Jedro

S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek sklepa o predaji odgopvorni državi članici preneha veljati. Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1. Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče pritožnikov pritožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep št. 2142- 5047/2023/18 (1221- 11) z dne 17. 1. 2024, s katerim je toženka: - zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka sklepa toženke); - sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa toženke); - ter da se predaja prosilca izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 21. 9. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka sklepa toženke). S sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje kot pravilno potrdilo ugotovitev toženke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ter ugotovitev, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. Pojasnilo je, da v obravnavani zadevi tožnik ne problematizira slabega ravnanja hrvaških policistov, ki bi se nanašalo na policijsko obravnavo po prečkanju meje, ampak posplošeno nasprotuje procesnemu postopanju toženke v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški. Kot pravilno je potrdilo oceno toženke, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo iz v upravnem postopku predloženih informacij, kot tudi ne iz presplošnih tožnikovih navedb o slabih higienskih razmerah in slabi hrani v azilnem domu.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) vložil pritožbo. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice iz januarja 2023 in poročilom Asylum Information Database (AIDA), iz katerega izhaja, da nihče nima odgovora na to, kaj se z dublinskimi povratniki na Hrvaškem dogaja. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi s postopkom sprejema prosilcev za mednarodno zaščito in obrazcem iz hrvaškega pravilnika, sprejetega na podlagi hrvaškega zakona o tujcih, kar predstavlja kršitev procesnega prava. Opozarja na dejstvo, da je šestmesečni rok za njegovo predajo potekel 21. 3. 2024, sodbo pa je prejel šele dne 27. 3. 2024. Zaradi navedenega Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in sklep toženke odpravi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V točki (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

7. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča.1 Uredba Dublin III v 27. členu določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled. Tožba v upravnem sporu takih učinkov po ZUS-1 nima, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito odložilni učinek zaradi vložitve tožbe ni predviden.

8. V zadevi ni sporno, kot to izhaja iz 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je 18. 8. 2023 pritožnik pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je bil 5. 4. 2023 že vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi navedenega je toženka Republiki Hrvaški dne 6. 9. 2023 v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Glede na dejstvo, da Republika Hrvaška v roku dveh tednov ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevne osebe, je toženka dne 26. 9. 2023 v skladu s sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III Republiki Hrvaški zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh tednov poslala priglasitev Republike Hrvaške za odgovorno članico za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito tožnika. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški za pritožnika, toženka odločila, kot izhaja iz prve točke te obrazložitve.

9. Pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na potek roka šestih mesecev od sprejetja2 zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 21. 9. 2023, toženka ne nasprotuje, saj na pritožbo ni odgovorila. Pritožnik poudarja, da je rok šestih mesecev za predajo prosilca že potekel dne 21. 3. 2024 (pritožbo je vložil 11. 4. 2024) in je treba zato sklep toženke odpraviti. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se predaja prosilca očitno še ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje, šteto od od 21. 9. 2023, zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ki je v zadevi odločilo 7. 2. 2024, in zato pritožnik teh okoliščin v tožbi ni mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.3

10. Če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

11. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način, če predaja ni bila izvršena znotraj časovne omejitve izpodbijanega sklepa. Sklep je namreč postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo. Pritožnik je sicer vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je želel odložiti predajo po navedenem sklepu, vendar je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa predlog zavrnilo, pritožnik pa te odločitve ni izpodbijal. 12. S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek navedenega akta preneha veljati.4 Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1. 13. Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče odločilo kot navedeno.

14. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), namreč izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zaradi zgoraj navedenih razlogov zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Ker so z navedenim odpadli razlogi za nadaljnjo obravnavo pritožbenih razlogov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema v Republiki Hrvaški, saj sklep toženke, ki je temeljil na presoji navedenega, ne učinkuje več (če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa), se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

16. Toženka torej svojega sklepa o zavrženju pritožnikove prošnje in predaji Republiki Hrvaški ne sme izvršiti po poteku roka, v katerem je bila upravičena to storiti. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1 mora v takem primeru ta sklep razveljaviti in pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati kot država, ki je za to odgovorna.

1 Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. 2 V skladu z drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III je opustitev ukrepanja (odgovora na zahtevo za ponovni sprejem) v roku dveh tednov enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod. 3 Primerjaj sodbo SEU C-201/16 z dne 25. 10. 2017. 4 Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.