Jedro

V sklepu o dedovanju določena prepoved odsvojitve in obremenitve ni odločitev o dedovanju zapuščine (kar je predmet odločanja v zapuščinskem postopku), ampak gre za med dediči sklenjeno pogodbo civilnega prava. Ta ima absolutne učinke, če je sklenjena med starši in otroci ter se kot takšna lahko vpiše v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je neveljavna prepoved odtujitve in obremenitve pri nepremičninah s parc. št. 750/1 in 106/1, k. o. X, vknjižena na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišče v Brežicah D 269/2003 z dne 29. 12. 2003 v korist tožene stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj bi že zapuščinsko sodišče ob sprejetju sklepa o dedovanju moralo upoštevati 38. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki dopušča zemljiškoknjižni vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine le, če je ta določena med zakoncema, zunajzakonskima partnerjema, starši in otroki ter posvojenci in posvojitelji. Predmetno sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ki je veljal v času vložitve predmetne tožbe. Dodaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je vknjižba postala neveljavna šele po tem, ko je bila opravljena in ne že v času sklenitve dednega dogovora. Gre namreč za vknjižbo, ki je že v času izdaje sklepa o dedovanju ni bilo mogoče ustanoviti in je bila kot taka v nasprotju s prisilnimi predpisi. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev ZPP, saj sodba nima razlogov o neveljavnosti vknjižbe iz materialno pravnih razlogov. Dodaja, da sodišču pri odločanju o izbrisni tožbi ni potrebno poseči v sklep o dedovanju, ugotoviti mora le neveljavnost dednega dogovora med sestrama in vzpostaviti prejšnje stanje z izbrisom pravice, ki je bila vpisana v nasprotju z zakonom.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da vknjižba prepovedi odsvojitve in obremenitve iz materialnopravnega razloga ni neveljavna, ne soglaša pa z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja prvostopenjsko sodišče. Izhodišče prvostopenjskega sodišča je, da je bila vknjižba prepovedi odsvojitve in obremenitve izvedena na podlagi pravnomočne sodne odločbe po 6. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1. Temu sledi logičen zaključek, da je pravilnost ali nepravilnost sodne odločbe stvar presoje z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi ter njene zakonitosti ali pravilnosti v drugem pravnem postopku ni mogoče presojati. Če bi bila prepoved odsvojitve in obremenitve vpisana na podlagi pravnomočne sodne odločbe, bi bil ta pravni zaključek pravilen, kajti materialnih pogojev za vpis (obveznosti strank na podlagi pravnega posla in veljavnost pravnega posla) zaradi načela formalnosti zemljiškoknjižno sodišče ni dolžno in ni pristojno presojati (primerjaj 149. člen ZZK-1).

6. Vendar pa vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve ni bil izveden na podlagi sodne odločbe, ampak na osnovi dednega dogovora, ki je v sklepu o dedovanju zgolj povzet (tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD). V sklepu o dedovanju določena prepoved odsvojitve in obremenitve ni odločitev o dedovanju zapuščine (kar je predmet odločanja v zapuščinskem postopku), ampak gre za med dediči sklenjeno pogodbo civilnega prava. Kljub temu, da je sestavni del sklepa o dedovanju, dedni dogovor ne izgubi svoje civilnopravne narave, zato učinkuje kot pogodba civilnega prava. V tem delu gre za obligacijsko razmerje med dediči, natančneje v korist toženke dogovorjeno obligacijsko pravico, glede katere pritožba pravilno opozarja na 38. člen SPZ, ki omejevanje lastninske pravice s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nasproti tretjim (z absolutnim učinkom) dopušča zgolj med osebami, ki so naštete v četrtem odstavku 38. člena SPZ. S tem določilom dogovor med brati in sestrami resnično ni predviden, predviden pa je med starši in otroki.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sklepa o dedovanju Dn št. 979/2004 z dne 29. 12. 2003 (priloga B1) izhaja, da so dedni dogovor sklenili vsi trije dediči, in sicer vdovec K. Z. in hčerki M. K. ter D. Š.. Gre za skupnost dedičev, od katerih sta dva razpolagala s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju (dediščini), vsi skupaj pa omejili razpolaganje dedinje, ki je dediščino pridobila v last. Iz dejstva, da je pravica (prepoved odsvojitve in obremenitve) ustanovljena v korist zgolj ene od dedinj – toženke (D. Š.), tožeča stranka nepravilno zaključuje, da sta dedni dogovor sklepali le sestri D. Š. in M. K.. Zaradi skupnosti, v kateri so dediči zaradi premoženja, ki jim je pripadlo, so namreč lahko dedni dogovor sklepali le vsi skupaj. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožeča stranka ni zatrjevala, da M. K. ne bi bila hčerka K. Z. in ni prerekala toženkine trditve iz odgovora na tožbo (list. št. 10), da je K. Z. njen oče in da sta z M. K. sestri (torej obe hčeri pok. M. Z. in K. Z. ). V zapuščinskem postopku sklenjen dogovor o prepovedi odsvojitve in obremenitve nima zgolj obligacijskega učinka med pogodbeniki, ki so ga sklenili, ampak tudi absolutne učinke, ker sta ga (poleg D. Š.) sklepala oče K. Z. in hči M. K.. Tako dogovorjeno prepoved odsvojitve in obremenitve je na podlagi četrtega odstavka 38. člena SPZ dopustno vpisati v zemljiško knjigo in učinkuje tudi proti tretjim osebam. Zemljiškoknjižno sodišče, ki je vknjižbo izvedlo, je spoštovalo 5. točko prvega odstavka 148. čl. ZZK-1, ki med pogoji za dovolitev vpisa predvideva tudi izpolnitev drugih pogojev, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa zakon. Te pogoje predpisuje 1. točka drugega odstavka 13. člena ZZK-1, ki se sklicuje na v SPZ predpisane pogoje za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo. Vknjižba prepovedi odsvojitve in obremenitve, ki ga je zemljiškoknjižno sodišče izvedlo, zato iz materialnopravnega razloga ni neveljavna.

8. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da ni materialne podlage za vpis pravnoposlovne prepovedi obremenitve in odsvojitve. Posledično je utemeljeno zavrnjen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na način, da se vpis izbriše. Tako odločitev utemeljuje veljavno določilo 243. člena ZZK-1, kot tudi njegovo besedilo pred novelo ZZK-1C (1) (veljavno v času vložitve tožbe), ki bi ga sodišče prve stopnje sicer moralo uporabiti. V obeh primerih je utemeljen izbris vpisa, ki je iz materialnopravnega razloga neveljaven.

9. Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi – Uradni list RS št. 25/2011.