Jedro

Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu določajo, da mora stranka najprej zatrjevati dejstva in jih potem tudi dokazati. Toženka je sicer zatrjevala, da naj bi bil njen delež nižji od določenega v pogodbi o upravljanju, vendar pa v tej zvezi ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kakšna je ta nižja višina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici Ig 2006/00462 z dne 21. 11. 2006 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 9.989,33 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.393.843,22 SIT od 30. 10. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 9.989,33 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in v celoti v tretjem odstavku izreka sklepa (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi pa je razveljavilo v prvem odstavku izreka sklepa v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 2.418,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2006 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je še naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 2.357,23 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je spor o plačilu stroškov upravljanja, ogrevanja in plačila stroškov dobaviteljev za poslovni prostor toženke, ki se nahaja v objektu, katerega upravlja tožnica. Med pravdnima strankama je bilo med drugim namreč sporno, kolikšen odstotek stroškov upravljanja, ogrevanja in stroškov dobaviteljev, ki jih je tožnica delila glede na sklenjeno pogodbo o upravljanju, odpade na toženo stranko. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil pogodbeno dogovorjen 12,77 % delež (priloga 2 k Pogodbi o upravljanju storitev in poslovanju upravljanja in dobavi toplotne energije za poslovno trgovski center v L. (v nadaljevanju Pogodba), v spisu priloga A3), toženka je na drugi strani trdila, da je ta odstotek bistveno manjši, s tem da je svoje navedbe v tem delu ves čas spreminjala. Kot izhaja iz podatkov v spisu (in 23. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) je najprej zatrjevala, da je po njenem pripadajoči delež 9,81 %, kasneje, da je njen delež 3,32 % in kasneje ponovno, da je to 9,81 %. Sodišče prve stopnje je iz razdelilnikov in računov, ki so bili podlaga delitvi stroškov, ugotovilo, da je tudi tožnica različne stroške obračunavala po različnih deležih, kar je potrdila tudi izvedenka in jih torej ni vedno obračunala v skladu s Pogodbo.

6. Nima prav pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo njen pripadajoči delež v višini 12,56 %. V 27. točki obrazložitve je pojasnilo, da je bil sicer v obravnavanem obdobju delež toženke manjši od 12,77 %, vendar ne manj kot 12,56 %. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) namreč določajo, da mora stranka najprej zatrjevati dejstva in jih potem tudi dokazati. Toženka je sicer zatrjevala(1), da naj bi bil njen delež nižji od določenega v Pogodbi, vendar pa v tej zvezi ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kakšna je ta nižja višina. Pritožbena izvajanja o tem, da naj bi se skupni stroški usklajevali oziroma zmanjševali z izgradnjo in dokončanjem (novega dela) centra pa so pavšalni, saj ne izkazujejo, kakšen naj bi bil delež tožene stranke. Sodišče prve stopnje je delež ugotovilo in podala pravilno razlago za svojo odločitev.

7. Glede stroškov ogrevanja je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz 21. člena Pogodbe izhaja, da mesečno zbiranje sredstev za ogrevanje znaša 150,00 SIT/m2 poslovnega prostora (35. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, v kakšnem delu so utemeljeno zaračunani stroški ogrevanja in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na te razloge.

8. Pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe v odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje obširno in konsistentno obrazložilo prav vsa dejstva, ki so bila v tožbi zatrjevana in jim je toženka konkretizirano ugovarjala. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je toženka prepozno zatrjevala obstoj dogovora med pravdnima strankama, da se bodo s tem, ko se bo T. dograjeval, deleži lastnikov posameznikov lokalov zmanjševali, saj je že v vlogi z dne 3. 7. 2009 zatrjevala, da so ostali stroški odvisni od kvadrature, ki še ni rešena in da je center skupaj velik 12.000 m2 in da je torej tožena stranka velika okrog 3,32 %, kar je trikrat manj, kot se ji obračunava in da je predstavnik tožnice na podpisu sporazuma izjavil, da se bo kvadratura lahko določila, ko bo objekt dokončan. Navedene trditve tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomenijo, da je toženka pravočasno zatrjevala obstoj novega dogovora o delitvi stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstoj novega dogovora toženka zatrjevala po prvem naroku za glavno obravnavo in torej prepozno, brez da bi navedla razloge, zakaj tega dejstva ni navedla pravočasno (286. člen ZPP). Pri tem ima sodišče prve stopnje prav (29. točka obrazložitve), da tudi če bi bila ta trditev (o obstoju „novega“ dogovora) pravočasna, še vedno ni natančno opredeljen delež, ki bi odpadel nanjo in trditev ni specificirana, pač pa pavšalna.

9. Pritožba napačno povzema obrazložitev sodišča prve stopnje glede zatrjevanega (ne)prejema računov. Sodišče je v točki 28. obrazložitve pravilno ugotovilo, da je toženka račune prejemala, ostale njene trditve pa obrazloženo zavrnilo in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na te razloge.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ko ni izvedenki dovolilo odgovoriti oziroma v sodbi ni upoštevalo dejstva, ali naj bi bili obračunani stroški povezani tudi z objektom „F“, ki ni bil predmet Pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevaje določbo 286. člena ZPP upoštevalo dokazne predloge, ki so bili pravočasno predloženi. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje trditve po posameznih stroških poglobljeno in natančno ugotovilo ter tudi obračunalo in pri posamezni postavki podalo razloge, ali so stroški pravilno obračunani le za objekt „E“ ali tudi za objekt „F“.(2). Navedbe izvedenke, da se ne ve, ali se posamezni računi dobaviteljev nanašajo le na stari ali tudi novi del, pa so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, presegle zadano ji nalogo.

11. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe glede posameznih računov dobaviteljev in se v izogib ponavljanju razlogov v celoti sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje (glede stroškov K. d. o. o, E. d. d., dobavitelja J.P. s. p., dobavitelja M. J. s. p., računa Gasilske zveze B., N. d. o. o., podjetja M. d. o. o., V. s. p.). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevaje trditveno in dokazno breme strank po vsaki posamezni postavki presojalo, ali je zahtevek utemeljen ali ne in jih temu ustrezno priznalo ali pa zavrnilo. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila o dokazni oceni, ker ni pojasnilo, zakaj ne sprejema argumentov izvedenke, pa ne drži. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje v točki 31. in 30. zelo natančno pojasnilo, zakaj posameznih delov mnenja ni mogoče upoštevati, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 12. Pritožnica nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je nanjo naslovilo neupravičeno in nerealno zahtevo, da bi morala namesto tožeče opredeliti nepravilnost popolnoma vsake posamezne postavke vsakega od računov, namesto, da bi to tožeča stranka skladno s pogodbeno zavezo posamezne postavke računov specificirala, obrazložila in tako utemeljila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo utemeljenost in višino tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč predložila dokaze (računi dobaviteljev, pogodba o upravljanju itd., razdelilnike, itd.), s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek. Izvedenka je v skladu s svojo nalogo ugotavljala, ali so računi dobaviteljev pristni in jih je tožnica pravilno evidentirala. Na drugi strani pa je toženka trditvam tožnice in predloženim dokazom le pavšalno oporekala, da so računi previsoki, ni pa niti konkretizirano in konsistentno navedla, niti izkazala, kakšen naj bi bil pravilen delež in izračun posameznih stroškov. Njenih trditev o spornosti izdanih računov v okviru dovoljene dokazne izvedbe ni potrdila niti izvedenka. Nesporno pa je, da se je toženka s Pogodbo zavezala k plačilu stroškov upravljanja, ogrevanja in stroškov ostalih dobaviteljev, pa te svoje zaveze ni izpolnila.

13. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

14. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč tožnica ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) pa še te trditve o višini deleža je med postopkom spreminjala in v njih ni bila konsistentna.

(2) Npr. pri stroških iz računa M. M., s. p. (45. točka obrazložitve) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je stroške pravilno porazdelila med oba objekta in jih zato ni priznalo.