Jedro

Pravica razpolaganja v postopku zaradi dovolitve priglašenih del obnove večstanovanjskega objekta je izkazana, če je za priglašena dela dano soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahtevek stranke z interesom Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana za povrnitev stroškov pritožbenega sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.5.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo o dovolitvi priglašenih del Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne 8.12.2004, s katero se investitorjem K.R., D.R., J.Z., Š.A., H.B., D.S., D.S. in Javnemu stanovanjskemu skladu dovoli prenova večstanovanjske hiše, stoječe na parceli, št. 111 k.o. .... in sicer obnova fasade, zamenjava letev in kritine, obnova tlakov in ometov notranjega hodnika, obnova vhodnih in kletnih vrat in beljenje in pleskanje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 1. in 2. odstavka 62. člena Zakona a o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97), 192. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list RS, št. 110/02, 47/04), 1. odstavka 46. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Uradni list RS št. 7/99) in na določbo 1. in 2. odstavka 25. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Uradni list RS,št. 69/03) ter na v postopku ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega izhaja, da se objekt, na katerega se nanašajo priglašena dela, nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v mestnem središču (PUP, Uradni list SRS, št. 13788 in 21/90 ter Uradni list RS, št. 16/91, 35/92, 15/93, 61/94, 34/96 in 22/98). Navedeni PUP na obstoječih objektih dovoljuje vzdrževalna dela (določba 10. člena PUP). Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je predmetna stanovanjska hiša razglašena za spomenik in sicer z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra – Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Odlok, Uradni list SRS, št. 5/86, 27/89, 13/90 in 27/91), zato je bilo pred izdajo sporne odločbe za priglašena dela pridobljeno kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 3.11.2004. Glede na navedeno in glede na pravilno ugotovitev, da so investitorji izkazali pravico razpolaganja z več kot polovico predmetne stavbe, sodišče soglaša s toženo stranko, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožnica v pritožbi navaja, da je upravni organ z odločbo o dovolitvi priglašenih del posegel v njeno lastninsko pravico na predmetni stanovanjski stavbi. Sklicuje se na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji in pravnomočen sklep o dedovanju, iz katerih izhaja, da je večinska lastnica predmetne stavbe. Lastniki stanovanj, ki so bila izvzeta iz denacionalizacije imajo samo „opisno lastništvo“, nimajo pa deleža, zato ne morejo odločati o posegih na predmetni stavbi, katera je razglašena za spomenik in je zato podlaga za varstveni režim te stavbe le v pravnomočni denacionalizacijski odločbi ter v Zakonu o varstvu kulturne dediščine, nikakor pa ne v Stanovanjskem zakonu, na katerega se neutemeljeno sklicuje tožena stranka. Zato je nepravilna presoja sodišča, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Navaja, da je potrebna celovita prenova predmetne stavbe in ne le vzdrževalna dela. V postopku ni sodeloval Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa, kar je v nasprotju z ZVKD. Navaja, da je kulturnovarstveno soglasje, ker je bilo bilo izdano Javnemu stanovanjskemu skladu kot investitorju, nezakonito. Javni stanovanjski sklad nima aktivne legitimacije za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja, ampak je za pridobitev soglasja aktivno legitimirana le tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo o dovolitvi priglašenih del. Javni stanovanjski sklad kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo navaja, da je potrebno, glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, pritožbo tožnice obravnavati kot revizijo in jo kot nedovoljeno zavreči, ker tožnica ni izkazala razlogov za dovoljenost revizije iz 83. člena ZUS-1. Iz previdnosti prereka tudi pritožbene navedbe. Tožničine pritožbene navedbe so le ponavljanje tožbenih navedb, ki jih je kot neutemeljene zavrnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in navedlo pravilne razloge za zavrnitev tožbe. Glede na navedeno predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo obravnava kot revizijo ter jo zavrže kot nedovoljeno, kolikor pa bo revizijo obravnavalo po vsebini, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka in K.R., D.R., J.Z., Š.A., H.B., D.S. in D.S. kot stranke z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

K 1. točki izreka: Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, glede na to, da je pravnomočnost pogoj za izvršitev odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZUN (62. člen), PUP (10. člen ), ZVKD in SZ -1 (25. člen), na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Po določbi 62. člena ZUN, veljavni v času odločanja, pristojni organ izda odločbo o dovolitvi priglašenih del investitorju, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu zadostuje priglasitev, ter da dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, pri čemer je na podlagi navedenih ugotovitev mogoče odločbo o dovolitvi priglašenih del izdati investitorju le, če izkaže pravico razpolaganja. V postopku je bilo ugotovljeno in niti ni sporno, da se objekt, na katerega se nanašajo s sporno odločbo dovoljena priglašena dela, nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja v mestnem središču, ki v 10. členu dovoljuje tudi vzdrževalna dela na obstoječih objektih. Da za vzdrževalna dela, ki so predmet sporne odločbe ni potrebno lokacijsko dovoljenje, izhaja iz določbe 51. člena ZUN. V zadevi tudi ni sporno, da je objekt, na katerem se dovoljujejo vzdrževalna dela razglašen za spomenik. Zato je, kot pravilno navaja tožnica v pritožbi, pravna podlaga za odločanje tudi ZVKD. Po navedenem zakonu, veljavnem v času odločanja, je pogoj za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del tudi kulturnovarstveno soglasje. Da je bilo tako soglasje izdano izhaja iz podatkov spisa in temu tožnica niti ne ugovarja. Tako dejansko stanje pa je, ob izkazani pravici razpolaganja, zadostna podlaga za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožnica je sicer v tožbi zatrjevala in to ponavlja tudi v pritožbi, da investitorji nimajo pravice razpolaganja, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa – kupoprodajnih pogodb, da so investitorji lastniki stanovanj v predmetni večstanovanjski stavbi, torej etažni lastniki in torej solastniki skupnih delov predmetne stavbe, kot to določa 4. odstavek 3. člena in 18. člen SZ-1. Prav tako iz podatkov spisa in sicer iz odločbe o denacionalizaciji izhaja, da je solastnica tudi tožnica, pri čemer pa za zatrjevanje tožnice, da njen delež presega ?, ni podlage. Z odločbo o denacionalizaciji je bila namreč tožničinemu pravnem predniku vrnjena lastninska pravica na predmetni stavbi do idealne polovice, razen štirih stanovanj, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, s katero soglaša tudi prvostopno sodišče, da imajo več kot ? solastniških deležev investitorji in ne tožnica. Ta ugotovitev pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča podlaga za sklep, da je izpolnjen pogoj iz 62. člena ZUN, to je izkazana pravica razpolaganja Pri tem sta tožena stranka in sodišče presojo pravilno oprla na določbo 25. člena SZ-1. Ta zakon namreč vsebuje določbe o upravljanju v večstanovanjskih stavbah. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem, se štejejo tudi posli vzdrževanja večstanovanjske stavbe. Za vzdrževanje šteje izvedba vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov. Za te posle pa navedeni zakon izrecno zahteva soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (25. člen SZ-1). Zato je pri presoji, ali investitorji izkazujejo pravico razpolaganja, bistvena ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj, ki ga zahteva 1. odstavek 25. člena SZ-1. Glede na navedeno pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Za zatrjevanje tožnice, da je postopek za izdajo sporne odločbe nezakonit, ker v njem ni sodeloval Državni pravobranilec RS, ni podlage niti v ZVKD, na katerega se sklicuje tožnica, niti v ZUN.

K 2. točki izreka: V odgovoru na pritožbo je stranka z interesom priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker pa njene navedbe niso imele bistvenega vpliva za odločitev pritožbenega sodišča, je vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sklenilo, da stranka z interesom sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Ker so glede na navedeno pritožbeni ugovori neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.