciji (dvigu gotovine). Urad je v popoldanskih urah na dan izvedene transakcije 27. 11. 2012 izdal ustno odredbo o blokadi bančnega računa tretje toženke (B14) in naslednji dan izdal še pisno odredbo (B15). Ker pa je bil že pred tem opravljen gotovinski dvig 100.000,00 EUR, odredba ni imela učinka. Iz dopisa Urada pooblaščenki tožeče stranke (A47) tudi izhaja, da je bil Urad obveščen o gotovinski transakciji dne 28. 11. 2012 s strani druge banke. Druga toženka Urada torej ni obvestila in pritožba tega ne izpodbija.

23. Tudi po presoji višjega sodišča druga toženka s svojim ravnanjem ni izpolnila svojih zakonskih obveznosti, ki jih je imela po ZPPDFT. Konkretne okoliščine primera so takšne, da bi se morala zavedati svojih obveznosti in jih tudi izpolniti še pred nameravano transakcijo. Glede na to, da je četrti toženec napovedal dvig gotovine v znesku 295.000,00 EUR s pravkar odprtega računa približno mesec dni stare družbe, na katerem ni bilo sredstev, da je isto zahtevo ponovil na dan dejanskega dviga, ko je bilo na računu 107.220,00 EUR, bi druga toženka vsekakor morala obvestiti Urad že pred izvedeno transakcijo, v trenutku, ko je četrti toženec napovedal dvig gotovine. Znesek 295.000,00 EUR namreč tako znatno presega zakonsko mejo gotovinske transakcije, nad katero je treba poročati Uradu (30.000,00 EUR), in je v gotovinski obliki neobičajen za poslovanje med gospodarskimi subjekti, da bi moral pri drugi toženki vzbuditi sum, da izvira iz kriminalne dejavnosti ter možnost nadaljnjega pranja denarja.

24. Pritožbi zato ni mogoče slediti glede navajanj, da ni prišlo do kršitve ZPPDFT. Urad bi morala obvestiti že ob napovedi gotovinskega dviga, kar je jasno povedalo tudi sodišče prve stopnje (18. in 19. točka obrazložitve), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je očitek protipravnosti nekonkretiziran. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da se Uradu poroča le po opravljenih transakcijah in ne pred njimi, saj izrecno nasprotno izhaja iz petega odstavka 38. člena ZPPDFT. Pritožba tudi nima prav, da se peti odstavek 38. člena nanaša le na pologe in ne dvige. 3. člen ZPPDFT v 19. točki določa, da je transakcija vsak sprejem, izročitev, zamenjava, hramba, razpolaganje ali drugo ravnanje z denarjem ali drugim premoženjem pri zavezancu. Po 20. točki pa je gotovinska transakcija sprejem, izročitev ali zamenjava gotovine, pri čemer zavezanec od stranke fizično sprejme gotovino oziroma stranki fizično izroči gotovino v posest in razpolaganje.

25. Pritožba navaja, da je v skladu z ZPlaSS bila dolžna omogočiti razpolaganje z denarjem na računu in ji ni mogoče očitati protipravnosti v zvezi s tem (prim. 103., 105 in 113. člen ZPlaSS). Te navedbe so nerelevantne, ker očitek toženi stranki ni v kršitvi ZPlaSS, ampak ZPPDFT.

26. Pritožba nadalje izpodbija obstoj vzročne zveze med ravnanjem druge toženke in škodo tožeče stranke. Trdi, da namen ZPPDFT ni preprečevanje dvigov ukradenih zneskov, ampak zaznavanje oseb in transakcij, povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma. Izvor škode je v ravnanjih tretje toženke ter četrtega in petega toženca in vzročna zveza pri teh prevlada nad morebitno vzročno zvezo med ravnanjem druge toženke in škodo. Morebitne opustitve obveznosti po ZPPDFT takšne škode praviloma ne povzročajo. Podlage zahtevka ne more predstavljati špekulacija, kako bi ravnal Urad v primeru, če bi bil pravočasno obveščen.

27. Sodišče prve stopnje je ugovor neobstoja vzročne zveze zavrnilo, ker ni relevantno, ali kršitev določenih določb zakona praviloma povzroča takšne škodne posledice, temveč ali je konkretna kršitev oz. ravnanje pripeljalo do škodljive posledice. V kolikor bi druga toženka pravočasno obvestila Urad, bi ta lahko z odredbo o začasni ustavitvi transakcije preprečil dvig gotovine in nastanek škode.

28. Vzročna zveza je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti in pomeni naravno povezavo med ravnanjem in nastalo škodo. V sodni praksi se za ugotavljanje obstoja vzročne zveze uporabljata predvsem teorija o adekvatni vzročnosti in teorija o ratio legis vzročnosti.

29. Po teoriji o adekvatni vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po rednem teku stvari pripelje do enake posledice. Kriterij je predvidljivost posledice oziroma verjetnost, da bo posledica nastala. Predvidljivost oziroma verjetnost, ki je merilo adekvatnosti, se presoja po objektivnih merilih. Zato ni odločilno, ali se je odgovorna oseba zavedala verjetnosti nastanka škode, odločilno je, ali bi jo predvidel povprečno izkušen človek oziroma v konkretnem primeru povprečen strokovnjak na tem področju.

30. Po teoriji o ratio legis vzročnosti so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke.

31. Nesporno je, da je primarni oz. naravni vzrok škode, ki je nastala tožeči stranki, izvršitev kaznivega dejanja velike tatvine s strani petega toženca (in ob sodelovanju tretje toženke in četrtega toženca), na način, da je vdrl v računalniški sistem tožeče stranke in preko spletne banke opravil nakazila v vrednosti 107.220,00 EUR. Sporno pa je, ali je opustitev dolžnosti, ki jih je imela druga toženka po ZPPDFT, prav tako mogoče opredeliti kot vzrok nastanka škode.

32. Po presoji višjega sodišča je odgovor na zadnje vprašanje nikalen. Škoda tožeče stranke je nastala zaradi kaznivega dejanja petega toženca. Okoliščina, da druga toženka ni izpolnila svojih obveznosti po ZPPDFT, ne more biti neposreden vzrok škode tožeče stranke niti na podlagi teorije adekvatne vzročnosti niti na podlagi teorije o ratio legis vzročnosti. Opustitev obveznosti, ki jih ima po ZPPDFT banka, redoma oz. praviloma ne more pripeljati do oškodovanja družb, ki so oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine. Družbe so oškodovane že z izvršitvijo kaznivega dejanja tatvine. Prav to pa se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bila družba oškodovana že s prenakazilom sredstev, dvig gotovine z računa pa je pomenil zadnjo fazo izvrševanja tatvine. Vzrok oškodovanja družbe je zato v tatvini denarnih sredstev in ne pranju denarja, do katerega v danem primeru še niti ni prišlo, saj z dvigom gotovine denarja še ni bilo mogoče prikazati kot „čistega“.2 Res si je v obravnavnem primeru mogoče zamisliti hipotetični scenarij, da bi s predhodnim obvestilom Uradu ta začasno zadržal sredstva in nemara preprečil dvig gotovine. Vseeno pa je takšna okoliščina preveč oddaljena od primarnega vzroka (tatvine), da bi jo bilo mogoče obravnavati kot pravno relevantni vzrok škode.

33. Prav tako je treba pritrditi pritožbi v delu, da namen ZPPDFT ni v varstvu oškodovancev tatvin. Namen zakona je v preprečevanju pranja denarja kot kompleksnejšega družbenega pojava mednarodnih razsežnosti, ki v prvi vrsti škod predvsem finančnim sistemom držav.3 Pranje denarja po definiciji iz 2. člena ZPPDFT je katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, in vključuje (1.) zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; (2) skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Zavezanci za uporabo zakona imajo obveznosti, ki na konkretni ravni zajemajo predvsem izvajanje pregledov strank in sporočanja zakonsko določenih podatkov Uradu (II. poglavje zakona). Ni pa namen zakona v varstvu oškodovancev kaznivih dejanj tatvin. Vzročna zveza med škodo tožeče stranke in ravnanjem druge toženke zato ni podana niti po ratio legis vzročnosti. Ker je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je vzročna zveza glede druge toženke podana, je višje sodišče sodbo v tem delu spremenilo. Tožbeni zahtevek glede solidarne obveznosti druge toženke za plačilo 107.220,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zato zavrne.

Odločitev o stroških postopka

34. Po odločitvi višjega sodišča je tožeča stranka v sporu v celoti uspela zoper prvo toženko, zato ji je slednja dolžna povrniti njene pravdne stroške v celoti, kot so specificirani v stroškovniku in jih je obrazložilo že sodišče prve stopnje (27. točka obrazložitve). Skupno je zato tožeča stranka upravičena do povračila 5.283,10 EUR pravdnih stroškov. Njena obveznost povračila pravdnih stroškov pa je solidarna z isto obveznostjo četrtega in petega toženca iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 1332/2014 z dne 13. 10. 2017 do višine 3.682,73 EUR. Takšno odločitev narekuje tretji odstavek 161. člena ZPP, ki določa, da so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.

35. Tožeča stranka je na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka, saj je v celoti uspela v svojo korist spremeniti sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnilnega dela (vrednost zavrnilnega dela je bila 21.444,00 EUR). Na podlagi istih določil pa do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičena prva toženka, saj je njen uspeh v pritožbenem postopku zgolj navidezen, pri čemer v zvezi s tem tudi ni podala nobenih relevantnih navedb in je sodišče glede solidarnosti plačila sodbo spremenilo v preizkusu po uradni dolžnosti.

36. Višje sodišče je tožeči stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT priznalo kot strošek nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210) v višini 670,40 EUR, v presežku do 1.422,40 EUR pa nagrado zavrnilo, ker se nagrada odmeri od vrednosti 21.444,00 EUR. K temu je prištelo še materialne stroške 20,00 EUR in 22 % DDV ter sodno takso 621,00 EUR, skupno 1.463,29 EUR.

37. Tožeča stranka pa mora drugi toženki v celoti povrniti njene stroške pravdnega postopka, saj je slednja v sporu v celoti uspela. Pravdni stroški so specificirani v njenem stroškovniku in obrazloženi v sodbi sodišča prve stopnje (28. točka obrazložitve). Drugo tožena stranka je upravičena do povračila 2.735,85 EUR. Prav tako je upravičena do povračila pritožbenih stroškov, specificiranih v pritožbi, in v skladu z ZOdvT znašajo 1.442,40 EUR za nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210), materialni stroški 20,00 EUR, 22 % DDV in sodna taksa v znesku 1.893,00 EUR, skupno torej 3.677,13 EUR. Zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v (zaenkrat še neobjavljeni) sodbi III Ips 62/2019 z dne 11. 5. 2020 presodilo, da hude malomarnosti ne predstavlja niti ravnanje uporabnika, ki je imel kartico ves čas vstavljeno v čitalec, tudi ko ni uporabljal spletne banke. 2 Denar naj bi bil opran šele v drugi fazi pranja denarja (1. faza: plasiranje, 2. faza: stratifikacija, 3. faza: integracija), ko se z različnimi tržnimi in/ali finančnimi mehanizmi zakrije izvor premoženja in se prikaže denar legalno pridobljen. Tako D. Florjančič, Pojem pranja denarja in nekatera vprašanja njegove kazenskopravne ureditve, Pravosodni bilten, št. 4/2014 in M. Rajčević Lah, Pranje denarja kot „politični delikt“, Odvetnik, št. 3(76)/2016. 3 Preambula Direktive 2005/60/ES o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (ki jo je v naš pravni red prenesel ZPPDFT) npr. omenja stabilnost in ugled finančnega sektorja, ogrožanja trdnosti, integritete in stabilnosti kreditnih in finančnih ustanov ter zaupanja v finančni sistem kot celoto.