Jedro

Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako in v čem je storilka v postopku svoje izjave spreminjala oziroma jih pavšalizirala, da je zaradi tega podvomilo v njihovo resničnost. Dokazna ocena sodbe prvostopenjskega sodišča v zvezi z odgovornostjo storilke tudi temelji na dokazu, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic.

Izrek

Pritožbi zagovornikov storilke V. S., odvetnikov Odvetniške pisarne S. v M., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo ZSV 71/2016, z dne 11. 9. 2017, zahtevo za sodno varstvo storilke V. S. zoper plačilni nalog Policijske postaje P., z dne 2. 3. 2016, s katerim je bila storilka V. S. spoznana za odgovorno storitve prekrškov po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in po 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIzk-1), za katera ji je bila izrečena enotna sankcija globa v znesku 383,83 EUR, zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo navedeni plačilni nalog.

2. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča je skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-991/17-31, U-I-304/20-9, z dne 17. 12. 2020, storilka po zagovornikih, odvetnikih Odvetniške pisarne S. v M. (v nadaljevanju zagovorniki) vložila pritožbo. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da je bila storilki v prvostopenjskem postopku kršena njena pravica do spoštovanja načela kontradiktornosti. Prvostopenjsko sodišče je po opravljenem zadnjem naroku opravilo poizvedbe na klicnem centru Policije glede dejstva, ali je storilka kritičnega dne tudi dejansko klicala Policijo, nato pa je po pridobitvi podatkov iz klicnega centra dokazni postopek preprosto zaključilo, brez da bi storilko seznanilo z informacijami, ki jih je podal klicni center Policije, tako da storilka sploh ni imela možnosti, da bi se o navedenem dokazu lahko izjavila, oziroma, da bi se do njega opredelila.

Po mnenju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje tudi opira na nedovljena dokaza, pridobljena s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obravnavani zadevi sta očitana prekrška ugotovljena z zaznavo policistov, J. P. in B. M., do storilki očitanih dejanj pa je prišlo zaradi predhodnega ravnanja teh policistov, ki predstavlja nezakonit poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Policist B. M. je namreč storilko „ruknil v desno ramo“ ter pri tem zavpil: „Izgini nazaj v bajto“, kar je potrdila priča J. P., zato je bilo ravnanje storilke izzvano z nezakonitim ravnanjem policistov, ki predstavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zato njuni izpovedbi v postopku predstavljata nedovoljena dokaza. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na 18. člen Ustave Republike Slovenije (prepoved mučenja), ki je namenjen predvsem varstvu zoper uporabo različnih oblik fizičnega in psihičnega nasilja pri izvrševanju represivnih pooblastil državnih organov.

Sodba prvostopenjskega sodišča je po stališču pritožbe neobrazložena v delu, iz katerega izhaja, da sodišče navedbe storilkinega zagovora zavrača kot pavšalne, neutemeljene in neprepričljive, saj svoje izjave v postopku spreminja. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče ne obrazloži, zakaj ne sledi njeni izjavi in zakaj ne sledi izjavi priče J. P., ki je pričala v korist storilke. Sodišče se tako ne opredeli do dejstva, katere izjave storilka spreminja in katere izjave sodišče označuje kot pavšalne.

Prvostopenjsko sodišče je opravilo poizvedbo na OKC, Policijske uprave Maribor, glede dejstva, ali je storilka dne 2. 3. 2016 okoli 18.00 ure poklicala OKC. Prvostopenjsko sodišče storilko ni seznanilo z opravljeno poizvedbo, slednji dokaz pa je v predmetni zadevi bistven, saj je storilka tekom svoje obrambe navajala, da se je zatekla v hišo zaradi strahu pred policistom oziroma njegovim grobim obnašanjem, posledično zaradi strahu, ki ga je policist povzročil s svojim ravnanjem, pa je poklicala policijo. Zaradi navedenega je prvostopenjsko sodišče kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic) v povezavi z 29. členom Ustave Republike Slovenije, saj ji niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, ker ni imela možnosti, da zavzame stališče do zanjo obremenilnega dokaza.

Po mnenju pritožbe je prvostopenjsko sodišče prav tako neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za opravo poizvedb pri Policijski postaji P. glede obravnavanih zadev družinskega nasilja na naslovu K., saj bi ta dokaz nedvomno lahko vplival na presojo stopnje odgovornosti storilke v zvezi s storitvijo očitanih jih prekrškov. V zvezi s tem pritožba poudarja, da je storilka sama žrtev nasilja, izvedba navedenega dokaza pa bi nedvomno vplivala na presojo, ali so organi pregona pravilno pristopili k obravnavi upoštevajoč celotno družinsko razmerje.

Pritožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilko ustavi oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti ugotavlja, da je prvostopenjska sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj dokazna ocena sodbe glede odgovornosti storilke za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče namreč zagovorne navedbe storilke zavrača kot pavšalne, neutemeljene in neprepričljive, saj je svoje izjave v postopku spreminjala, zaradi česar je sodišče podvomilo v njihovo resničnost, pri tem pa ne pojasni, kako in v čem je storilka v postopku svoje izjave spreminjala oziroma jih pavšalizirala, da je zaradi tega prvostopenjsko sodišče podvomilo v njihovo resničnost. Nedvomno gre za odločilno dejstvo v zvezi z presojo, zakaj sodišče storilki ne verjame, po drugi strani pa verjame izpovedbam v postopku zaslišanih prič policistov J. P. in B. M. ter posledično kot neprepričljivo ocenjuje tudi izpovedbo kot priče zaslišane J. P., ki v bistvenem izjavo in zagovor storilke potrjuje. Zaradi izostanka teh odločilnih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje zaključka o odgovornosti storilke za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje pritožbi, da dokazna ocena sodbe prvostopenjskega sodišča v zvezi z odgovornostjo storilke za prekršek po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1 temelji na dokazu, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic. V postopku o prekršku morajo biti storilcu zagotovljena vsa temeljna jamstva poštenega postopka, ki izhajajo iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Med temeljna jamstva poštenega postopka sodi tudi pravica do učinkovite obrambe, to je pravica, ki daje storilcu možnost v postopku izpodbijati zanj obremenilne izjave oziroma se opredeliti do zanj obremenilnih dokazov. Dokazna ocena izpodbijane sodbe za prekršek po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1 v odločilni meri temelji na dopisu Policijske postaje P., z dne 31. 8. 2017, iz katerega izhaja, da storilka z zatrjevane telefonske številke, ki so jo zagovorniki storilke posredovali sodišču, dne 2. 3. 2016 okoli 18.00 ure ni klicala na OKC, PU Maribor, na podlagi česar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zagovor storilke, da se je zaradi strahu pred policisti zatekla v hišo, zato tudi ni prinesla na vpogled zahtevane osebne izkaznice. Prvostopenjsko sodišče je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.1

6. Že zgoraj opisani absolutni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku narekujeta razveljavitev izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, zato se pritožbeno sodišče do drugih v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ne bo opredeljevalo. V zvezi z navedbami, da predstavljata izpovedbi v postopku zaslišanih prič policistov J. P. in B. M. zaradi predhodnega nasilnega obnašanja do storilke nedovoljena dokaza v postopku o prekršku, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je to stvar presoje dejanskega stanja storilki očitanih prekrškov in v zvezi s tem stvar ocene verodostojnosti izpovedb kot prič zaslišanih policistov ter posledično odgovora na vprašanje, ali sta dejansko policista v razmerju do storilke ravnala na takšen način, da sta s tem kršila z Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine.

7. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi petega v povezavi z osmim odstavkom 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločitev, saj glede na naravo kršitev le-teh ne more samo odpraviti.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 10/2013.