Jedro

Čeprav ni izkazano, da bi bil storilec seznanjen z vsebino dopisa oziroma obvestila o izvršitve sankcije po 124. členu ZIKS-1, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilec ni vedel za datum, ko mu je prenehalo veljati vozniško dovoljenje oziroma da v času vožnje motornega vozila ni vedel, da je njegovo vozniško dovoljenje neveljavno in da se z njim ne sme izkazovati policistom. V predmetni zadevi pouk v sklepu EPVD 15/2016 z dne 15. 3. 2018 bil jasnejši in je bilo izrecno zapisano, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši naslednji dan po vročitvi sklepa višjega sodišča, s katerim je pritožba zavrnjena, storilcu pa je bilo dobro znano, da mu je bil ta sklep vročen 4. 12. 2018, kar pa je v tej zadevi tudi ključno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 262,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) ter šestem odstavku 64. člena ZVoz-1. Za vsakega izmed prekrškov mu je določilo predpisano globo ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.750,00 EUR. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, in sicer stroške odvoza in hrambe zaseženega vozila v višini 71,73 EUR ter sodne takse v višini 175,00 EUR. Predlog za odvzem osebnega avtomobila, s katerim je obdolženi storil navedene prekrške, pa je zavrnilo.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku zanesljivo dognalo, da je obdolženi 20. 2. 2019 ob 18.48 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti III. reda v naselju P., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 63 km/h in s tem najmanj za 13 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost vožnje v naselju, pri tem pa je vozil motorno vozilo v času, ko ne sme ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja, ker mu je vozniško dovoljenje po sklepu Okrajnega sodišča v Celju EPVD 15/2016 z dne 15. 3. 2018 v zvezi s sklepom o preklicu pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2018, prenehalo veljati 5. 12. 2018 in obdolženi v času od 5. 12. 2018 do 5. 6. 2019 ni mogel ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja, ob kontroli s policisti pa je policistom izročil vozniško dovoljenje, ki je na podlagi zgoraj navedenega sklepa Okrajnega sodišča v Celju prenehalo veljati.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s prekrškom prekoračitve hitrosti vožnje v naselju in glede izkazanosti objektivnih znakov prekrškov vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja v času, ko ne more pridobiti novega vozniškega dovoljenja ter izkazovanja z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, zagovornik ne izraža nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, saj v pritožbi izrecno poudarja, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje le v zvezi s subjektivnim elementov storitve očitanih prekrškov pod točkama I/2 in I/3 izreka izpodbijane sodbe.

6. Zagovornik tako v pritožbi vztraja pri navedbah v zagovoru, da obdolženi v času vožnje ni vedel, da njegovo vozniško dovoljenje ne velja več, saj hkrati s sklepom o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 15. 3. 2018, ki je postal pravnomočen 6. 11. 2018 ni prejel nikakršnega obvestila, kot jih sodišča storilcem običajno pošiljajo skupaj s sklepom. Obdolženec je že v zagovoru navajal, da je sicer vedel, da bo njegovo vozniško dovoljenje prenehalo veljati, ni pa vedel kdaj, ker v sklepu Višjega sodišča v Celju, s katerim je bila potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni bilo nobenega datuma, kdaj se bo to zgodilo. Ker je brezdomec in nima stalnega prebivališča, so mu sklep Višjega sodišča v Celju vročili policisti, z dnem vpisa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ni bil seznanjen in ob storitvi prekrškov 20. 2. 2019 ni vedel, da nima več veljavnega vozniškega dovoljenja.

7. V zvezi s takimi navedbami je prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je v sklepu EPVD 15/2016 z dne 15. 3. 2018, s katerim mu je bilo preklicana odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilcu pojasnjeno v 5. točki obrazložitve, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši z vpisom v register imetnikov vozniških dovoljenj naslednji dan po pravnomočnosti sklepa o preklicu oziroma v primeru pritožbe zoper ta sklep, naslednji dan po prejemu sklepa Višjega sodišča v Celju. Sklep Višjega sodišča v Celju EPVDp 104/2018 z dne 23. 10. 2018 je bil storilcu osebno vročen 4. 12. 2018, zato se je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršilo z dnem 5. 12. 2018 in je s tem dnem začelo teči 6-mesečno obdobje, v katerem obdolženec po ZVoz-1 ni mogel ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja. Obdolžencu je bilo naknadno poslano tudi obvestilo sodišča o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je bil obdolžencu vročen s fikcijo vročitve na naslovu zakonskega prebivališča 5. 1. 2019. S tem dopisom se storilec sicer pred storitvijo prekrška ni osebno seznanil, saj se je pisanje vrnilo na sodišče s pripombo, da gre za zakonsko prebivališče, kjer ni mogoče pustiti pisanja v hišnem predalčniku, vendar pa samo obvestilo o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni pogoj za izvršljivost tega ukrepa in ne glede na dejansko seznanjenost obdolženca s tem dopisom ni mogoče šteti, da storilec do 20. 2. 2019 ni bil seznanjen z datumom izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in da ni vedel, da njegovo vozniško dovoljenje ni veljavno. Ker v sklepu o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bilo navedeno zgolj to, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši naslednji dan po pravnomočnosti sklepa o preklicu, temveč tudi, da se primeru vložitve pritožbe, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrnitvi pritožbe storilcu, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da obdolženec kot laik takega pouka ni razumel. 8. Čeprav ni izkazano, da bi bil storilec seznanjen z vsebino dopisa oziroma obvestila o izvršitve sankcije po 124. členu ZIKS-1, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilec ni vedel za datum, ko mu je prenehalo veljati vozniško dovoljenje oziroma da v času vožnje motornega vozila ni vedel, da je njegovo vozniško dovoljenje neveljavno in da se z njim ne sme izkazovati policistom. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v izkazanost subjektivnih znakov prekrškov vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja v času, ko storilec ne more pridobiti novo vozniško dovoljenje, ter izkazovanja policistom z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, saj je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo, glede na svoje življenjske in osebne sposobnosti mogel in moral zavedati, da lahko z vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu 20. 2. 2019 in izkazovanjem z neveljavnim vozniškim dovoljenjem nastaneta prepovedani posledici, pa je kljub temu vozil motorno vozilo v cestnem prometu in se celo izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi okoliščino, da je od dejanske izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, to je 5. 12. 2018 do dneva storitve prekrška 20. 2. 2019, poteklo kar nekaj časa, v katerem bi se storilec lahko tudi sam pozanimal o tem, od katerega trenutka dalje več ne more in ne sme voziti motornih vozil. 9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po 56. in 64. členu ZVoz-1 potrebno ustaviti iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker obdolžencu storitev tega prekrška v subjektivnem smislu ni dokazana in sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 41/2019 z dne 5. 4. 2019, pritožbeno sodišče poudarja, da je v slednji zadevi šlo za drugačno situacijo kot v obravnavani zadevi. V zadevi PRp 41/2019 je namreč storilcu bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se izvrši 30. dan po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. To pa je težje izračunati in tudi razumeti, saj bi moral obdolženec za ugotovitev trenutka, od katerega ne sme več voziti motornih vozil, najprej sam izračunati datum pravnomočnosti, potem pa še datum izvršljivosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki nastopi 30. dan po pravnomočnosti. Za razliko od tega je v predmetni zadevi pouk v sklepu EPVD 15/2016 z dne 15. 3. 2018 bil jasnejši in je bilo izrecno zapisano, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši naslednji dan po vročitvi sklepa višjega sodišča, s katerim je pritožba zavrnjena, storilcu pa je bilo dobro znano, da mu je bil ta sklep vročen 4. 12. 2018, kar pa je v tej zadevi tudi ključno.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 262,50 EUR v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sicer v roku 15 dni, ker se drugače prisilno izterja.