Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, ker je16. 9. 2023 samovoljno, zapustil azilni dom in se vanj do 22. 9. 2023 ni vrnil. Na to ne vpliva niti zatrjevanje tožnikove pooblaščenke, da se naj bi tožnik nahajal v Sloveniji dan pred narokom, pri čemer tožnikova pooblaščenka ni vedela, zakaj se tožnik naroka ni udeležil, kljub temu, da je bil o naroku za glavno obravnavo po izjavi pooblaščenke obveščen.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo alinejo 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) (i)zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da (ii) Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je še odločila, da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 4. 8. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal odpravo izpodbijane odločbe.

3. V odgovoru na tožbo se je toženka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

**K I. točki izreka**

4. Sodišče je 22. 9. 2023 izvedlo glavno obravnavo, na katero tožnik ni pristopil. Tožnikova pooblaščenka je na naroku na poziv sodišča pojasnila, da sicer ne ve zakaj tožnik, ki je bil o naroku obveščen, na narok ni pristopil, da pa ima informacijo, da je A. dan pred narokom zjutraj kontaktiral s tožnikom.

5. Toženka je na naroku 22. 9. 2023 pojasnila, da iz njenih evidenc izhaja, da je tožnik 16. 9. 2023 ob 23:28 uri samovoljno zapustil azilni dom, da tožnika po tem datumu v azilnem domu ni bilo več in v spis vložila izpis nastanitve za tožnika (priloga B2).

6. Pooblaščenka tožnika je po prejemu izpisa nastanitve (B2) pojasnila, da je A. dan pred narokom nedvomno kontaktiral s tožnikom, ki se je nahajal v Sloveniji in v dokaz teh trditev predlagala zaslišanje priče B. B. 7. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, na naroku 22. 9. 2023 vloženo listino toženke (izpis nastanitev B2) in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-4038/2023. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Sodišče ni zaslišalo s strani tožnika predlagane priče B. B., ki naj bi potrdil, da se je s tožnikom A. dan pred narokom pogovarjal in da naj bi se tožnik nahaja v Sloveniji, ker gre za nepomembno dejstvo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožba ni dovoljena.

8. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.1 Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).3 Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo. Glede na navedena izhodišča okoliščina, ki jo zatrjuje tožnikova pooblaščenka (da je dan pred glavno obravnavo še vedno tožnik se nahajal v Sloveniji), po presoji sodišča ne pomeni, da njegova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna.

10. Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, ker je tožnik 16. 9. 2023 samovoljno, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj do 22. 9. 2023 ni vrnil. Na to, kot že navedeno, po presoji sodišča ne vpliva niti zatrjevanje tožnikove pooblaščenke, da se naj bi tožnik nahajal v Sloveniji dan pred narokom, pri čemer tožnikova pooblaščenka ni vedela, zakaj se tožnik naroka ni udeležil, kljub temu, da je bil o naroku za glavno obravnavo po izjavi pooblaščenke obveščen.

11. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

12. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.4

13. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč in odločitve, da tožba ni dopustna, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve). 2 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve). 4 Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepa I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 in drugi).