Jedro

Pritožnik je dolžan navesti jasne in konkretne razloge, s katerimi utemeljuje pritožbo, kar pomeni, da je dolžan konkretizirati dokaze, ki naj bi jih sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Zgolj pavšalna navedba, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (katerih, pritožnik ni pojasnil), za to ne zadostuje.

V primeru, ko je uspeh v postopku odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v delu, ki se nanaša na ugovor upnika A., d. o. o., razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora upnikov B. d. o. o. in A. d. o. o. proti vodenju postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

2. Zoper sklep se je po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožil upnik A. d. o. o. (v nadaljevanju: pritožnik), predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je po pooblaščencih odgovoril upnik C., S. a. r. l., predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pritožnika, da dolžnik ni ravnal v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker za najem posojila v znesku 500.000,00 EUR ni imel ustreznega soglasja sodišča (prvotno soglasje sodišča prve stopnje z dne 17. 12. 2020 je višje sodišče 17. 3. 2021 razveljavilo, ponovno soglasje je bilo pravnomočno dano 24. 5. 2021). Pojasnilo je, da v skladu z drugim odstavkom 125. člena ZFPPIPP pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezni sklep drugače določeno. 2. točka tretjega odstavka 151. člena take posebne določbe nima, kar pomeni, da se uporablja drugi odstavek 125. člena ZFPPIPP in da stališče pritožnika, da bi smel dolžnik pridobiti posojilo šele po pravnomočnosti soglasja, ni pravilno. Višje sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pritožnikov ugovor na podlagi 5. točke 172. člena ZFPPIPP ni utemeljen.

6. Pritožnikov ugovor na podlagi 3. točke 172. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da je bil ugovor pavšalen. Pritožnik je v pritožbi le v enem stavku zapisal, da je njegov ugovor utemeljen, s čimer ni z ničemer izpodbil pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil njegov ugovor pavšalen in posledično neutemeljen.

7. Večji del pritožbe se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov oziroma o zavrnitvi predloga pritožnika za zaslišanje izvedenca. Odločitev o zavrnitvi predloga za zaslišanje izvedenca je sodišče pojasnilo (o tem v nadaljevanju), v preostalem delu pa je ugovor pritožnika, da sodišče ni podalo (ustreznih) razlogov, s katerimi je zavrnilo druge dokazne predloge, pavšalen. Pritožnik je dolžan navesti jasne in konkretne razloge, s katerimi utemeljuje pritožbo, kar pomeni, da je dolžan konkretizirati dokaze, ki naj bi jih sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Zgolj pavšalna navedba, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (katerih, pritožnik ni pojasnil), za to ne zadostuje. Pritožnik je v pritožbi predvsem polemiziral s sicer res nepravilnim zaključkom sodišča prve stopnje,1 da je treba neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov grajati že na samem naroku in da nadaljnja graja ni upoštevna, kar pa glede na že povedano o pavšalnih očitkih za odločitev v tem delu niti ni bistveno in se višje sodišče do tega ne bo nadalje opredeljevalo.

8. Kar pa zadeva zaslišanje izvedenca, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju ter njegovih dopolnitvah jasno in popolno odgovoril na vsa relevantna vprašanja ter da je pritožnik prepozno (šele na naroku 27. 1. 2022) predlagal zaslišanje izvedenca, čeprav bi to lahko storil že prej.

9. Presoja sodišča prve stopnje, da je imel pritožnik dovolj časa za vložitev predloga za zaslišanje izvedenca, se nanaša na obdobje med 17. 1. 2022, ko je pritožnik prejel drugo dopolnitev izvedenskega mnenja, in narokom 27. 1. 2022. Četudi drži, da bi pritožnik v teh 10 dneh lahko vložil dodatne pripombe zoper drugo dopolnitev izvedenskega mnenja in zahteval zaslišanje izvedenca, višje sodišče ne soglaša, da je predlog, ki ga je na podlagi vztrajanja pri svojih pripombah podal na omenjenem naroku, zato prepozen in ga je treba zavrniti. Pritožnik je namreč utemeljeno opozoril na okoliščino, da mu ob vročitvi druge dopolnitve izvedenskega mnenja dne 17. 1. 2022 niti ni bil določen rok za odgovor za razliko od vročitve prve dopolnitve izvedenskega mnenja pritožniku dne 6. 12. 2021, kjer je izrecno zapisan 15-dnevni rok za odgovor. Glede na to je pritožnik lahko utemeljeno pričakoval, da bo svoje pripombe oziroma predlog za zaslišanje izvedenca lahko podal na naroku dne 27. 1. 2022 (vabilo nanj je pritožnik prejel že 17. 12. 2021). Višje sodišče tako zaključuje, da ne more biti pravilen zaključek, da je bil pritožnikov predlog za zaslišanje izvedenca, ki ga je podal na naroku, potem ko predhodno niti ni bil pozvan na podajo dodatnih pripomb, prepozen.

10. Kar pa zadeva vsebinske pripombe na izvedensko mnenje in njegovi dopolnitvi, je pritožnik v pritožbi opozoril na naslednje okoliščine, ki jih izvedenec pri izračunu vrednosti 29,97 % lastniškega deleža dolžnika v družbi D., d. d. na dan 30. 6. 2020 naj ne bi upošteval: 1) izvedenec naj ne bi pojasnil, zakaj pri svojem izračunu ni upošteval (tržne) vrednosti naložbenih nepremičnin; 2) izvedenec pri oceni dolgoročnih finančnih naložb ni priložil celotnih cenitvenih poročil za družbe E. d. d., F. d. d. in G. d. d. in 3) izvedenec ni upošteval realnega stanja na trgu in transakcij, ki so se z delnicami v kratkem času po presečnem datumu, ki ga je upošteval izvedenec, dogajale po znatno višji ceni od tiste, ki jo je upošteval izvedenec.

11. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da v primeru, ko je uspeh v postopku odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.2 Tudi Ustavno sodišče je izpostavilo pomen ustne razprave o izvedenskem mnenju: pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga. Predhodno pisno izvedensko mnenje sodišča ne odvezuje dolžnosti, da izvedenca povabi na narok in s tem strankam omogoči, da mu postavljajo vprašanja; neposredno zaslišanje je nenadomestljivo vselej, kadar so potrebna medsebojna pojasnila ali kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in nedorečenosti. S tem je strankam zagotovljeno, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka, pa tudi, da se prepričajo o korektnosti postopka izdelave mnenja in se jim tako zagotovi pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov.3

12. Ni dvoma, da je v obravnavani zadevi mnenje izvedenca odločilno vplivalo na presojo sodišča prve stopnje. Višje sodišče pa soglaša s pritožnikom, da je podal dovolj natančne in konkretne pripombe v zvezi z izračunano vrednostjo deleža, ki so utemeljevale nadaljevanje dokaznega postopka z zaslišanjem izvedenca. V zvezi z upoštevanjem tržne vrednosti naložbenih nepremičnin je tako pritožnik opozoril, da je izvedenec pri drugi metodi ugotavljanja vrednosti opredelil tržno vrednost naložbenih nepremičnin, medtem ko pri izbrani metodi tega ni upošteval s pojasnilom, da mu tržna vrednost ni znana. Na pripombe je izvedenec v prvi dopolnitvi odgovoril, da vrednost naložbenih nepremičnin niti ni relevantna, saj vodi do istega končnega rezultata kot (le) upoštevanje denarnih tokov od teh nepremičnin, v drugi dopolnitvi pa, da tržna vrednost nepremičnin ni relevantna zaradi deleža dolžnika, ki je takšen, da mu ne omogoča nobene kontrole nad prodajo nepremičnin. Navedena pojasnila so po presoji višjega sodišča pustila dvom v pravilnost in popolnost odgovora na pripombe pritožnika, ki bi ga bilo mogoče odpraviti z dodatnim zaslišanjem izvedenca, na katerem bi lahko slednji konkretno odgovoril na pripombe pritožnika. Tudi glede transakcij z delnicami je pritožnik konkretno ugovarjal, da je okoliščina, da je do transakcije po znatno višji ceni za delnico prišlo v relativno kratkem času po presečnem dnevu, ki ga je upošteval izvedenec, sporna z vidika pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja. Izvedenec je v prvi dopolnitvi na pripombe pritožnika odgovoril, da je šlo le za enkratno transakcijo in da ni imel informacij o tem, ali je šlo pri kupcu za povezani subjekt. V drugi dopolnitvi pa je odgovoril, da je šlo pri transakciji za povezane osebe. Tudi v tem delu je glede na zelo kratke odgovore izvedenca na konkretne pripombe pritožnika po presoji višjega sodišča za zagotovitev pritožnikove pravice do učinkovitega preizkusa izvedenskega mnenja neposredno zaslišanje izvedenca potrebno.

13. Glede cenilnih poročil pa je izvedenec v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, zakaj celotnih cenilnih poročil družb E. d. d., F. d. d. in G. d. d. ni pridobil in v nadaljnjih pripombah na izvedensko mnenje pritožnik zoper to ni podal več pripomb, kar je v izpodbijanem sklepu povzelo že sodišče prve stopnje in s čigar presojo v tem delu soglaša tudi višje sodišče. 14. Ker sodišče prve stopnje upnikovemu predlogu za zaslišanje izvedenca v obravnavani zadevi ni ugodilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v delu, ki se je nanašal na zavrnitev ugovora pritožnika, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje po neposrednem zaslišanju izvedenca, zlasti glede izpostavljenih spornih okoliščin, o ugovoru pritožnika ponovno odloči. 15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Pritožnik je sicer utemeljeno opozoril, da je v sodni praksi utrjeno stališče, da grajanja neizvedbe dokazov šele v pritožbi zoper odločbo ni prepozno, saj se lahko praviloma šele v končni odločbi strank seznani z razlogi za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. 2 Odločba VSRS II Ips 259/2016 z dne 20. 4. 2017. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-680/14 z dne 5. 5. 2016.