Jedro

Izvršilno sodišče je pri odločanju o dovolitvi izvršbe na izvršilni naslov vezano (prim. 1. odst. 16. člena ZIP, sedaj 1. odst. 17. člena ZIZ) ter ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (1. točka izreka), upnikove stroške odgovora na ugovor pa odmerilo na 4.642,00 SIT (2. točka izreka).

Dolžnik se je zoper sklep pritožil in navedel, da ne bo več ponavljal zaporedja poslovnih dogodkov, ki so bili "nazorno, logično in pravno utemeljeno dokazani" v postopku pred sodiščem prve stopnje. Teh argumentov sodišče nikakor noče upoštevati. Tu ne gre le za izterjavo glavnice v znesku 73.000,00 SIT, temveč za terjatev, ki skupaj s pripadki sedaj znaša približno 1 milijon tolarjev. Gospodarski spor je bil voden pristransko, saj se je sodnica z dolžnikom prepirala, kar je neetično, nedopustno in nezakonito; vse to pa je pripeljalo do pristranskega postopka. Dolžnik tako sploh ni prejel sklepa o izvršbi v zadevi I Ig .z dne 10.9.1993, s čimer mu je bila odvzeta možnost obravnavanja. "Tu je sodišče moralo priznati napako" in zadržati izvršitev sklepa o izvršbi. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Zakoniti zastopnik dolžnika je dne 18.8.1999 podal dopolnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe ni upoštevalo, ker je bila vložena dne 18.8.1999, kar je po preteku pritožbenega roka, ki se je (zaradi sodnih počitnic) iztekel dne 16.8.1999. V konkretnem primeru je upnik predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v ..., opr. št. VIII Pg ... z dne 5.10.1992. Razbrati je mogoče, da se je dolžnik v svojem ugovoru skliceval na nepravilnosti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov; navedbe v tej smeri pa ponavlja tudi v pritožbi.

Ugovor zoper sklep o izvršbi v postopku, ki sledi pravdnemu postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, lahko dolžnik vloži iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in ki jih primeroma našteva 50. člen ZIP (sedaj 1. odst. 55. člena ZIZ). Noben od teh razlogov pa ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Izvršilno sodišče je tako pri odločanju o dovolitvi izvršbe na izvršilni naslov vezano (prim. 1. odst. 16. člena ZIP, sedaj 1. odst. 17. člena ZIZ) ter ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v pravdnem postopku (ki se je v konkretnem primeru vodil pred Okrožnim sodiščem v ... pod opr. št. VIII Pg ...). Nepravilnosti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, in ostale trditve o neutemeljenosti upnikove terjatve bi tako dolžnik moral uveljavljati znotraj tega postopka (najkasneje v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišče v .... z dne 5.10.1992, ki jo je dolžnik prejel dne 21.4.1997).

Ker dolžnik pravno upoštevnih ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo, ni navedel, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnika pravilna in zakonita. Te (pravilne) odločitve pa dolžnik s kakšnimi drugačnimi razlogi, kot so bili tisti, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ni izpodbijal. Ker tudi ni najti razlogov, na katere je sodišče ob odločanju o ugovoru dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (po 2. točki 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih dolžnik ni priglasil.